Še več jajc...

Včasih je dobro, ko je edini premik, ki ga narediš v dnevu, od kopalnice do sedežne v kuhinjo in nič kaj dlje. Pa še to je dovolj. Zavita v kociko, s čajem… svečo na mizi.

Včeraj me je tako ljubi razvajal. Z večerjo v postelji. Potem z izbranim filmom, ki mi je bil všeč, ker je bil tudi ljubezenski. S čajčkom z medom. In še enim. Pa olupil mi je pomarančo. Vitamini so mi za sto odstotkov bolj zalegli, kot če bi si vse to sama naredila. Vmes pa še mi je rekel, da če me on ne ljubi, potem pa ne ve... Čutila sem ljubezen, ki se pretaka med nama. Dejansko.

Razmišljam, kako se mi zdijo problemi od drugih hecni. Nič kaj. Pa to bi z lahkoto. Ko pa pridem do svojih, me pa kar posrkajo. Pa je verjetno enako. Sem se odločila, da jim dam prednost, da jim verjamem, da me potegnejo vase in potem hlastam za zrakom, kar ne morem ven… po eni strani pa mi je domače vse to. Ne mešaj dreka, ker bo samo še bolj smrdel.

Poslušala sem video seminar in mi je bil všeč. Kako si kreirati svoje lastno življenje... Živim v resnici po svoje? Živim res po svoje? Si upam biti vse kar sem? Če bi dala vsa pričakovanja družbe na stran, bi se res gnala za vsemi temi stvarmi, za katerimi se zdaj? Si upam biti dovolj pogumna, čudna, da živim po svoje? Kaj mi sploh to predstavlja? Si upam zaupati, da jaz zase točno vem, kaj bi naj delala? Kako bi si kreirala življenje, ki bi bilo širjenje, ustvarjanje, radost, sreča? Imam jajca ali imam deset jajc? Vem, kje se še jih da kupiti več…

Danes je dan vprašanj, ki naj sama poženejo korenine globoko. Potem pa naj ženejo zvončke in žafrane ob pravem času. Semena… Zdaj je zima. Čebulica počiva. Ampak tudi to bo minilo. Vem, da bo pomlad. Še lepše bom cvetela. Bzzz. Bzzz!

Prebarvan dan v tigrasti pidžami...

Spet me ima, da bi prebrala vse knjige. Izsledila resnico... Kaj je namen moje duše, kaj je moje poslanstvo? To da sem tukaj in da se to sprašujem. Očitno. Če ne se ne bi. Verjetno.

Mislim, da odgovora ni v knjigah. Ni v vedeževanju. Ni nikjer zunaj mene. Samo jaz vem. Ampak kako, če pa ne vem. Prepričana sem. Saj za zdaj. Ne vem.

Če bi si pa domišljala, da vem, kaj bi bilo? Sigurno življenje po moje. Brez družbenih pričakovanj. Brez pritiskov... Med ljudi bi sejala radost, smeh, igrivost, ljubezen, lepoto majhnih trenutkov, hvaležnost... Pa to je verjetno moje poslanstvo.

Kaj razveseljuje mene? Meni je najlepše na svetu se stisniti k ljubemu v postelji. Ko me stisne k sebi, mi da „lupčka“ na vrat in mi reče: „Pa veš ti, da te ful ljubim... Jaz te tako ljubim.“

Ko pa sem čisto sama, mi je najlepše slikati. Čas mi kar zbeži, ko packam, čečkam, polivam, šrpicam in prebarvam vse, kar sem do takrat naslikala.

Uživam v pisanju. Dnevnika. O razumevanju same sebe. Podnapisi podnapisom duše. Meditacija. Ko se ustavim in se potem počutim lahko.

Pa tuširanje, ko čutim toploto vode, ko mi teče po telesu in me greje. Spere z mene vso nakopičeno temno energijo. Nasploh obožujem vodo. Sprehodi ob reki. Sprehodi ob jezeru. Po gozdu ob potočku. Obožujem sonce, kot kuščar se nepremično grejem. Morje. Valovanje in poslušanje šumenja. Pa obred pitja kavice. Ko se ustavi čas in sem samo tam. Pa ples. Glede glasbe nisem izbirčna. Mislim, da lahko plešem na vse. Telo se hitro navadi novih ritmov. Zadnjič smo bili na srbski glasbi v centru. Čeprav nisem poznala niti ene od pesmi, sem na vse pela zraven in seveda plesala in ploskala. Pri eni bi se že skoraj jokala zraven, tako je bila „tužna“... Hitro padem noter... obožujem pa tudi vožnjo z avtom. Sončni zahod v ogledalu, oranžni oblaki, zadnji žarki... stegujejo se proti meni, kot da se trudijo, samo da bi se me dotaknili. Uživam še ob dobri hrani in vrtnicah na mizi.

Obožujem pa tudi dneve v tigrasti pidžami. To je danes moje poslanstvo. Nekaj me je zahaklalo, ampak vem, da me bo tudi odhaklalo. Rabim samo malo cartanja in nekaj prej naštetih vitamičkov. Cmok! Cmok!

Nekoč črni raček...

