Nekaj v meni je navajeno, da se kar oprime negativnih misli. Kot da so mi naravne. Mogoče sem jih tako dolgo ponavljala, da se zdijo, da so tu doma. Pa niso! Ni naravno, da dvomim vase, v svojo prihodnost, v to, kdo sem. To ni naravno.
Vrtnica ne dvomi v
to, da je vrtnica. Niti marjetica, da je marjetica. Ali trava, da je trava.
Samo je trava. Ali krava ne dvomi, da je krava. Samo muka, je travo in je
zadovoljna kot krava. Nima problemov s samozavestjo. Ne sprašuje se o svoji
pristnosti?! Ne dvomi v svojo identiteto. Ni šla skozi programiranje šolanja,
ki bi ji vtepavali in vcepljali tekmovalnost. Ve, da je za vse dovolj trave.
Ve, da je ona dovolj – kot krava.
Dobro no. Zdaj pa
dovolj o kravah!
Samo to še, če še
katera ni brala The Bodygurad – Beth O'Neil (Telesne stražarke). V tej knjigo
jo dobesedno obkolijo krave in je tako smešen prizor, ko jo ena poliže po roki!
Priporočam.
No, krave. Izjemno
lepa bitja z izjemno dolgimi trepalnicami. Dobrovoljna!
To smo tudi mi.
Izjemno lepa bitja.
Danes je dan, ko to
prepoznavamo v sebi. Kar prepoznamo v drugem, imamo v sebi, ker drugače tega
ne bi videli. Vso to veličastnost. Vso to lepoto. Vso to radost, ki jo
lahko damo svetu.
Sprosti se v to, kdo
si. Uživaj v svoji pristnosti. Ostalo pa naj samo odplaknejo žarki svetlobe.
Ljubezen si. V sebi si ljubezen. Že od nekdaj. To je tvoja resnična
narava in srčika!
Ljubek čaroben
izjemen pristen lahkoten srčkan sijoč navihan žlahten žameten vesel dan poln
božanskega obilja!
Razcveti se,
lepotica!!! Vredna si vsega dobrega! Sledi svojemu srcu!
Poglej mojo internet
stran za še več navdiha... matejakoser.com

Ni komentarjev:
Objavite komentar