He makes me laugh...

Rada bi pisala o ljubezni. Ljubim svojega dragega z vsem srcem. Veliko še imam na sploh odpustiti moškim in sebi, ker sem sama tako izbirala. Se zaljubila v potencial, ne resničnost. Odpustiti očetu. Bliže sem kot kdaj koli resnični ljubezni.

Neizmerno sem hvaležna za najino ljubezen. Spoznala sva se po naključju preko moje sestre. Peljala se je z njim v Ljubljano. Razlagal je svojo življenjsko zgodbo in na koncu je sestra rekla, da še ima eno tako doma. Morali se bomo dobiti na kavi! Potem sta se zmenila v sredo. Sestra kar naenkrat ni utegnila, ker je imela družinske obveznosti. Pa sva se dobila sama. Omg! Kar me je malo stisnilo, ko sem to izvedela. Nekako sem se zanašala, da je ona bolj klepetava in bo pogovor bolj stekel.

Pa je nisva potrebovala tam, ker sva imela podobne poglede na življenje, na odnos, ljubezen… pogovor je stekel spontano. Všeč so mi bile njegove tople oči in nasmeh. Zanimiv pogovor. Iskrenost. Toplina. Objem. Romantičnost. Nagajivost. Srčnost. Sledenje sanjam! Bila sva si tako podobna, da je bilo srhljivo. Uuuu! Na drugem zmenku sva prav iskala stvari, kjer sva si različna. Jaz ne pospravljam rada, imam kruti humor in še nekaj je bilo… Aja… da sva z bivšim bolj dolgo narazen.

Tisto sredo sem morala domov, da sem peljala psa na sprehod. Ampak še luna se mi je zdela lepša. Vse se mi je zdelo lepše. Že na drugem zmenku me je predstavil prijatelju kot njegovo punco. V sebi sem si mislila: yes! Rekla pa sem, da še bomo videli. Tam so potem dokončno preskočene iskre začele prasketati. Ognjemet.

Želim si izpolnjujoč, srečen in ljubeč odnos. Zdaj ga živim. Neizmerno ga ljubim in spoštujem. Danes je zbolel, ga grem potem malo pocartati. Življenje je lepo! Kako še le bo! Uuuu! U! Uuu!

Globoko ljubljena...

Vem, globoko v srcu vem, da sem vredna ljubezni. Sprejeta sem točno taka kot sem. Z vsemi svojimi ranami, bolečinami preteklosti, neumnimi napakami, muhami in vsemi nihanji in norčijami, ko se smejem iz srca. Vem, da sem vredna, da sem globoko ljubljena točno taka kot sem zdaj. V polnosti nepopolna.

Včeraj sem gledala film, ki je govoril o razdrtju poroke v zadnjem trenutku. Kako bi lahko prej vedel, se je spraševal ženin? Potem je povedal neko malenkost. Nekaj čisto banalnega.

Koliko malenkosti naredimo narobe v zvezi, pa še zato ni konec. Vedno se trudim biti najboljša jaz. Včasih pač več ne gre, ker imam akumulator pazen in mi več ne kresne. Ne potegne naprej.

So stvari, ki mi veliko pomenijo v odnosu. Da se počutim kot da sem edina in ena na svetu. Njegova ženska. Da se v resnici počutim kot kraljica. Da se počutim ljubljena. Da se počutim pomembna. Včasih se počutim manj.

Ne vem, zakaj mi je to taki bed pisati. Kot da si ne zaslužim, da sem oboževana in edina in ljubljena in v središču pozornosti. Kot da si ne zaslužim, da bi me res nekdo ljubil. Me poiskal, me držal za roko. Ponosno povedal, da sem njegova punca. Želim si.

Ampak tako kot mi je vesolje pripeljalo mojega ljubega po čudnih naključjih k meni, tako vem, da ga bo tudi odpeljalo od mene po čudnih naključjih, če ne bo pravi za mene. In mi dostavilo pravega. Zaupam v njegovo sočutje. Tako zaupam tudi v malenkosti, ki razkrivajo resnico. Vedno znova.

Vem, da sem globoko v srcu globoko ljubljena in da si samo to zaslužim. Vse je v moje najvišje dobro. Globoko in pristno sem ljubljena...

Žarki do srca...

Zadnjič je gospod sedel sam pri kavi in ni gledal v telefon. Nič ni delal. Samo sedel je in pil kavo. Kaki psihič! Meni pa je to ljubko.

Zmenjene smo bile s kolegicami, da se dobimo na kavi. Ker sem pozabila telefon doma, smo se zgrešile. Čeprav ne vem kako, ker sta v trgovskem centru samo dve kavarni. Včasih smo se zmenili vse, brez telefonov in smo se potem tudi brez težav našli. Kam se razvija ta svet?

Nisem našla prijateljic in sem šla potem sama na kavo v moj najljubši Musicafe. Sama sem sedela. Pila sem kavico. Obožujem pene na kavi skoraj bolj kot kavo samo. Uživala sem. V ambijentu. V glasbi. V trenutkih stran od vsega, ko sem bila samo jaz. Ne mama. Ne punca. Ne hčerka. Ne stanovalka. Ne državljanka. Bili so dragoceni trenutki. Ko sem samo bila. Tam eno z vsem.

So pa kave, ki so mi najljubše. Z mojim ljubim. Ker jih pijeva počasi in se tudi čas ustavi. Ko se dotikava, cartava zraven, smejiva, hecava, pogovarjava resne stvari… poljubljava. In je tudi kava z njim, ko gleda v telefon. Ko mora nekaj nujno pogledati, da ne bo pozabil. In potem kar gleda in gleda in še ono in še ono. Priznam. V takih primerih pa sovražim telefon, ker ga popolnoma posrka. Ga v resnici ni zraven mene.

Mislim, da sem še staromodna glede tega. Pitja kavice… pogovori… gledanje v oči… smeh… solze… In mislim, da se ne bom spremenila. Ko si nekdo vzame čas zate, ko se počutiš sprejeti v celoti, ljubljenega. Malo nostalgije, ki pa ogreje dušo in srce do maksimuma. Žarki ljubezni prodrejo skozi oblake… Just Love

Sonce in sonce...

Postavimo zid visoko. Samo ptice ga lahko preletijo. Si ptica? In če tudi bi bil, bi te včeraj ustrelila z neba. In po vojni je lahko vsak general. Ni bilo vojne. Tako, da sploh ne bi rabila biti general. Ali generalka. Ja če bi včeraj bila generalka… bi jaz odločala. Ne pa preteklost, ne pa nekaj v meni. Ne nekaj, ampak strah. Strah pred nepomembnostjo, neljubljenostjo, pred ranljivostjo. Rada imam živali. Posebej mačke. Ker so tako samosvoje. Ampak včeraj bi. Zagotovo. Kabum…

Sem imela prav ali sem bila srečna? Včeraj sem definitivno pustila egu, da je imel prav. Srečna pa nisem bila. Pogrešala sem ljubega.

Pustila sem se, reagirati preteklosti v meni. Prizadetosti v meni. Čutila sem in potem sem racionalizirala. Umsko potrjevala laži. Pritrjevala strahu. Ja prav imaš. Sprejela sem njegove podnapise. Kje je zdaj tisto v meni? Hvala strah, da si zraven v avtu, ampak ne odločaš o ničemer. Ne o prigrizkih, ne o glasbi, ne o poti. Očitno je bilo včeraj: skip that…

Nisem si želela nikogar prizadeti, najmanj pa sebe. Si lahko odpustim? Bilo mi je preveč za en dan. Nisem bila več pri sebi. Nisem bila pozorna, prisotna. Bila sem utrujena od vsega. Žal mi je, če sem te prizadela. Še bolj mi je žal, da sem prizadela sebe. Odpuščam si. Samo človek sem. Vem, da še bom dobila veliko priložnosti za vaditi. Za povezanost. Za ljubezen. Za intimnost. Upam, da mi bo kdaj šlo boljše. Že vnaprej se veselim tega.

Vedno znova me navduši energija vzhajajočega sonca. Njegove barve, žarenje neba okoli. Sem sonce in ti nebo. Ali si ti sonce in jaz nebo? Bodiva oba sonce. Včasih pač ima vreme pms in je celi dan oblačno, deževno. Ampak sonce spet vzide. Spet si moram oprostiti. Spet sem utemeljevala svoje. Vojna. Zažgimo vse! Kabum. Mogoče bo še pa ena priložnost, v živo. Sonce, pa kje si tako dolgo danes? Naj bo dan brez kabum! Bum! Bum!

Okna preveč narazen...

Lahko krivim družbo, lahko krivim starše, lahko krivim astrologijo. V resnici pa nimam dovolj poguma, da bi živela svoje življenje. Počutila sem se tako nepomembno. Spet ni bilo časa zame. Kot nikoli v družini, ker so bili drugi problemi. Ker sem bila dovolj pridna, da sem bila neopazna. 

Prišla sem s kosila pri sestrini družini. Želela sem si preživeti čas z mojim ljubim. Nekaj je prišlo vmes in je moral stran. (V klet.) Čakala sem ga. S časopisom o umorih. In babico, ki jo obožujem. (Vseeno pa nisem prišla k njej.) Čakala sem imela dovolj po eni uri. (Preveč sem potrpežljiva.) Šla sem na sprehod. Na kavo. Zahvaljujem se za to sranje že v naprej, ker vem, da bo prineslo nekaj dobrega. Zdaj še pač ne vidim tega.

Potem pa je nastala panika, kje sem. Končno. Ali komaj. Bila sem besna. Kako tako malo pomenim, kako malo me ljubi, da se ni mogle prej izmuzniti.

Ti mi greš na živce. Ti me onesrečuješ. Žrtev? Sama sem to ustvarila kot odziv na njegovo dejanje. Ignoriranje. Oddaljenost. Osamljenost. Počutila sem se neljubljeno. Če objektivno gledam na svoje čustvo? Ne rabim čutiti nič od tega, kaj nočem. Jaz imam kontrolo. Kaj čutim? Kje bi rada bila? Na katerem planetu sem? Na katerem pa bi rada bila?

Kaj bi si želela čutiti? Povezanost. Bližino. Ljubezen. Nežnost. Pozornost.

Odpeljala sem se mimo. Brez smerokaza k ljubemu. Stran od ljubezni, povezasnoti, zaupanja… Bil je poreden in si zaluži kazen. Pa bi se lepše obnašal! Nočem tega čutiti. Lahko se pomaknem k ljubezni, saj malo bliže. Da mu povem, da ga ljubim in da ga bom pogrešala ob sebi. Bom krivila njega, da sem imela bedno popoldne? Samo pogrešala sem ga in sem si želela biti z njim. Že ko pišem to, se mi zdi smešno. Ljubim ga. Ljubim ga ob sebi.

Če bi danes živela svoje življenje, bi bila pri njemu. Če bi danes imela pogum... Lahko noč. Tako pa zdaj pišem blog. Lepe sanje. Drugič bom vklopila smerokaz prej. Vsaj malo prej… Blink! Blink!

Samo bodi...

Včasih sem veliko pisala o tem, kako me ljubosumje vrže s tira. Nisem potem več pri sebi, nisem najboljša različica sebe. Skrčim se v vozlu. Otrpnem. Utihnem. V položaj spečega klopčiča mačke. Ona saj ne ve, kaj se z njo dogaja in mogoče celo prede v sanjah… Jaz pa vem, ker potem nisem več srečna. Želim pa si biti. Kakšen paradoks!?

Zdaj pa sem poslušala Ekarta Toleja in mi je bolj jasno. Kot otrok želiš pobegniti strahu tako, da uideš pred njim. Ga zamaskiraš, se skrivaš, preveč ješ, ker si misliš, da te bo soočenje ubilo. Kot odrasla pa vem, da če občutim strah, da me ne bo. Ubil. Pokončal. Samo čutiti ga moram. To je moja duhovna vaja. Vdihniti vanj prisotnost, in počasi se bo raztopil kot ledenka na soncu. Vdihniti mu svetlobo, zavedanje.

To je danes moja duhovna praksa, ki jo bom izvajala.

Včeraj me je preplavila tako negativna energija. Gledala sem ful lepi film o ljubezni, kako se najdeta paraplegik in odštekana punca. On pa vseeno naredi na koncu samomor. Iz principa, ker je že imel prej dogovorjeno, prej ko je spoznal njo. Samo sprejel bi svoje stanje. Gledal bi jo, kako se punca uresničuje, ljubil bi jo v tem stanju kot je. Njegova duhovna praksa bi bila samo sprejetje stanja. Kaka bedarija, da ni mogel preklicati samomora, ker je bil v mladosti ful aktiven. Zdaj pa to pogreša. Hvalnica mladosti! Kako zgrešeno… Hvalnica zmedenosti, negotovosti, samo zunanjosti, izgledu, statusu pripadnosti… Ja to pa so vrednote v življenju! Kako plehko.

Samo bil bi ob njej. Ljubil. Kaj ni to največ, kar ji je lahko dal? Glej, niso vsi na taki razvojni stopnji. Na primer fizik Stephen Hawking, samo sprejel je nesprejemljivo. Kaj ne bi bilo škoda, če bi rekel: »Če ne morem letati okoli kot takrat, ko sem bil mlad, pa si dajmo možgane razgnati.« Ful bi bilo škoda.

Veš kaj, zato sem bila jezna. Govorila sem res grde stvari, da so moški »prpe«, rep med noge in lažjo pot ven. Beg do roba Zemlje, da se mogoče česa ne okužijo… Se opravičujem. Sprejemam nesprejemljivo. Mogoče pa se bo svet tudi na drugi (ego) polovici kaj izboljšal. Verjamem v to. Ker ego v meni že glasno ugovarja. Pobožam ga in živim dalje. Mjav!

