Pikapolonica

Obožujem sprehode! Sploh nočne! Ob reki! Odsevi tisoče drobcev raznobarvne svetlobe. Bele lučke v daljavi razporejene v ravni črti. Čarobno je. Na nebu pa luna tanka kot las. Zavita v zrcalni c. Magičnost.

Vse temnine v meni se razživijo v nočnem raziskovanju. Kar oživim. Vse v meni čaka, da se nežni oblaki zavijejo v temo. Posveti redka zvezda. Noč res ima svojo moč.

Vrba, ki nežno šepeta reki. Glasna glasba invabilo k plesu. Štetje korakov. Ena - dva, tri - štiri. Od kod se sliši mikavno vabilo? Beli baloni. Vse okrašeno. Prikupno. Hit the road Jack... (https://youtu.be/Q8Tiz6INF7I) Kje so to pesem našli? Kar nasmejati sem se morala. Presenečajo.

Zaljubljenci, ki se držijo za roke. Kavarnica čisto blizu valov skoraj skrivnostno nerazsvetljena. Stolčki. Intimni pogovori. V ozadju pa bohotenje oranžnih odsevov.

Počasi proti avtu... Trobente! Pa ja ne!!! Kar ziba me v bokih. To pa moram pogledati. V živo! Nisem mogla, da ne bi plesala. Ploskala. Bubamara! (https://youtu.be/jryYiewRQbA) Pa ravno ta! Spomini na dober film. Kako stopnjevanje! Vedno hitrejši ritmi. Vedno hitrejše gibanje! Samo zaprla sem oči. Čutila ritem. Celo telo je tresel bas. Gledala zvezde. Samo bila sem tam s celim telesom. Boljše ne gre! Popolnost trenutka! Kontrast hladno modrikast oder in topla svetloba ozadja.

Zanimivo. Vsi odtenki. Tudi vmes. Vse želim posrkati vase, doživeti. Pa to je življenje!

Lep barvni dan, ne samo črnobeli.

Sredi reke...

Valovanje valov čisto blizu. Ne samo, da sem sedela pri reki, še boljše! Bila sem čisto sredi reke! Kako dobro so to kreirali. Kavarna na reki. Seveda me je že dalj časa nagovarjala, naj pridem. Končno se mi je velika želja uresničila.

Že potka tja čisto ob vodi. Polno zelenih visokih dreves. Divje valovanje reke, ki je hitro tekla mimo. Se kravžlajla. Včeraj je moral biti nekje naliv, saj je bila deroča.

Seveda sem najprej hodila po kolesarski poti, ampak me je gospod vljudno opozoril.

Sva že tu?! Stopnice dol. Mostiček čez. Vse v steklu. Kupola.

Že lani sva mislila iti tja, pa je bilo zaprto zaradi renovacij. Škoda. Seveda sredi norenja od ene galerije do druge… na koncu pa sva našla Picassovo sovo. Ljubko črno belo.

Kaj pa to, ko sva dobila kavo s penicami v zrak! To še pa nisem doživela. Tako obožujem penice, ampak polno nabasane, v višino, to pa še ne. Ljubi pa je dobil kavo v skodelici z dvojinimi stenami. Dizajenersko je izgledalo. Videle so se skozi plasti. Kava. Svetlješa plat (življenja). Na vrhu pa najboljše: smetana (ljubezen).

Kako sva pa sploh prišla do te kavarne? Seveda sem jaz vprašala. (Ne.) Jaz sem gospo samo prijazno ustavila in rekla, da bi ljubi rad nekaj vprašal.

Rada raziskujem mesto. Najprej nisva mislila iti, da se ne bi samo na kavo vozila kar daleč. Potem pa je ljubi imel opravke. Prijetno s koristnim. Želja se mi je uresničila. 

Vse je bilo v znamenju valov, modrine reke. Najlepši pa še je bil napis pod skodelico... Temna stran je lepa... Saj vem. Malo po malo jo je treba osvobajati, da ne ponori. Spakira kovčke in izgine neznano kam...

Lep dan s ščepcem temnine...

Cmok! Cmok!

P.S.: Neznansko osvobajajoče... https://youtu.be/bv4q4Kk0Qr0

Strah z dvema strupnikoma...

Kaj pa to, ko je včeraj babico kača dobesedno napadla? Tako je natikač brcnila, da je letel na drugo stran mize! Vsi smo preživeli. Bila je želejasta. Plastična. Zelena. Močno zelena.

