Vem, da zmore.
Zaupam, da zmore. Vseeno pa sem imela občutek, kot da to breme prelaga name. Ne
želim ga nositi. Ne želim jaz predelovati njenih stvari.
Nisem več
pripravljena predelovati svari drugih. Potem pa jaz rabim nekaj časa, da si
opomorem,. Drugi pa nič ne spremenijo, samo tu pa tam odvržejo njihovo breme
name, da se olajšajo. Potem pa spet mirno živijo naprej. Dokler spet ne rabijo
tega olajšanja.
Če bi pa sami morali
procesirati svoje »sranje«, pa bi zares nekaj naredili, da bi to spremenili. Če
ne bi se pa vsaj kopičilo, da bi postalo neznosno. Potem pa bi nekaj naredili.
Zdaj sem že tako
daleč, da si upam trditi, da ne jemljem vsega sranja nase. Sem sočutna.
Poslušam. Hkrati pa se lahko naprej počutim dobro.
Vseeno pa ostaja
delček mene, ko si še to nalepi nase. Delček mene, ki to samodejno sprocesira.
Ampak zdaj to spuščam. Dajem nazaj pošiljatelju.
Upočasnim.
Zavedam se, kaj se dogaja.
Če se po druženju
počutim slabše kot sem se prej, sem sigurno kaj vzela nase, kar ni moje. To
vračam nazaj. Ni moja naloga, da koga ujčkam. Odrasli so. Sami to zmorejo zase.
Naj delajo, kar želijo.
Druge podprem, ko me
prosijo, kako konkretno jim lahko stojim ob strani.
To je to.
Ustvarjam
si bolj in bolj življenje, ki mi je pri srcu! Drugi pa si naj ustvarjajo po svoje!
Uživaj ta dan!
Srčkan sijoč sladek
sočen svetel slasten sončničen sijajen srečen spontan sončen dan poln
božanskega obilja!
Sledi svojemu srcu!
Življenje je zate. Življenje te ljubi!
Poglej mojo internet
stran za še več navdiha... matejakoser.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar