Če mi ni za
ustvarjati, se samo podam na pot krivde. 'Eh, boga jaz, kaj vse so mi naredili!
Krivica. Ni čudno, da samo vegetiram! Diham. To je dovolj!'
Popolno. Vloga
žrtve. Nič ne rabim narediti, da bi se počutila boljše. Priročno za vse moje
lene dni, ko ne želim sprejemati odgovornosti za svoje življenje.
Ali pa gre krivda v
drugo smer! 'Tako zelo sem se veselila, da boš prišla, kot si rekla. Pa te ni
bilo. Kaj bi mi zdaj to, pa to naredila?'
Še bolj popolno!
Druge izrabljam, seveda ne tako očitno, kot sem napisala zgoraj, da potem
naredijo, kar bi radi. Oni se operejo krivde, jaz pa imam zadoščenje! Popolna
igra, kjer se vsi delamo, da sploh ne vemo, zakaj se gre. Vsak pa nekaj dobiva
iz tega! Nekdo odpustek, drugi pa manipulacijo, da se ne rabi sam potruditi. Na
obeh straneh sem. Priznam.
Zavračam občutke
krivde. Če želim nekaj od nekoga, direkt vprašam. Brez prikritih motivov.
Prosim, za kar si želim. Potem pa to sprejmem. Ni se treba igrati dima in
ognja. Kdo je kaj zanetil in se potem skrivati za dimom nejasnosti. Lahko
sem odkrita. Lahko neham nositi občutek krivde, ker živim pristno – po
svoje. In lahko neham s tem, da v drugih vzbujam krivo.
Saj mi gre dobro.
Sprejmem. Naj delajo, kar želijo. Pustim jim! Hkrati pa pustim sebi, da delam,
kar je meni v največje zadovoljstvo – živim po svoje.
Ljubek čaroben sijoč
navihan blažen igriv iskren lahkoten živahen sijoč vesel radosten razkošen
razigran dan poln božanskega obilja!
Sledi svojemu srcu! Zaupaj
si! Neverjetno moč imaš, da si ustvariš življenje,
ki je zares srčno – tvoje. Vso vesolje se je zarotilo, da ti pomaga! Juhu!
Poglej mojo internet
stran za še več navdiha... matejakoser.com
.jpg)
Ni komentarjev:
Objavite komentar