Sin jo je dobil v krogli. Platični. Naključno. Seveda sva takoj imela idejo, da bi jo lahko babici nastavila. Ona še edino pali na take stvari. Pretirano. Bi ji dala na ramo, ko bi pila kavo? Ne. To bi čutila, da je nekaj sluzastega. Vedela bi, da se nekaj motava okoli.

»Jaz se bom zaklepetala z njo. Ti pa ji naredi. Kamorkoli. Kačo. Nekam. To je bil glavni načrt.«

Potem sem se res tako zaklepetala, da sem čisto pozabila na zelenjačo strupenjačo. Sin mi nekaj pravi na tiho.

»Kaj?«

»Kaj?«

»Eh!?!«

Kar naenkrat pa začutim nekaj sluzastega v roki. Naredim se, da si moram zavezati čevelj. Lepo uredim kačo vijugasto obliko. Z glavo gor. Tako lepo se je prijela na krokse. Potem se še pogovarjamo. Ko začnem gledati v noge. Pa še babica pogleda. Kako je kričala. Malo brcnila. Potem pa vedno bolj, ker ni želela stvarca dol! Kar zraven nje sem cvilila. Od navdušenja…

»Pa sem videla da ni prava, pa si nisem mogla pomagati,« je rekla babica. Ni bila preveč jezna. Sploh ni bila.

Vseeno kateri dan je, vsak je pravi za norčije. Definitivno.

Imeli smo takega ful velikega plastičnega pajka. Za okras. Kako se ga je teta bala! Pa je videla in vedela, da ni pravi. Pa je vseeno bila jezna, ko smo ji ga kot otroci kje nastavili.

»Samo mi bejžte s to kugo!«

Na obisku pri tetah in stricih v Nemčiji so imeli sorodniki za ljubljenčka belouško. Kako čudno hladna je bila, ko sem jo božala. Uh, ne bi imela kače. To bi mi pa bilo skrajno neprijetno. V preži. Me bo pajsnila?

Česa se bojim?

Da ne bi živela polno.

Da bi živela rutinsko. Vsak dan enako.

Da bi ostali moji zakladi duše ustvarjalnosti neodkriti.

Da se ne bi izrazila skozi ustvarjanje, oblačenje, kuhanje, urejanje doma, materinstvo, odnos. Podrobnosti, ki štejejo.

Občuti strah in naredi vseeno.

Da ne bi potovala in odkrivala novih stvari.

Da bi me strah paraliziral. Omrtvičil. Zastrupil.

Da ne bi opazila lepo, dobro, pozitivno, smešno in zabavno plat življenja. ;)

Lep popoln dan izraznosti pristnega življenja, ki teče skozi tebe!

Love y all! 

Samosvoj poskus... znova!

Danes pa je bil moj dan posut s čarobnim smehom. Neverjetno dolgo (kaj dolgo… minilo je kot hip… malo… čisto pikico… majčkeno…) poležavanje v postelji. Včasih je dan, ko so obveznosti tisto, kar me vseeno zvleče ven. Potem pa mi ni niti malo žal. Kaki pogovori! Filozofski.

Zdaj pa je zunaj naliv. No ni ga več. Samo izlilo se je in je šlo mimo. Malo sem pustila okna odprta. Zaradi sopare. Nič ni to. Saj verjetno mi ni avta zalilo… ali odneslo. Prej pa taki veter, kot bi na ladji stala. Vse je kar nosilo naokoli. Liste. Po cesti so cvetni lističi poplesavali naokoli v vrtinčenju vetra.  

Zdaj pa bi že morala davno spati. Nekaj mi je prekrižalo načrte. Poskusi. Saj bo. Malo stanovanje smrdi po arekini. Če ne pa ni hudega.

Sem čitalka želj drugih. Domišljam si, da vem, kaj si želijo. Potem se pa tako obnašam. Predvidevam. Kdo je potem v odnosu s komerkoli? Igralka vlog. Sploh me ni tam… Opuščam vse, kar mi je pomembno. Slikanje. Ples. Sprehode. Zakaj? Dnevnik. Jogo. Vem, da ne smem, pa me vseeno potegne. Nočem biti kopija nekoga, ki mi je všeč. Samosvoja želim biti. Vsak dan sproti. No potem pa je že čas, da nabrusim čopiče… Znova!

