Zdaj pa malo mira, prosim...

Kdaj je čas počitka? Seveda predvsem ponoči. Ampak, zdaj je zame čas sprememb. Potrebujem še več počitka. Moje telo si želi dremeža. Zdaj!

Seveda mu bom to tudi dala. Veliko se gibljem. Več kot po navadi. To je potem verjetno navajanje na nov režim.

Sicer pa, zakaj bi se sploh počutila krivo zaradi počitka. Moje telo se obnavlja. Jaz se obnavljam. Moje misli se umirijo. To je sprostitev za mene kot celoto.

Ni treba biti skozi v gibanju. Saj vem, tudi vreme ima zimo, da si lahko narava spočije. Jaz pa imam vsak dan male zime s spanjem, ko si res spočijem.

Kako lepe zvezde so ponoči! Občudujem jih! Toliko jih je bilo posutih po nebu! Prav radosti me pogled na drobne lesketajoče pikice. Migetajoče pikice. To pa je nekaj za mojo dušo.

Seveda so tudi drevesa za mojo dušo. Tu je eno tako lepo in je tako lep kontrast modremu nebu. Bohoti se s sovjim čudovitim zelenjem. Prav praznično je! Rada imam svoj dom. Rada imam rastline v njem in malo večje rastlince zunaj.

Ljubek sijoč pristen nagajiv srčen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čudovito. Zdaj!

❤️❤️❤️ Fabulous Fashion Friday! 29 days of summer left ...

Tečaj čudežev - 234. lekcija: Oče, danes sem spet Tvoj Sin.

Poslušam svoje srce: Pa res no, tako je treba. Daj no, če pa jaz vem za...

Poslušam svoje srce: Pa res no, tako je treba. Daj no, če pa jaz vem za...: Kako kaj življenje? Kako kaj dan? Smo polni energije? Smo polni radosti? Kako zanimivo se mi je zdelo. No, po drugi strani, pa saj nisem s...

Pa res no, tako je treba. Daj no, če pa jaz vem zate. No! Kaj zdaj!

Kako kaj življenje? Kako kaj dan? Smo polni energije? Smo polni radosti?

Kako zanimivo se mi je zdelo. No, po drugi strani, pa saj nisem slišala prvič. Mogoče sem želela zavestno pozabiti. Vsi dvomi v meni, o čemerkoli, se odslikavajo od zunaj. V resnici, ne rabim nikogar nič prepričevati. Ne rabim. Torej, ko prepričujem druge, zakaj je nekaj dobro zame – v resnici prepričujem sebe. Ali ko obtožujem druge, da dvomijo vame, v resnici samo odslikavajo del mene, ki še ni čisto prepričan. Zato jih ni smiselno prepričevati.

Točno tako!

Jaz živim po svoje. Oni pa po svoje. Tako je to. In tako je najboljše.

Zakaj se sploh ukvarjamo z drugimi? Da se mi ni treba s sabo. Po drugi strani pa preveč damo na mnenje drugih. V resnici jim niti nismo tako pomembni. Vsi smo bolj egoisti. Zares.

Ljubek sijoč dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Sicer pa, kako naj sploh drugi vedo, kaj je dobro za nas? Ne morejo. Niti si ne predstavljajo, kaj smo mi in kaj so naše prave želje. Torej jih že odrešimo. In se pogovorimo sami s sabo. Je za nas ali ni? Takoj bomo vedeli ali nas nekaj pritegne ali ne. Ne bomo se rabili prepričevati. Niti malo ne! To je čisti da! Ne pa, saj bi bilo dobro. Ne res, no, saj vidim, kako zanimivo bi lahko bilo.

Poslušam svoje srce: Si upam kreirati življenje, ki je kot pravljica?

Poslušam svoje srce: Si upam kreirati življenje, ki je kot pravljica?: Kaj sploh vem, da sem res kreatorka svojega sveta? Kaj vem, sploh, da sem vredna tega, kar si želim? Kaj sploh zaupam, da bo to prišlo, ...

Si upam kreirati življenje, ki je kot pravljica?

Kaj sploh vem, da sem res kreatorka svojega sveta?

Kaj vem, sploh, da sem vredna tega, kar si želim?

Kaj sploh zaupam, da bo to prišlo, vse, ob točno pravem času zame?

So to samo oddaljene predstave?

Si upam kreirati življenje, ki je kot pravljica?

Si upam ustvariti življenje, kjer je vsak dan praznik? Tudi ta? Pa če tudi je ponedeljek?

Kaj pa bi sploh prazničnost pomenilo zame?

Zame je praznik sprehajanje, dolgo sprehajanje. Pisanje. Pitje dovolj vode. Sadje. Smeh. Klepet. Igrivost. Sadna kupa. Ampak s svežim sadjem, narejena doma!

Mislim, da je čas za zajtrk. Počasi.

Seveda sem kreatorka. Več ko o nečem razmišljam, bolj verjetno je, da se bo pojavilo v mojem življenju. Tako je to. Odvisno kateri kanal predvajam. Odvisno, na kaj se osredotočam. Če bi razdelila dan na ure, koliko časa sem optimistka koliko pa pesimistka? Koliko časa razmišljam o tem, kaj vse se bo zgodilo slabega in skrbim ali se osredotočam na dobro.

Kot bi rekel Vadim Zeland. Takoj, ko se premaknem na stran skrbi, se prižge rdeča lučka! Alarm! Pomaknimo se na drugo polovico. Zaupam, vse je v moje najvišje dobro. 

Ljubek sijoč pristno nagajiv srčkan pikasto mavričen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Konec je vedno dober, če ne še ni konec!