Bolj kot gledam v
cvet, kdaj se bo razcvetel, bolj mi ta čas čakanja počasi mine. Lahko še delam
druge stvari. Se igram. Se zabavam. Se sproščam.
Zalijem moje srce z
ljubeznijo. Potem pa počakam, da se bo cvet ljubezni v meni sam razprl ob
pravem času. Zaupam, da vse v meni ve, kako se razcveteti. To je
blagoslov. To je darilo meni. To je čisto darilo ljubezni.
Samo prepustim se.
Ne rabim vse kontrolirati. Samo zaupam in se prepustim. Zaupam ljubezni.
Lahko se sprostim
tudi, če ne vem do sekunde natančno, kdaj se bo cvet razprl. Samo zaupam, da se
bo. Zaupam v čarobnost in moč narave, da se vse zgodi ob božansko pravem
času. Ljubezen ve. Moje srce ve.
Pred kratkim sem
nekaj spoznala. Spet. Spet sem se znašla v podobnih okoliščinah. Takoj sem jih
prekinila, ko sem spregledala ozadje. Vseeno pa sem imela priokus krivde. Kako
sem lahko spet – spet – bila v podobni situaciji! Kaj si bodo drugi mislili?
Bila se prestroga do sebe. Če bi vedela prej, bi prej ravna drugače. Zakaj bi
še na vso to neprijetno izkušnjo, še nalagala svojo krivdo? Ali sram? Je to
zgolj naučen odziv? Potrebovala bi nežnost in prijateljstvo. Pravzaprav sem
ponosna nase. Zmogla sem iti skozi to. Lahko sem res ponosna nase!
Zdaj lahko ustvarjam
drugačne vzorce. Se še bolj razcvetim. Zaupam ljubezni, da je prisotna v vsem.
Moj čas razcveta je zdaj!
Čarobnost je v
zraku. Moje srce ji je odprto.
Ljubek čaroben
krasen sijoč navihan radosten lahkoten blažen spontan dan poln božanskega
obilja!
Danes se naravnam na
sonce v svojem srcu! Moje srce je odprto za čudeže!
Poglej mojo internet
stran za še več navdiha... matejakoser.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar