Seveda je mogoče! Pri nas je vse mogoče.
Začelo se je ob zahajanju sonca, tako, da še ni bilo zvezd. Ljubega sem želela
povabiti na operno noč. Ker se že dolgo pogovarjava, da bi šla na kakšno opero.
Želela sem ga presenetiti. Čisto sem pozabila, da dela dolgo. Zelo dolgo. Zdelo
se mi je škoda, da ne bova tega doživela skupaj. Mogoče pa mu uspe priti
pravočasno. Ali se vsaj pridružiti kasneje. Bom se zmenila s kolegicami.
Imela sem prosti dan! Ponavadi sploh ne rabim avta, ampak,
ker ga nisem imela, sem ga pogrešala. Pa to bi lahko! Pa to! Pa to bi bilo
nujno… Eh, saj lahko vse počaka. Če bi imela mojega belega konjička spodaj
parkiranega, sploh pomislila ne bi, da bi kam šla.
Privoščila sem si še kopel. Še prej pogledala v omari, kaj
si bom oblekla za gala večer v parku. Vse sem že imela pripravljeno za svežo
sadno kupo. Potem pa odrinem. S kolesom seveda. Veter v laseh. Svoboda.
Dobile smo se. V centru je že bila prava gužva. Vsi z
ležalkami za jogo. Gosto. Našle smo se. Še ena kolegica zamuja. Toliko je
zamudila, seveda, da je že bil ljubi tudi nazaj. Parkirišče je dobil z
neverjetno lahkoto.
Razgirnili smo koce. Sezuli smo se. Ljubi opazi mojo teto.
»Ne, pa to ni ona! Ne bi imela rdečih čevljev!« pogledam
malo boljše. Seveda je! Kar v nogavicah sem jo šla pozdraviti.
Imeli smo pravi piknik. Keksi, čips, čokoladne rolice kot da
smo doma na kavču, ne pa v parku na operi.
Seveda mi je zmanjkalo časa, da bi si naredila sadno kupo. Kar
zmiksala sem vse skupaj, da sem dobila smuti. Sadno kašico. Malo sem jo
razredčila z vodo. Bila je odlična. Jagode, maline… tako lepo temno rdeča. Borovnice.
Slive. Kar naenkrat je bil madež na koci, kot bi dobila menstruacijo. Koca seveda.
Nahrbtnik je bil nagnjen in že je teklo ven. Sva že iskala robčke za brisati. Rokav
od ljubega je bil malo rdečkast. Prepojen v globine.
Opere so bile čudovite. Izbor tudi. Izjemni vokali. Zapeto z
občutkom. Sijajne obleke z bleščicami. Dobili smo prostor na travici, tako da
smo videli na oder. Že glasba orkestra je bila božanska. Vse to doživetje je
bilo polno radosti, igrivosti, res dobre opere sredi narave. V objemu odličnega
vrhunskega doživetja in ljubega. To pa je bila nepozabna operna noč!
Seveda so se proti koncu prireditve začele prižigati zvezde.
Ljubko je bilo.
Vse to sem želela posneti. Preklopila sem na kamero. posnela dolgi posnetek. Samo, da ko sem stisnila stop, je komaj začelo snemati. Žal. Imamo pa posnetke. Slike. Ljubi je z vsemi telefoni fotografiral. Slik ne manjka. Zabavno je bilo! Malo sem ga jezila vmes. Malo.
Gremo še na sladoled! Najboljši v mestu! To sploh ni dvoma!
Potem pa smo iskali avto. Najprej po parku. Ljubi je
zanalašč vodil vsepovsod okoli. Kroge smo delali v temi! Pa tu smo že šli mimo!
Paviljonček!
»Še je daleč?« bilo je blizu, ampak vedno smo se še malo
sprehajali. Naokoli. Še malo okoli. Res opojen ogromen grm jasmina. Kako lepo! Kako
je dišal! Opojno!
Potem pa smo le našli avto! Kolo pa še imam vedno parkirano v centru. S čelado zraven! Saj bo počakal!
Ta dan je dan vrhunskosti užitka! Just do it!
P.S.: Na operni noči naj bi bilo 13.000 ljudi! Saj je res bilo polno!
