Seveda je to
mišljeno dobesedno. Še vedno imamo luč v sebi, ki sije. Samo dovolimo ji, da se
prebije skozi vse naše plasti. Strahov. Prepričanj. Omejitev, ki smo jih sami
dodelili kot resnična. Mnenja drugih, s katerimi se (vsaj delno) strinjamo, če
ne nam ne bi delala preglavic, saj bi jih takoj nadomestili z bolj pravimi
zase. V nas prikličejo na površje delček dvoma, ki še je v nas. Na plano pride
samo zato, da ga pogledamo in pozdravimo.
Soočenje je tako
osvobajajoče, saj s pisanjem vidim bolj jasno, da so vsi ti strahovi samo pikica
v morju ljubezni, ki jo občutim. Nepomembni so. Držijo me samo nazaj, da ne
sijem najbolj polno, kar le lahko.
Pa si želim tako
polovično življenje?
Sprejemam nasvete
ljudi, ki sami niso dosegli te povezanosti z notranjo lučjo, kot jo želim sama?
Jih jemljem resno in jim pustim, da me prestrašijo?! V resnici so sami
prestrašeni, ker se bojijo na polne sijati. Pogledati bi morali resnici v oči.
Resnica pa je, da
sem čudovita. Moja luč je tako močna, kot najbolj topla iskrena ljubezen.
Jaz sem ljubezen. Danes se prepuščam tej čudoviti sili ljubezni. To mi je
dragoceno. Jaz sem si dovolj dragocena, da se ne pustim več zastrahovati.
Sledim svoji srčni
poti. To mi je najpomembnejše.
Ljubek sočen sijoč
pristen lahkoten lep sladek živahen edinstven iskren ognjevit resničen radosten
dan poln božanskega obilja!
Sledi svojemu srcu.
Zaupaj si. Ti veš zase.
Poglej mojo internet
stran za še več navdiha... matejakoser.com





.jpg)
