Danes se grem malo razvajati. Seveda grem v svetišče, ki je meni neprecenljivo. Knjižnico! Nabrala si bom toliko knjig, da jih bom komaj nosila! Čas je, da se spet malo predam užitku raziskovanja notranjih svetišč in prostorov srca.
Mogoče sem predolgo
zanemarjala svoje srce, ker sem želela živeti normalno. Pa kaj če mogoče to ni
zame?! Kaj če normalno mogoče ni normalno zame?! Na to pa še nisem
pomislila.
Nekje sem z kotičkom
očesa videla, da nisem za vse. Nisem. Sem samosvoja. In da se podaš v moje
globine, že potrebuješ malo poguma. Malo neomajnosti in zaupanja, da je ljubezen
lepilo, ki drži skupaj bližino iskrenosti.
Res nisem za vse.
Lahko se pa preneham truditi, da bi bila. Dovolj je, če sem samo pristna. To je
čisto dovolj. Tako pokrijem kvoto sijanja svetlobe, ki bi jo naj prinašala na
svet.
Čas je spet, da si
dam priložnost.
Čas je, da začnem
spet ljubiti svoje življenje.
Moje srce je odprto.
Čas je, da spet dam
priložnost, da se ljubim, tako kot sem.
Spet sem pri sebi.
Kako je to dragoceno!
Neprecenljivo!
Ljubek darežljiv
sočen zaupljiv iskren dan poln božanskega obilja!
Danes ne pozabi, kdo
si – čista ljubezen. Zaupaj si! Vredna si le najboljšega!
