ŽELJE MOJEGA SRCA!

 Čas je, da poslušam srčne želje svojega srca, ne od drugih. Vedno sem presunjena, kako drugi zlahka sprejemajo odločitve, brez da bi pomislili name. Presenečenje.

To pa je samo zato, ker sama vključim vse prej, (res?!), da bi se dobro počutili in potem nekaj izpeljem. Sem mala ritoliznica ali kaj? No ja. Opa! To je zvenelo grobo in nesramno. Rada bi, da bi bili srečni. Ne rečem nič kaj takega, kar bi jih prizadelo. Drugi pa kar butnejo. Saj ne rabim dokazovati, da sem pridna punčka. Nisem. Ne rabim biti. Tudi, če sem ritoliznica, sem zaradi tega, ker si želim odobravanja, ne zato, ker bi zares – kaj – želela, da me imajo radi in me sprejemajo?

Torej si še vedno želim odobravanja?!

Kaj pa, če bi jaz odobrila – zase – in bi to bilo dovolj? Ni vrste ljudi, ki bi mi morali potrditi, dati štampiljko privoljenja na kartonček, da sem potem lahko srečna.

Samo izgovarjam se na druge, ker sama nisem dovolj pogumna, da bi bila srečna.

Sem pa pogumnejša!

Danes bom mala baraba in se bom odločila za svojo srečo, ne glede na druge. Svojo energijo po nepotrebnem razdajam in razmetujem – tako mi je zmanjka za ustvarjanje sr(e)čnega življenja.

Drugi so polnoletni in so odgovorni za svoje življenje. Jaz pa za svoje. Kje mi je fokus danes? Saj vem, moja sreča, moja odgovornost.

To je celo zelo dober rek.

Moja sreča, moja odgovornost.

Sreča drugih, odgovornost drugih.

Pogumnejša si, ne pozabi!

Ljubek sočen sijoč pristen lahkoten dan poln božanskega obilja!

 

Razcveti se v vsej svoji lepoti. Nepozabno lepa si, točno takšna, kot si! Čudovita!!! Sledi svojemu srcu!

Poglej mojo internet stran za še več navdiha... https://matejakoser.com/

ČUDOVITO MOJE ŽIVLJENJE!!!

 Bom si še naprej postavila za merilo odobravanje drugih? Saj ne, da kdo zahteva karkoli od mene. Samo tako sem navajena, da jih prej prečitam, kaj bi radi, da jim ugodim in potem ukrepam v skladu s tem. Pa jim zares delam uslugo? Jo delam sebi?

Verjamem ali pa vsaj želim verjeti, da si drugi najbolj želijo, da sem srečna.

Prva točka dnevnega reda.

Drugič.

Ne morejo vedeti, kaj imam jaz v srcu, ker sem sama porabila veliko časa in šla skozi veliko spoznanj in »zanimivih« situacij, da sem to ugotovila. Pa še ugotavljam.

Torej.

Drugič.

Ne vedo, kaj je moja usoda. Moj klic. Moje poslanstvo.

Tretjič!

Uf, kako hitro napredujemo.

Zato jih ne morem kriviti, ali reči, da so odgovorni za mojo srečo ali mojo nesrečo. Sama izbiram zase!

Četrta točka.

Razno.

Pogum imam, da živim po svoje. Druge pa pustim, da živijo po svoje.

Sestanek zaključen. Lep vikend. Lep teden. Gremo domov!

Imam pogum, da živim po svoje? Ja. No. Malo. To je dovolj. Gremo dalje!

Čarobnost je v zraku, ustvari si dragoceno življenje, ki je tebi v zadovoljstvo. Igraj se.

Sladek sočen srčkan sijoč svetel svetlikajoč pester dan poln božanskega obilja!

 

Zaupaj si! Sledi svojemu srcu! Izjemna si! Praznuj svoje življenje in ga naredi sladkega!

Poglej mojo internet stran za še več navdiha... https://matejakoser.com/

SLADKOST DNEVA

Knjigo Jutranje svitanje avtorice Mateje Koser
lahko naročiš na https://matejakoser.com/knjige/

 Sladkost življenja. Medeni nektar. Sladek kot med. Sladko za obliznit prste.

