Dobro. Pa ne delam
prav – po njeno (mamino) – pa kaj. To mi ne rabi preprečevati, da ne bi jaz
živela življenja, ki je po moje izpolnjeno in srečno.
Hvaležna sem za vso
podporo mame. Nisem pa več stara tri, da bi ji mogla ugajati. Še vedno se
trudim, da bi bila tista pridna punčka, da bi me mami končno imela rada.
Kako je to žalostno,
ker imam v sebi toliko več vsega, kot samo to, da sem pridna in se obnašam, ko
si želi mama.
Jaz
si želim dati sebi to vso ljubezen, ki si je tako zelo želim. Želim se spodbujati, se imeti rada, se
sprejemati, se občudovati, se sprostiti v to – kdo sem.
S tem, ko se želim
dokazovati drugim (mami), da sem dovolj, da sem čisto dovolj dobra in da je
moja sreča bolj pomembna kot vse, sem spet v starih vzorcih. Rada bi samo bila.
Rada bi bila
pristna. No, potem pa bodi!
Toliko vzorcev
izhaja iz tega odnosa. Pa tudi iz tega, kako sta bila starša med sabo. Preveč
dajem. Preveč se trudim. Preveč se naprezam.
(Samo za info. To je
preteklost, ki je ne rabim več ponavljati. Nisem žrtev mame. Polnoletna sem.
Odgovorna sem. Odrasla sem. Lahko spremenim svoje življenje, če se dovolj
potrudim. Jaz imam to moč, da svoje življenje spremenim po svoje. Samo jaz imam
to moč.)
Življenje je tok
ljubezni, ki teče z lahkoto.
Tu sem, da bi uživala življenje. Tu sem, da bi živela iz srca.
Se nadaljuje.
Ljubek sočen dan!
Sledi svojemu srcu,
moja draga! To je dragoceno!!! Ti si dragocena!!! Neprecenljiva!!!
Poglej mojo internet
stran za še več navdiha... matejakoser.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar