VSI SMO ČAROBNI!!!

Življenje je lepo.

Čutiš ta čudež, življenje, kako je lepo?

Čutiš čudež, ta dan, kako je lep?

Čutiš ta čudež, sebe, kako si lepa?

Vseeno, kdo si, kaj si – v sebi si čudovita. V sebi si že zdaj Ljubezen.

Zdaj sedim na sedežni in čakam, da se prižgejo zunaj moje solarne lučke. Komaj čakam, da se svetlobna veriga razsvetli.

V sebi imamo tako lučko, samo še milijon krat, kaj milijon krat – neštetokrat močnejšo. Imenuje se Ljubezen. Vse to je v našem srcu. V naši biti, v vsaki celici, v vsem, kdo smo – ne samo fizično, ampak preko.

Danes osredotočam pogled na to notranjo lučko, da se še bolj razžari in še bolj zasveti.

Zdaj so se prižgale lučke zunaj!!! Kako so čudovite! Danes sem jih naredila na še višje palice, da še bolj razsvetljujejo prostor. Božansko! Kako so luškane! Prav prikupne so, te moje toplo rumene bunkice.

Opazila sem, da ko imam v sebi prižgano to lučko – no, saj je vedno prižgana – samo včasih me hitenje iz ene obveznosti v drugo, vrže v pozabo, zatemnitev moje lučke. Takoj, ko pa se osredotočim na svoje srce in na notranjo svetlobo, pa ji spet dajem moč in spet sveti. Takrat se vse dogaja kot po maslu, kot sama veriga lučk – od ene svetleče bunkice do druge.

Tako je čudovito, ko zunaj tako lepo svetijo toplo rumene lučke!

Jaz sem tako srečna, da imam tako čarobne lučke.

Še bolj pa sem srečna, da sem bolj in bolj povezana s svojo notranjo lučko Ljubezni in da zameglitve ali zatemnitve trajajo vedno manj časa. Zavestna sem, bolj in bolj.

Res imam lepo življenje. Čarobno.

Srečna sem, da imam tako lep dom in ljudi okoli sebe, ki so tako srčni.

Pa seveda sem srečna za moje ljubke solarne lučke. Čarobne so. Uživam samo, ko jih gledam.

Srečna sem, da imam tako lepo mačko Bliss, ki je prišla transformirat negativno energijo računalnika. Vedno se želi uleči na tipkovnico. Prav zabavne je. Potem pa se pogajava, da leži vsaj tam, kjer je pravokotnik za miško. Ni kaj, izjemna pogajalka je. Ulegla se je tako na računalnik, da mi je minimalizirala pisanje, ko pa je skočila na tla, pa ga je spet povečala. Očitno, da obvlada word, kar do zdaj nisem vedela. Samo še bolj rada jo imam zaradi tega. Še malo, pa bo pri meni dva meseca. Neverjetna je! Polepšala mi je življenje in ga popestrila. Tako rada je zunaj in raziskuje. Vmes pride kaj pogledati, če sem doma, če ne pa vzganja norčije. Lovi listje v vetru ali pa kje drema in se potem pet minut preteguje, da se nazaj naravna. Rada ima svobodo, tako kot jaz. To je njena osnovna pravica, tako kot je tudi moja. In tvoja. In naša. Svoboda je naša osnovna pravica in tako je. Osnovna pravica.

Zunaj še vedno tako lepo gorijo lučke. Prav čarobno je. Vsa okolica se vedno bolj zliva v enotno ozadje, lučke pa tako nežno svetijo. Božansko lepo je. Čarobno. Kaj sem že napisala, da je res čarobno!? Res je čarobno!

Čarobno je!

Mi smo čarobni, saj imamo v sebi neštetokrat močnejšo luč. Zdaj pa jo uporabimo za kreiranje dobrega in hvaležnosti v našem življenju. Res je čarobno. 

Vse je čarobno. 

Ti si čarobna. 

Jaz sem čarobna. 

Vsi smo čarobni!

Ljubek srčkan pristen prijazen poln bogat unikaten zabaven svetel razkošen iskren jasen hvaležen dan poln obilja!

Odpri svoje srce sprejemanju še več svetlobe. Ko smo hvaležni, sprejemamo, kot nam je napisala Suzan Ashley. Naj tvoje srce napolni hvaležnost za vse, kdo si in vse, kar že imaš in sprejemala boš še več čarobnih presenečenj. Uživaj mi, moja draga! Dopuščaj!

IZBIRAM SREČO!!! (SI ŽE MISLIL!?!!!)

Najprej sem gledala izjemen film, potem pa tako, nja. Bla. Ehh. No, ja. No. Vseeno pa ne bi rada dopustila, da bi tudi moje razpoloženje padlo.

Imeli smo tako lepo druženje. Uživala sem. Zdaj pa mi prav prija samota.

Kaj sploh je samota?

Lahko sem sama in imam nemir in hrup v glavi, lahko pa imam mir in tišino. Kaj če bi imela vedno mir in tišino, ne glede ali sem sama ali v družbi?

Kaj sploh določa moje razpoloženje?