La dolce vita!!!

Točno tako!

Uživaš kaj sladkost življenja!? Jo čutiš? Si jo ustvarjaš? Ji dovoliš vstopiti???

Včasih imam vse pred nosom, pa ne vidim. Lahko uživam v tem kozarcu vode, ki ga imam na mizi. Blagoslovim ga z ljubeznijo, da v vsako celico mojega bitja vnaša zdravje, harmonijo, ljubezen. Zdaj je še veliko bolj dobra, da ne rečem skoraj sladka.

Kaj zate pomeni sladko življenje?

Tako hitro sem pustim zmesti in se spraviti iz tira. Malo sem že skoraj jezna nase. Vseeno pa se razveselim, ko to ugotovim. Kar naenkrat se me polasti sitkanost. Prej sem bila čisto dobro. Celo super. Potem pa me objame malodušje. Niti ne opazim. Malo bolj dolgo berem, kot sem si zamislila. Malo bolj odlašam z ljubečimi dejanji. Malo bolj sem počasna, neodločna, nezavzeta. Pustim, da se mi plani pokvarijo. Vse, dokler se ne vprašam zakaj? Kaj se je zgodilo? Je to sranje sploh moje?

Ni. Ni.

Seveda ni!

Zato pa mi je pokvarilo razpoloženje.

Z mojim sranjem se ukvarjam in potem imam preboj, ko vidim stvari, ki niso zares stvari, drugače. Vidim v ozadje.

Zdaj sem se spomnila misli, da toliko časa porabimo za analiziranje in popravljanje, da zelo malo zares živimo. Alan Cohen…

Želim živeti.

Želim živeti sladkost življenja in jo okušati. Zato pošljem vso to sranje, ki ni moje nazaj. Naj gre od kod je prišlo! Zdaj. Ne morem verjeti, da te besede dejansko takoj pomagajo! Takoj se počutim boljše. Tega nas je naučila Suzan Ashley. Ni rekla sranje. Rekla je, da naj se to vrne pošiljatelju. Nisem pripravljena tega držati zate v svojem telesu in gre. Gre stran od mene. Tako lahko je.

Samo trenutek zavedanja in že se vrne. Ni se naselilo to sranje v meni. Nima vstopa. Priznam, da bi bilo veliko lažje, če bi kar sproti pogledala, kdaj je vstopilo pri stranskih vratih. Ne povabljam več tega v svojo bližino. Naj ostane zunaj.

Danes sem tukaj, da živim sladkost življenja. Točno zdaj in točno zato sem tukaj.

Ljubek čaroben sijoč pristen lahkoten blažen svetel sijoč svetlikajoč dan poln božanskega obilja!

 

Sledi svojemu srcu! Poslušaj se, kaj zares potrebuješ danes, kaj si zares želiš – potem pa to izberi. Resno, ker se imaš rada!

Poglej mojo internet stran za še več navdiha... https://matejakoser.com/

VELIKO BLEŠČIC!!!

 Brala sem ljubezenski roman. Taki. »Fajn.« Noter je pisalo, da naj ga ne pusti tako v dvomih kot konci filma Christopherya Nolana. Upam, da se tako napiše. Še vedno, ko se tega spomnim, mi je smešno. To so res taki filmi, ko se sprašuješ, čakaj, kaj se je zdaj tu zgodilo? Kaj je mislil s tem? Kaj je točno bilo zdaj to? V glavnem, še to, kar si mislil, da ti je jasno, se ti poruši.

Rada imam jasnost. Tako pri sebi, kot pri drugih. Iskrenost je res dragocena. Resnica je temelj in nikakor ni precenjena.

Ponoči sem se zbudila tako dobre volje. Potem pa sem še imela tako lepe sanje. Vstopila vsem v mesto, ki se ga spomnim, da je bil v sanjah poimenovano Beograd. Ni bil zares Beograd, ker je bil ob morju. Bilo je tako lepo mesto, ki sem se ga tako zelo dolgo veselila. Barve so bile tako pisane, ulice tako žareče lepe. Moji občutki, da sem končno tukaj, so bili čista radost in ljubezen. Stopala sem dalje in pokazala se je bela prodnata plaža z azurnim morjem. Še malo pred njo so mi nasproti prišle tri osebe, ki bi rekla tradicionalno v vlogi žrtve, ampak se nisem zmenila za njihovo opravljanje. Šla sem samo dalje. S celim telesom sem bila obrnjena proti plaži. Niti prav pozdravila jih nisem ali jim posvečala pozornosti. Usedla sem se na to prijetno plažo. Nekdo je pozabil nalivno pero. Bilo je s tako lepo zlatim peresom, čisto tankim in elegantnim. Spravila sem ga za pozneje. Nekdo je prišel k meni in iz vseh lepih steklenih epruvetic in mini kozarčkov s pokrovi, sem mu pomagala izbrati prave bleščice. Vem, da sva iskala po svetlo modrih. Vse to je že bilo tam na plaži. Očitno, da sem odkrila svoje poslanstvo – pisanje in dodajanje malo blišča v življenja drugih.

V življenja drugih dodajam malo svetlikanja. Ko si ustvarjamo življenje po svoje, dajemo dnevom malo sijaja, malo svetlikanja. To je moje poslanstvo. Živeti svoje dneve s svetlikanjem. Ni čudno, da imam tako rada svetleča oblačila!

Zato, moja draga, le sledi svojemu srcu. Dodaj življenju malo svetlikanja.

Ljubek čaroben sijoč svetlikajoč pristen lahkoten zabaven sladek dan poln božanskega obilja!

 

Razcveti se. Sledi svojemu srcu! Neverjetna si! Izjemna si. Upaj si in bodi drzna pri ustvarjanju dni, da jih res živiš po svoje – s svetlikanjem in sijanjem – bliščem!

Poglej mojo internet stran za še več navdiha... https://matejakoser.com/

RES SEM DOBILA VELIKO!!!

 Prej sem bila vredu. Potem se je nekaj zgodilo, neke informacije so prišle do mene. In potem nisem bila vredu.

Nič ni pomagalo, edino to, da sem to sranje poslala nazaj, od kod je prišlo. Potem sem se pomirila.

Če prej tega nisem občutila, potem to ni bilo moje. Naloženo mi je bilo. Dano. Vsiljeno?

Ni pomagal jok, ni pomagala jeza, ni pomagala nemoč in žalost. Pomagalo je samo, da sem rekla, da to vse pošiljam nazaj. To je je dobesedno v trenutku pomirilo. Spet sem občutila mir in radost. Spet sem bila pri sebi. Enostavno je.

Morje me kliče. Mu bom odgovorila? Da. Seveda mu bom. Tako rada se kopam in tako rada se predajam užitku tople vode. Soncu. Branju v senci.

Uživam pa že kar zdaj. Imam tako bogato dediščino. Vztrajnosti. Žilavosti. Drugačnosti. Trdoživosti. Razgledanosti. Muzikalnosti. Veselosti. Samostojnosti.

Hvaležna sem za to, ker mi je bilo dano res veliko. Vse moje prednice in predniki so ponosni name, ker živim pristno in si ustvarjam srčno pot, ki je meni v zadovoljstvo. Podpirajo me in mi gladijo pot.

Za kaj si ti hvaležna?

Ljubek čaroben pristen lahkoten blažen kreativen vesel celovit iskren živahen pester dan poln božanskega obilja!

 Razcveti se. Čudovita si! Sledi svojemu srcu! Zaupaj si!

Poglej mojo internet stran za še več navdiha... https://matejakoser.com/

KAR JE TVOJE - JE TVOJE!!!

 Kaj je čudno, da sem se zdaj pogovarjala z muho? Prišla je k meni in me samo nepremično gledala. Bila je na levi strani računalnika. Ima oranžne oči, ki so zlato obrobljene. Neka lepša verzija muhe je, mogoče kraljevska muha. Povedala sem ji, kako je lepa. Potem pa je odletela. Očitno, da ji ni potrebno, da ji povem, kako lepa je. Sama že ve.

Verjetno je tako, ko si želimo potrditve drugih. Če bi že sama vedela, da sem izjemna, dragocena in kaj je moje poslanstvo – ne bi tega zahtevala od drugih, da mi povedo. Ne bi potrebovala potrditev in strinjanja. Potrdila, da sem vredu. Potrdila, da sem dobro.