Obožujem božanje žarkov na svoji koži. Božansko. Bilo je tako lepo. Praznično, ko je sonce zahajalo. Kljub temu, da sem morala delati, sem bila kot obsijana in žareča v zahajajoči svetlobi. Kar srce se mi je smejalo.

Pet minut pred delom sem meditirala, samo toliko sem imela časa. Pa mi je bilo, kot bi si napolnila srce. Pa ko sem sedela pri Dravi na kavi z mojim ljubim in najinima otrokoma, je bilo lepo. Ko smo se smejali skupaj, hranili labode, galebe in golobe… Sonce je tako sijalo, kot bi bila pomlad. Kapljice na labodjih peresih so se lesketale kot diamanti. Smejali smo se jim, ko so se tako sproščeno čohljali po glavi, si grizli označbe na nogah, se potapljali v vodo, da jim je samo rep štrlel visoko kvišku in ko so frfotali.

Super mi je bilo, ko sva se s sinom peljala po novi poti ob Dravi, šla sva malo predaleč, nazaj pa je on vodil. Raziskovala sva nove poti.

Kot kdaj v življenju. Čutim, da me nežno potiska nekam naprej, ven iz gnezda, daj, saj zmoreš. Kot ptica v gnezdu sem. Ne, nočem še ven. Tu mi je domače. Toplo. Predvidljivo. Ne zavedam se pa, kaj bi mi svoboda letenja prinesla. Šepeta mi, leti, poleti. Vse nebo je tvoje.

Danes bom samo razprla krila. Skočila še ne bom. Prej ali slej pa… Fr! Fr!

He makes me laugh...

Rada bi pisala o ljubezni. Ljubim svojega dragega z vsem srcem. Veliko še imam na sploh odpustiti moškim in sebi, ker sem sama tako izbirala. Se zaljubila v potencial, ne resničnost. Odpustiti očetu. Bliže sem kot kdaj koli resnični ljubezni.

Neizmerno sem hvaležna za najino ljubezen. Spoznala sva se po naključju preko moje sestre. Peljala se je z njim v Ljubljano. Razlagal je svojo življenjsko zgodbo in na koncu je sestra rekla, da še ima eno tako doma. Morali se bomo dobiti na kavi! Potem sta se zmenila v sredo. Sestra kar naenkrat ni utegnila, ker je imela družinske obveznosti. Pa sva se dobila sama. Omg! Kar me je malo stisnilo, ko sem to izvedela. Nekako sem se zanašala, da je ona bolj klepetava in bo pogovor bolj stekel.

Pa je nisva potrebovala tam, ker sva imela podobne poglede na življenje, na odnos, ljubezen… pogovor je stekel spontano. Všeč so mi bile njegove tople oči in nasmeh. Zanimiv pogovor. Iskrenost. Toplina. Objem. Romantičnost. Nagajivost. Srčnost. Sledenje sanjam! Bila sva si tako podobna, da je bilo srhljivo. Uuuu! Na drugem zmenku sva prav iskala stvari, kjer sva si različna. Jaz ne pospravljam rada, imam kruti humor in še nekaj je bilo… Aja… da sva z bivšim bolj dolgo narazen.

Tisto sredo sem morala domov, da sem peljala psa na sprehod. Ampak še luna se mi je zdela lepša. Vse se mi je zdelo lepše. Že na drugem zmenku me je predstavil prijatelju kot njegovo punco. V sebi sem si mislila: yes! Rekla pa sem, da še bomo videli. Tam so potem dokončno preskočene iskre začele prasketati. Ognjemet.

Želim si izpolnjujoč, srečen in ljubeč odnos. Zdaj ga živim. Neizmerno ga ljubim in spoštujem. Danes je zbolel, ga grem potem malo pocartati. Življenje je lepo! Kako še le bo! Uuuu! U! Uuu!

Globoko ljubljena...

Vem, globoko v srcu vem, da sem vredna ljubezni. Sprejeta sem točno taka kot sem. Z vsemi svojimi ranami, bolečinami preteklosti, neumnimi napakami, muhami in vsemi nihanji in norčijami, ko se smejem iz srca. Vem, da sem vredna, da sem globoko ljubljena točno taka kot sem zdaj. V polnosti nepopolna.

Včeraj sem gledala film, ki je govoril o razdrtju poroke v zadnjem trenutku. Kako bi lahko prej vedel, se je spraševal ženin? Potem je povedal neko malenkost. Nekaj čisto banalnega.

Koliko malenkosti naredimo narobe v zvezi, pa še zato ni konec. Vedno se trudim biti najboljša jaz. Včasih pač več ne gre, ker imam akumulator pazen in mi več ne kresne. Ne potegne naprej.

So stvari, ki mi veliko pomenijo v odnosu. Da se počutim kot da sem edina in ena na svetu. Njegova ženska. Da se v resnici počutim kot kraljica. Da se počutim ljubljena. Da se počutim pomembna. Včasih se počutim manj.

Ne vem, zakaj mi je to taki bed pisati. Kot da si ne zaslužim, da sem oboževana in edina in ljubljena in v središču pozornosti. Kot da si ne zaslužim, da bi me res nekdo ljubil. Me poiskal, me držal za roko. Ponosno povedal, da sem njegova punca. Želim si.