Prilagajanje je daljša pot

Obožujem: čufte. Vegi čufte, da ne bo pomote. Manjkala je čebula. Bila je nedelja, blizu je nova trgovina - zaprta verjetno. In veš kaj, bilo je 20 min do zaprtrja Evroparka. Hitro se oblečem, sedela sem že v avtu. Ne peš, sprehod je obvezen, sploh ker sem spala do dvanajstih in sem še bila malo omotična. Treba se je zbuditi!

Majica supremama je iz tako debelega bombaža, da me je žgalo. Ko rabim čebulo, rabim čebulo, brez prilagajanja. Fatamorgana. Grem v tista krožna steklena vrata noter in kar ven, ker so imeli že vsepovsod tiste železne karnise dol. Več sreče prihodnjič.

Definitivno plan B. Naslednja na novi avtobusni postaji. Pridem čez most in senca. To je bilo sigurno 15 stopinj manj. V krožnem so bili policaji, ker je nekdo znak pod avto spravil.

Jupi. Trgovina. Ne ne bom nosila dve kili čebule v mrežici po tej vročini! Kje je ona ena na ena. Aha. Obljubila sem si, da če dobim čebulo, se povabim na kavico. Tam na mehkem udobnem zeleno oblazinjenem  belem fotelju v senčiki, kjer imajo božansko kavo. Žejna. Našla. Sladica zraven. Defnitivno kokos lučka. Če mislite, da je bila to hitra odločitev, se motite, ker so imeli v trgovini klimo.

No potem pa tri ulice od božanske bele kave. Kaj če bi raje šla dol na Lent? Zdaj sem že tako blizu, glej samo ena ulica dol in sem pri Dravi? Pa dobro no. Vročina je še bolj pripekala kljub neverjeno okusni hladitvi. 

Pa daj no mir, kavarna pod drevesom!? Tu so zdaj kar udobni stoli, usedla s bom v senco in vseeno mi je, kje bo kava. Dolgo ni bilo nobenega, pa nič hudega, zraven sem imela knjigo. Bom pa malo prebrala, dokler se kdo ne prikaže. Imela sem pogled na reko, knjigo in pričakovanje kavice. Življenje je res lepo. Prideta še dva na kavico, pa kar čakamo. Zdaj pa bo, če niso mene opazili, nas bodo. Pa nič. Fant se je odločil, da gre noter naročiti (sigurno ni imel zraven branja). Pa je bilo zaklenjeno.

No pa gremo naprej do kavice v senci ob reki. Malo sence pod mostom. Potem pa ovira, velika ovira, saj so delali oder za Lent festival. Kaj ne gre tu spodaj? Če pa vendno gre pod podhodom spodaj pod sedeži? Dajte no?! Gor v bregec po stopnicah. Bile so prijetno vroče, če koga v noge zebe, mora biti prav prijetno.

Pogledala sem proti božanski kavi. Zdaj sem bila samo eno ulico vstran. Ne. Ne, grem pod drevo. In nazaj po bregecu dol. Zdaj pa sem že čisto blizu. Sedijo! Kje pa še je več miz pa stolov? Zaprto? Daj ne mi klanfe srat! Grem pogumno naprej. Hladilne naprave za lizanje mi je že davno zmanjakalo. No kul, saj so tu blizu kafiči: tu ni sence, tu so čudni stoli, tu bo tak čudno izgledalo in tu me kelnar tako nekam pomilovalno gleda.

Zdaj pa imam dovolj! Grem tja na božansko belo kavo. Gor po bregecu. Levo do prehoda. Čez in po trgu. Tu je neka kavarna. Kaj pa, če bi šla kar domov? Daj no, čisto blizu si že, kaj ti meni to o NEKI kavarni. Kaj ti veš, kaj sem sploh prehodila?! Po vročini! Eno ulico naprej in eno ulico desno. Tu sem!!!

In potem spet skušnjava. Kaj če bi šla tja, kjer imajo sladoled in kavico skupaj. No dobro, pa grem. Bila sem že čisto blizu, ko sem samo sebe presenetila in se sunkovito obrnila. Ne želim nadomestkov! Pravo belo kavico hočem.

Lastna fotografija, Maribor, 2013

Dobila sem ležalni fotel v senci. Tako sem se razleknila in uživala. Imela sem občutek, da si ožuljene noge namakam v hladni vodi, ko sem si sezula natikače. Poplačani so bili vsi ovinki in področja brez senc in vzponi in spusti.

Drugič se ne bom več prilagajala. Bela božanska kavica. Takoj. Saj je bila pot zanimiva. Samo ne bi rabila biti tako dolga, če bi že takoj sledila svojim sanjam.

Nazaj domov sem šla z nasmeškom in trgovina blizu doma - je bila še odprta.