Potrdila, da lahko živim svoje življenje nič drugače – kot le po svoje.

Sem lahko danes kot muha in samo delam muhaste stvari? Take, ki so meni pri srcu? Kaj bi to bilo?!

Kakšen nasvet bi si dala? Zaupaj si, pravi odgovori te bodo našli.

Vse, kar je zate, je že tvoje. Ne more te zgrešiti.

Zaupam.

»Naj vesolje naredi svojo čarovnijo.

Kaj mi je usojeno, se bo zgodilo.«

To nam je Suzan Ashely rekla na meditaciji.

Kaj če bi mi drugi rekli, da sem tečna kot muha, če bi živela po svoje? Ali da sem muhasta? Še vedno želim odobravanje???????? Ne. Ja. Mogoče. Ne. Želim si, da si ne bi želela odobravanja.

Vse, kar si res želim je, da sem srečna.

Ljubek pristen lahkoten vesel blažen bogat igriv dan poln božanskega obilja!

 

Zaupaj si! Sledi svojemu srcu! Bodi muhasta in delaj to, kar ti je v resnično veselje. Tako nam vsem kažeš pot do srčnega življenja. Samo to rabimo, da si ti srečna! In vsak je sam odgovoren za svojo srečo!

Poglej mojo internet stran za še več navdiha... https://matejakoser.com/

DOVOLJ!!! RAVNO PRAV!

 Nenehno me preplavljajo dvomi. Nisem to. Nisem ono. Sem preveč to. Sem preveč ono. Premalo. Preveč.

Skozi se želim nekaj izboljšati, se še malo bolj popraviti, še malo bolj – ne vem – bolj pač. Ali manj česa.

Kaj če bi bilo samo dovolj, da sem. Za koga se tako zelo mučim? Pa res verjamem, da sem ustvarjena kot ljubezen ali da še potrebujem popravke?!

Za koga nisem dovolj? Za tistega nikoli ne bom, ne glede, kaj naredim. Noben trud ne bo pomagal, da bi me nekdo sprejel, vzljubil ali me imel rad.

Seveda se trudim, prispevam – ampak v ljubečem odnosu je to naravno.

Zakaj mi torej ni naravno do mene? Zakaj mi ni naravno, da se imam rada, da se sprejemam, da sem ponosna nase?

Seveda lahko takoj pokažem na starše. Sami niso tega dobili, kako me naj to naučijo.

Logično je, da sem se prišla učiti življenjskih lekcij. Rada se učim. To je radostna rast. Ampak nenehno izboljševanje je utrujajoče. Nikoli nimam občutka, da sem naredila dovolj ali da sem dovolj. Vedno je še nekaj, kar še lahko.

Želim najti ta mir v sebi, da sem točno takšna kot sem zdaj – ravno prav. Zase. in za druge. Seveda se lahko izboljšam, če želim. Ampak v resnici se mi ni treba. V osnovi sem že dobra. V osnovi sem že ljubezen. Zdaj samo pustim, da naravno teče skozi mene. Iskrenost je pot. Srčnost je pot.

Če bom še naprej tako zelo stroga do sebe in neljubeča, bom vse te trenutke izgubila, ko pa sem res lahko srečna.

Z nekaterimi se ujamem. Z nekaterimi ne. Vedno pa sem v sebi dovolj. Ravno prav. Zdaj to sprejemam. Bolj in bolj se imam rada.

Želim živeti pristno, ne pa nabirati točk pri drugih. Ne rabim za (vse) moje odločitve in veselje potrditve DA, da si potem komaj dovolim biti srečna in vse kdo sem.

Moč imam, da žarim ljubezen na vse in nesprejemanje sebe ni ta pot. Srčna pot je oblita z ljubeznijo in radostjo. Veseljem. Vse teče in vse deluje zame.

Ljubek srčkan pristen lahkoten zabaven vesel srečen dan poln božanskega obilja!

 

Izbiranje sreče je stvar poguma in modrosti. Zdaj to zmoremo ustvarjati in izbirati. Sledi svojemu srcu! Izjemna si!

Poglej mojo internet stran za še več navdiha... https://matejakoser.com/