Se še vedno spotikam skozi naučeno, pričakovanja in ustroje družbe ali se že podajam na pot duše?
Sem že dovolj
pogumna, da se podam na pot srca?
Počasi. Počasi bolj pogumnejša.
Sem pogumnejša?
Saj ne rabim vedeti
vsakega koraka naprej. Izgubila sem bom v gledanje zemljevida. Dovolj je, če
poznam korak za zdaj. Za danes.
Skoči in pot se bo
pokazala.
Zaupam.
Žarometi na avtu v
temi nam ne kažejo pot do doma. Osvetlijo nam vedno samo delček poti – tistega
pred nami. To je čisto dovolj, da najdemo domov.
Enako je srčno
potjo. Srce nam kaže dovolj za zdaj. Potujemo proti domu – ki je ljubezen.
To je dovolj. Našli bomo. Smo že zdaj na pravi poti. Ni nam potrebno imeti
vsega do pikice natančno izrisanega.
Življenje je
prekratko, da bi samo stali ob strani in čakali, da bomo dovolj pripravljeni.
Sama imam vedno
občutek, da nisem dovolj pripravljena. Vseeno pa sem dovolj pogumna, da grem
naprej. Sproti bom vodena. Sproti se bom naučila vsega, kar potrebujem. Imam
modrost srca in podporo vseh bitij luči. To je dovolj. Nisem sama. Vedno sem
ljubljena.
Če pa pozabim, da
zmorem, se spet opomnim. Vse se da naučiti. Vse se da pogruntati.
Tu smo, da bi
izražali modrosti ljubezni na svoj unikaten način. Samo to je naša naloga. Ni
nam treba odkrivati tople vode. Vse je že bilo povedano. Pomembno je, da
dodajamo vsemu barvitost tega, kdo smo.
Ljubek sočen pristen
lahkoten naviha blažen edinstven iskren dan poln božanskega obilja!
Čarobnost je v
zraku. Zdaj pa sij z vsem srcem. Čarobnost imaš že zdaj v svojem srcu. Poslušaj
svoje srce!
Poglej mojo internet
stran za še več navdiha... matejakoser.com
.jpg)
Ni komentarjev:
Objavite komentar