Danes je malo bolj
sveže vreme. Prav prija sredi poletja. Mogoče bo celo dež, kar bi bilo super,
da zalije rože. Napisala sem moje rože. Pa so res moje? Samosvoje so. Prva
kapljica mi je ravno padla na roko. Očitno, da je bila edina. Sama.
Ene knjige so tako
lahko berljive. Kar potegnejo me v zgodbo, druge pa so bolj tako. Mučim se
skozi njih.
Vedno imam na izbiro
dobro zgodbo ali pa tako, skozi katero se mučim. Enako je pri ljudeh. Zakaj
bi se mučila skozi ustvarjanje zgodbe? Če ne steče, ne steče. Lažje je za
oba, da se posloviva. Se poslovimo.
Vedno je možnost
izbire.
Tista kapljica pa je
bila samo osamel primer dežja. Nič še ne bo. Mogoče bo pozneje.
Kaj ni tako z vsem,
da se ni treba mučiti? Ali se pač moraš malo. Eno je mučenje, eno pa je
vznemirjenje zaradi nečesa novega. Lahko iščem poti, da mi je lepše. Lahko
iščem poti, da mi je bolj udobno. Čeprav pri udobnem ne mislim vztrajanja pri
starem. Vse, kar dovolj krat ponovim, mi postane domače. To je širitev.
Kaj ima vesolje
zame? Kaj si želi ljubezen, da naredim? Kaj bi naredila, če bi se imela res
rada?
Uživala bi polno
v tem trenutku, hkrati pa bi sledila svojemu srcu. Naj me vodi naprej.
Naravnaj se na
življenje v miru, harmoniji, ljubezni, radosti ustvarjanja, zdravju, obilju za
vse.
Močni smo bolj, kot
si predstavljamo.
Verjamem, da moje
misli ustvarjajo mojo realnost?! Pa res verjamem!? No, potem pa me tako nima
kaj skrbeti! Ali pač?! Se bom potrudila zase?!!! Seveda.
Ljubek čaroben sijoč
navihan blažen ognjevit srčkan jasen iskren dan poln božanskega obilja!
Zaupaj svojemu srcu!
Izjemna si! Ti to zmoreš! Verjemi vase in oblikuj življenje, ki ti je res
pri srcu!
Poglej mojo internet stran za še več navdiha... https://matejakoser.com/

Ni komentarjev:
Objavite komentar