SPREJEMAM

 Razmišljam, da ni moje razmišljanje, kako nisem dovolj dobra, kako ne pišem dovolj dobro, kako ne vem kaj, ni dovolj dobro z mano… in podobno – samo priročen izgovor, da se ne potrudim dovolj zase.

Nič ne pomaga bolj kot vaja. Vadim.

Jaz se nisem pripravljena potruditi zase, kdo pa se potem bo? Kako se reče, da je to hipokritsko? Hinavsko? Kaj pa vem, kaj je prava beseda. V glavnem, ni prav, da od drugih pričakujem, da me bodo imeli radi iz vega srca, če se sama nimam. Drugi mi nikoli ne bodo mogli to dati v polnosti, ker bom vedno dvomila v njih, tako kot vase.

Lahko pa se zdaj sprejmem. Lahko zaupam, da mogoče nisem dovolj ali da sem preveč – sem pa ravno prav jaz. To me dela fantastično.

Spomnim se, kako sem si nekoč samo želela, da bi me cenili kot to, kdo sem. Takrat sem prvič spoznala, da je tudi to možnost. Bilo je kar VAU!

Včeraj sem brala tako zanimivo knjigo! Bilo je tako, da ji je rekel, da naj zmanjša ali utiša svojo igrivost, no naklonjenost njemu. Igrala sta, da sta poročena, pa ji je rekel, da pretirava. Točno tako se jaz počutim, kot bi mi nekdo skozi pravi, naj zmanjšam svojo dobro voljo, pa svoje veselje, pa svoj optimizem, pa svojo srečo, pa svoje sijanje!

NE! NE BOM!

Rada sijem na polne in kar žarim od veselja in sreče! Življenje je tako lepo! Zares! Zdaj pa ga živim polno!

Ljubek čaroben lahkoten blažen dan poln božanskega obilja!

 

Zaupaj si! Neverjetna si! Zdaj pa sij!!! Sledi svojemu srcu!

Poglej mojo internet stran za še več navdiha... matejakoser.com