Jutri je nov dan. Kliše. Ampak vseeno. Jutri vzhaja novo upanje. Naslikala bom sonce…

Lep čisto samosvoj dan… Cmok!

Sprevod sreče...

Spremstvo starinskih avtov in motoristov se je danes peljalo mimo. Kako so bili lepi. Škoda, da še jaz nisem imela zastavice za mahati zraven. Tako lepa uglajena avta. Biserno bele b

arve. Zaobljenih oblik. Mislila sem, da je poroka. Pa saj v nedeljo ne poročajo... After party!?

Zvečer pa sem doživela drugačno spremstvo. Cela kolona luči. Sami šoferji, ki se odpravljajo spet kam daleč od doma...

Super je delati, ko se polno dogaja. Se hecamo. Čas hitro mine. Potem pa naval. Pa še par minutk in že sem proti domu. V zavetje postelje. Tuša. Tople juhice.

Nedelje so mi bile vedno pri srcu. Obred zajtrka. Kavica, ki se pije neskončno dolgo. Za vse si lahko vzamem veliko časa. Kosilo. Sprehod. Dremanje... Norenje. Igranje. Sladoled za predjed. Pred zajtrkom. Seveda. Logično. Sedenje na balkonu s kompotom. Ptičje petje.

Gospa je šla mimo svojega avta en krog, potem pa ga je našla pred vhodom v blok. Tudi jaz ga kdaj iščem. Kako se vse dogaja...

Ni vsak dan nedelja, je pa lahko praznovanje življenja. Čisto vsak dan je nov. Začetek. Svež kot jutranja sapica in poln praznega prostora za veselje...

Cmok! Čudovit dan! 

P.S.: Če imaš na izbiro veselje, zakaj ga ne bi izbral? Samo odločitev je... tvoja. Moja...

Zzzzzz... Pst!

Malo popoldansko razvajanje. Pitje kave ob pogledu na krošnje dreves, ki rahlo poplesavajo. Pa penice gor! Obožujem! Noge: na stolu in na okenski polici. Treba jih je malo sprostiti. Cel dan sem norela okoli. Tam je tudi vrtnica, ki tako opojno diši. Po malinah. Ljubi je teko pozoren in romantičen. Božansko! Najboljše pa je, da me čaka doma kosilo. Nekaj toplega. Juhica, ki jo obožujem. Sladica pa je v pripravljanju… Nekaj zdravega…

Ne morem verjeti, da je vikend, pa nima idej, kaj bi sploh kaj šla! Vem, da bi šla v naravo. K jezeru. V valovanje… Občutenje vetrca v laseh in na koži, prijetno zavita z toplo jakno. Čisto počasen sprehod… držanje za roke, pogovor… Kaj pa kašna razstava, koncert, literarni večer? Ples? Nekaj pa bom ja našla…

Danes se je mimo peljalo neko spremstvo. Polno čudno modro utripajočih luči. Vedno pa me ponese domov, me spremlja glasba. Kaj živega in obvezno petje zraven. Tako dolgo štrcam po radiu, da najdem kaj po svojem okusu. Škoda, da je tako hitro konec. Pesmi. Pa poznam besedilo! No, saj tudi, če ga ne poznam, se derem zraven. To sploh ni ovira.

Vedno sem v dilemi, ker sem dobra v logiki in ker rada ustvarjam, kaj je tisto, kar bi morala resnično početi? Mislim, da ni tako težko najti odgovora. Samo pa je res, da mi odpira srce tudi, ko kaj razvozlam. Ne samo, ko kaj kreativno ustvarjam. Pa naj bo odprto vprašanje, ki ga živim…

Nekaj je v tej čudoviti naravi. Čarobnost. Ptički pojejo okoli mene. Neka ogromna riba se je že dvakrat ven vrgla in naredila kroge po celem ribniku… Sonce rahlo zahaja. Malo se razkrije kdaj čisto. Skozi špranjo oblakov. Razžarja nebo kot žarnica od blizu. Samo, da me ne oslepi. Ostajam v čudenju lepote.

Vem, kaj je tukaj tako čarobno. Cel dan sem kot v mravljišču. Ali čebeljišču. No, čebelnjaku… Samo zzzzzz okoli mene. Samo akcija. Hrup. Hitenje. Od enega opravka do drugega. Zato tako srkam ta kontrast. Rabim, da se mi ta šum okoli razblini. Sem. Samo sem. Popolnoma srkam petje. Valovanje. Krogece na gladini. Vodne pajke. Regradove lučke. Polne semen, da se v vetru popeljejo na pustolovščino. Nič več oklepanja. Svoboda. Drobna padalca, ki letijo mimo. Kot angelčki, opomin na neskončnost. Večnost. Brezčasnost.

Drevesa. Vsako zase tako lepo. Travica z različnimi cvetovi. Metulj. Mir. Živost. Občutenje lepote življenja. Grmovje, ki cveti rožnato. Počasno umirjanje narave. Občutek, da je vse, kot mora biti. Saj tudi je.

Slučajno sem prišla na tarok! Prisluškujem... Kako so se kregali!

Ali strastno igrali: »Pa šest tarokov sem imel. Ti pa vse zaserješ! Pa kako si lahko s to karto ven prišel?!«

Starček pa zunaj modruje: »Ena stvar je v življenju pomembna. Poslušat! Poslušat! Nikoli nimaš vse prav!«

Saj vem, da v resnici ne pravi meni. Čisto slučajno sem tukaj… (Zanikanje… eh, kje pa…)

Spet se je riba ven vrgla. Pa to ja mora biti dolga pol metra, kako štrbunkne!

Lep žareč dan, moji dragi! 

P.S.: Nekaj novega s poti... (https://www.youtube.com/watch?v=IcAzsH-UP1U)   Thomas David - Find My Love

Žar v očeh kljub...

Ali pustim življenju, da te ljubi? Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

Nekaj je v tem valovanju.  Hvaležnosti. Če me pa kaj pocarta, je pa to pisanje dnevnika hvaležnosti vsako jutro.  Za dober spanec. Lepe sanje. Mojo družino. Ljubega. Lepo stanovanje. Biserno bel avtek. Ves luksuz, ki ga uživam. Čudovite sončne vzhode. Za zdravje. Knjige. Naravo. Ustvarjalnost. Ribice.

Kaj pa skrb zase? To je brez pogajanj. Tako je. Bolje kot skrbim zase, bolj sem ljubeča.

Ne morem poudariti, kako dobro paše malo razvajanja za dušo. Malo tišine okoli. Oziroma samo valovanje. Šumenje. Pljuskanje. Obožujem namakanje v vodi. Vse odtenke vmes. Branje knjige zunaj. Pitje kave. Dremanje. Klepetanje. Spoznavanje novih ljudi.

Bili so tako zanimivi. Starejši penzionisti. Pa so se tako z žarom pogovarjali o vraglijah v njihovi mladosti. Prav zanimivo jih je bilo poslušati. Prav začuila sem njihovo živost, razigranost.

Kaj pa to, ko sem končno morje rezervirala! Kaka veselica. Zdaj pa kar naj pride poletje! Komaj čakam. Malo tropskega sonca! To pa je moja sanjska, ki si jo že zelo dolgo želim obiskati. Jeee!

Zdaj, ko sedim v avtu in čakam na službo cela prepotena, sem že tako v takem stanju, kot bi ležala nekje na plaži. Ali bila v savni.

Igram pridno punčko? Ker več ne rabim biti. Ni več razpisa - zastarela tema. Zdaj je kaj drugega bolj zanimivo… to, da sem cela. Vse sem, kar sem. Sem poredna punčka? Nič več ne rabim biti. Samo pristna ženska sem.

Nekako sem se zdaj navad

ila na to vmesno frizuro. Samo še malo, pa bodo čez ušesa. Nekako ljubka se zdim sebi, ko se pogledam v ogledalo. Sem že opisovala svojo obsedenost z urejenimi nohti? Malo me omejuje sedanja služba, na pastelne odtenke. Pa saj se vse da, če se hoče…

Aja, gospod mi je rekel, da kaj bi dal, da bi imel tako lepo kožo kot jaz. Vsi bomo enkrat imeli tako nagubano kožo, če bomo prišli tako daleč. Ampak žara v očeh, živosti, nagajivosti… to pa je že za napredno… ampak splača se potruditi. Življenje je lepo… Obožujem!

Lep nagajiv popoln dan! Cmok! Cmok!

P.S.: (https://www.youtube.com/watch?v=Nu9RVPTpDyA) Luther Vandross - Endless Love Mariah Carey