.jpg)
Tako imamo mi našo
notranjo naravo, ki si želi rasti in ki nas kliče naprej. Sama se tako zelo
močno upiram tej rasti, saj me je neznansko strah, da bo boleče. Pristnost je
kar izraz poguma in ne bi rada zazibala ali prevrgla čolniča, v katerem zdaj
plujem (ali plujemo).
Vseeno pa je preveč
boleče, da ne bi cvetela na polno, da bi se še naprej upirala rasti, ker me je
strah, da bo boleče. Moje srce lahko to prenese. To je prvo. Drugo pa je, da sploh
ni nujno, da bi bila boleča rast. Lahko je radostna rast v še boljše
življenje. Radostna sprememba na boljše.
Spet sem se spomnila
ene zanimive razglednice! Spet se mi je na boljše poslabšalo! Kako mi je to
smešno!
Včasih sem res
preveč navajena vsega dolgočasnega. Iste rutine. Isti dan. Podoben prejšnjemu.
Če bi zares cvetela, bi šla kaj iz cone udobja in potem bi imela višji prag
sprejemanja dobrega.
Koliko dobrega lahko
prenesem?
Včeraj sem gledala
film, kjer so plesali salso. Tako me je zamikalo, da bi se kar najraje vstala
in zaplesala. Njihova glasba, melodika, ritem, lepo je bilo. Nekaj korakov sem
naredila po dnevni sobi. Pa v spalnici pred ogledalom. Večino korakov sem že
pozabila. Ampak verjamem, da bi hitro padla noter in obnovila znanje in se ob
tem neizmerno zabavala!
Rada plešem.
Zdaj sem se
spomnila, da sem si tako močno želela na plesni tečaj, da sem si od staršev
»sposodila« denar za plesne, ampak je bilo potem premalo kandidatov in je
odpadel. Vem, da mi še je babica pridigala, da se to ne dela. Ampak obožujem
ples. Očitno, da sem bila pripravljena iti v ekstremne podvige, samo da bi
plesala.
Čas je, da obnovim
to ljubezen do plesa. Ljubezen vodi me!
Ljubek čaroben sijoč
pristen lahkoten sijoč srčkan dan poln božanskega obilja!
Zapleši v ta dan s
pristnimi koraki srca. Sledi svojemu srcu! Izjemna si! Čudovita si! Ustvari si
dan po svoje!
Poglej mojo internet stran za še več navdiha...
https://matejakoser.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar