Hvaležna sem za
svojo družino, mojo zemeljsko družino, da mi stoji ob strani in me ima tako
zelo rada. Cenim to.
Do sebe se včasih
obnašam tako, kot da sem največji izmeček tega sveta. Pa ni treba, da je tako! Če
pa je tako lahko dajati ljubezen.
Tako lahko je dajati
ljubezen drugim!
Zakaj ne bi bilo
tako lahko dajati tudi ljubezni sebi!?!
Kdo pa sem jaz, da
ne bi imela ljubezen v krvi, v vsem, kdo sem? Kdo pa sem jaz, da ne bi bila
vredna ljubezni? Kdo pa sem jaz, da bi s sabo ravnala drugače?!
Z vsemi sem prijazna.
Kaj če bi bila najprej tudi s sabo?!!
Včasih naletim na
koga, ki je prav pasji. Pustim mu, da ima slab dan. Strese me kot elektrika. Za
kratek čas. Ampak ne pretrese vsega mojega dne ali življenja. Zdaj se imam
dovolj rada, da vem, da sem vredna, da občutim mir. Zato ga tudi izbiram.
Včasih se iz upora
za nalašč počutim slabo. Izmikam se temu, ob čem bi se počutila res dobro. Ali
vsaj malo boljše. S tem škodim le sebi. Samo sebi.
Nobeno maščevanje z
izbruhi slabega počutja ne prizadene tistega, ki bi se mu rada maščevala.
Naučim se lekcije.
Grem dalje. Ne pustim, da me neporavnanost drugih meče iz tira. Še vedno sem
tu, da bi ustvarjala čarobnost. Odgovorna sem. Zato se poberem najbolj hitro,
kar se lahko.
Včeraj sem brala
Mala čajnica v Tokiju in je tam pisalo kot japonski pregovor: »Sedemkrat padeš,
osemkrat se pobereš.«
Točno to smo mi.
Ustvari si čaroben
lep sijoč navihan blažen navdihujoč bogat razkošen živahen pester sočen dan
poln božanskega obilja!
Sprejmi, da si
vredna svoje prijaznosti, tako kot vsi drugi. Sledi svojemu srcu!
Poglej mojo internet
stran za še več navdiha... matejakoser.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar