Sonce mi blago
poljublja črke na tipkovnici. Mehko je, ker še je jutranje. Bliss mi leži v
naročju in prede od udobja. Dobro sem se naspala. Naredila sem že meditacijo.
Ta trenutek je tako
običajen, pa tako lep.
Toplo mi je in
prijetno. Počutim se objeta z ljubeznijo. Sem v kokonu ljubezni.
Zunaj mi cveti
španski bezeg, ki tako opojno diši. Obožujem ga.
V sebi pa se počutim
utrujena od notranjih bojev same s sabo. Rada bi bolj živela svojo resnico.
Rada bi bolj sledila
svojemu srcu.
Zakaj pa ne?
Ker drugi ne
odobravajo. Pa kdo so ti drugi? Moja mama. (Še sama sem presenečena nad tem
odgovorom.)
Sem še vedno
zapletena v ta odnos, da če me ona ne more sprejeti in imeti rada tako kot sem,
da me nihče ne more imeti zares rad? To je tako boleče.
Seveda me ima rada –
na svoj način. Ne pa tako, kot bi si jaz želela. Skozi imam občutek, da nisem
dovolj ob njej, da nisem dovolj normalna. To me boli.
Odrasla sem. Že dolgo.
Zakaj mi potem tako pomembno mnenje moje mame? Imam občutek, da se ji moram
vedno dokazovati, namesto da bi samo živela po svoje. Do konca svojih dni
srečo.
'Pusti jo, naj si
misli, kaj si misli. Pusti jo, da je – kot je. Sebi pa daj dovoljenje, da si –
kdo si.' To bi mi rekla Ljubezen.
Sprejmem. Sprejmem –
je kot – je. Tega jaz ne morem spremeniti. Najbolj zanimivo pa je, da se imava
skupaj fajn, samo imam vedno v podtalnosti občutek, da nekaj ne delam prav.
Se nadaljuje.
Ljubek sočen dan!
Sledi svojemu srcu,
moja draga! Jaz sem odgovorna za svojo srečo – ti pa za svojo. Saj veš.
Poglej mojo internet
stran za še več navdiha... matejakoser.com