Ampak tako kot mi je vesolje pripeljalo mojega ljubega po čudnih naključjih k meni, tako vem, da ga bo tudi odpeljalo od mene po čudnih naključjih, če ne bo pravi za mene. In mi dostavilo pravega. Zaupam v njegovo sočutje. Tako zaupam tudi v malenkosti, ki razkrivajo resnico. Vedno znova.

Vem, da sem globoko v srcu globoko ljubljena in da si samo to zaslužim. Vse je v moje najvišje dobro. Globoko in pristno sem ljubljena...

Žarki do srca...

Zadnjič je gospod sedel sam pri kavi in ni gledal v telefon. Nič ni delal. Samo sedel je in pil kavo. Kaki psihič! Meni pa je to ljubko.

Zmenjene smo bile s kolegicami, da se dobimo na kavi. Ker sem pozabila telefon doma, smo se zgrešile. Čeprav ne vem kako, ker sta v trgovskem centru samo dve kavarni. Včasih smo se zmenili vse, brez telefonov in smo se potem tudi brez težav našli. Kam se razvija ta svet?

Nisem našla prijateljic in sem šla potem sama na kavo v moj najljubši Musicafe. Sama sem sedela. Pila sem kavico. Obožujem pene na kavi skoraj bolj kot kavo samo. Uživala sem. V ambijentu. V glasbi. V trenutkih stran od vsega, ko sem bila samo jaz. Ne mama. Ne punca. Ne hčerka. Ne stanovalka. Ne državljanka. Bili so dragoceni trenutki. Ko sem samo bila. Tam eno z vsem.

So pa kave, ki so mi najljubše. Z mojim ljubim. Ker jih pijeva počasi in se tudi čas ustavi. Ko se dotikava, cartava zraven, smejiva, hecava, pogovarjava resne stvari… poljubljava. In je tudi kava z njim, ko gleda v telefon. Ko mora nekaj nujno pogledati, da ne bo pozabil. In potem kar gleda in gleda in še ono in še ono. Priznam. V takih primerih pa sovražim telefon, ker ga popolnoma posrka. Ga v resnici ni zraven mene.

Mislim, da sem še staromodna glede tega. Pitja kavice… pogovori… gledanje v oči… smeh… solze… In mislim, da se ne bom spremenila. Ko si nekdo vzame čas zate, ko se počutiš sprejeti v celoti, ljubljenega. Malo nostalgije, ki pa ogreje dušo in srce do maksimuma. Žarki ljubezni prodrejo skozi oblake… Just Love

Sonce in sonce...

Postavimo zid visoko. Samo ptice ga lahko preletijo. Si ptica? In če tudi bi bil, bi te včeraj ustrelila z neba. In po vojni je lahko vsak general. Ni bilo vojne. Tako, da sploh ne bi rabila biti general. Ali generalka. Ja če bi včeraj bila generalka… bi jaz odločala. Ne pa preteklost, ne pa nekaj v meni. Ne nekaj, ampak strah. Strah pred nepomembnostjo, neljubljenostjo, pred ranljivostjo. Rada imam živali. Posebej mačke. Ker so tako samosvoje. Ampak včeraj bi. Zagotovo. Kabum…

Sem imela prav ali sem bila srečna? Včeraj sem definitivno pustila egu, da je imel prav. Srečna pa nisem bila. Pogrešala sem ljubega.

Pustila sem se, reagirati preteklosti v meni. Prizadetosti v meni. Čutila sem in potem sem racionalizirala. Umsko potrjevala laži. Pritrjevala strahu. Ja prav imaš. Sprejela sem njegove podnapise. Kje je zdaj tisto v meni? Hvala strah, da si zraven v avtu, ampak ne odločaš o ničemer. Ne o prigrizkih, ne o glasbi, ne o poti. Očitno je bilo včeraj: skip that…

Nisem si želela nikogar prizadeti, najmanj pa sebe. Si lahko odpustim? Bilo mi je preveč za en dan. Nisem bila več pri sebi. Nisem bila pozorna, prisotna. Bila sem utrujena od vsega. Žal mi je, če sem te prizadela. Še bolj mi je žal, da sem prizadela sebe. Odpuščam si. Samo človek sem. Vem, da še bom dobila veliko priložnosti za vaditi. Za povezanost. Za ljubezen. Za intimnost. Upam, da mi bo kdaj šlo boljše. Že vnaprej se veselim tega.

Vedno znova me navduši energija vzhajajočega sonca. Njegove barve, žarenje neba okoli. Sem sonce in ti nebo. Ali si ti sonce in jaz nebo? Bodiva oba sonce. Včasih pač ima vreme pms in je celi dan oblačno, deževno. Ampak sonce spet vzide. Spet si moram oprostiti. Spet sem utemeljevala svoje. Vojna. Zažgimo vse! Kabum. Mogoče bo še pa ena priložnost, v živo. Sonce, pa kje si tako dolgo danes? Naj bo dan brez kabum! Bum! Bum!