Prej sem uživala v sajenju drevesa. Me prav zanima, kako lepo bo pognala. Lepotica. Marelica. Tako zdravilno je bilo kopati po zemlji! Čutila sem njeno trdnost in prijetno hladnost.

Sprašujem se tudi, zakaj moj um pograbi vsako priložnost, tudi neznatno majhno, da me kritizira in vzbuja v meni občutke krivde, če pa naredim kaj dobrega, kar je večino časa, pa vse kar prezre? Zakaj se osredotoča samo na plevel? Pa saj sploh nisem naredila nič narobe!? Kaj šele, da bi komu sploh škodila! Definitivno pa škodim sebi s temi oblaki negativnih misli, ki se želijo kar lepiti name. Prav plavajo za mano. Je to vse del programiranja? Ne grem se več tega! Ne grem se več teh dram! Dovolj imam.

Želim se počutiti dobro in jaz imam moč odločanja, da se res počutim dobro.

Si že mislil, da si me ujel na stare poti!!?!! Ne tokrat! Ne grem se več negativnosti! Vrni pošiljatelju! Ajde spokaj - negativnost - iz mojega življenja! Ne dovolim ti več sedeti na mojem kavču, ne dovolim ti več prestopiti praga moje hiše, ne dovolim ti, da si domišljaš, da si ti glavna - negativnost?! Ne danes in ne nikoli. Ne boš se več neopaženo priplazila v moj svet. Tu nisi več dobrodošla. Niti drame ne ali ostale neumnosti! Samo spokajte od kod ste prišli! Tako je! To je moj dom in moja pravila in tu vlada Ljubezen ali več! Za vse ostalo ni več prostora, zato ven!!! Gremo!!!

Naredila si bom udobno gnezdo v postelji in samo brala. Všeč pa mi je tudi, da sem si prižgala svečko na nočni omarici, da opazujem plesanje plamena. To me tako pomirja. Čarobno je.

Lahko si tudi privoščim tuš. Lahko si oblečem svojo najljubšo pidžamo. Lahko kaj ustvarjam.

Pospravila sem si ves dom in občuti se fantastično. Tako prostorno je vse. Diha. Prav čuti se prijetna zračnost. Res mi je lepo in udobno.

Kaj cenim v svojem življenju?

Za kaj sem hvaležna?

Cenim, da sem to, kdo sem.

Cenim, da imam čudovit dom. (To sem želela napisati na prvo mesto. No, tega sem se prvo spomnila.)

Cenim, da se izražam skozi pisanje.

Cenim, da mi je toplo in da imam vsega dovolj.

Cenim, da imam čudovite ljudi okoli mene, ki me obkrožajo.

Cenim, da skupaj preživljamo čas.

Cenim, da sem danes zdravo jedla.

Cenim, da sem bila zunaj.

Cenim, da sem ženska.

Cenim, da živim v tem čarobnem času.

Cenim, da sem dovolj dobra.

Cenim, da dobro kuham.

Cenim, da sem si zvesta.

Cenim, da raziskujem.

Cenim, da sem si nabrala sveži čaj za regrat.

Cenim, da sem malo kopala po zemlji.

Cenim, da rože, ki sem jih posadila, že ženejo.

Cenim, da mi je udobno.

Cenim, da sem dobro spala.

Cenim, da me mačka Bliss zjutraj zbudi.

Cenim, da sem svobodna.

Cenim, da imam jasnost.

Cenim, da radostno rastem.

Cenim, da pišem in ustvarjam.

Cenim, da sem doma.

Cenim, da sem jedla dobro hrano.

Cenim, da diham svež zrak.

Cenim, da pijem čisto vodo.

Cenim, da diham.

Kaj pa ti ceniš? Za kaj si hvaležna?

Uživaj življenje!

Ljubek pristen jasen radoveden razkošen blažen sijajen izjemen vesel bogat šarmanten zapeljiv globok lahkoten srčkan sijoč svetel dan poln obilja!

Jaz izbiram, ali želim biti srečna ali ne. Jaz se odločam. Zdaj dopuščam toku Ljubezni, da se pretaka skozi mene. Pripravljena sem, da se še bolj odprem sreči in Ljubezni! Življenje je lepo! Čutim čarobnost in iskrenost, prav predanost Svetlobe Ljubezni. V mojem srcu je in v tvojem tudi. Bolj in bolj se prebujamo. Uživaj mi na polne!

NARAŠČAJOČE SIJANJE SRCA!!!

Zanimivo življenje imam. Rada ga imam. Danes sem si postavila solarne lučke zunaj in tako lepo svetijo. Božanske so. Sonce jih je ravno toliko napolnilo, da mi polepšajo pogled navzven. Čarobno je. So kot majhne kresničke v temi. No, bolj mraku.

Kako malo je potrebno, samo svetloba drobne kresničke, da nam polepša dan. Ali vso življenje.

Samo malo svetlobe je potrebno, da prižge ogenj v nas – v naših srcih. Potem pa ga mi delimo naprej.

Z vžigalico prižgemo ves kres. Ne glede, kako majhna je vžigalica, z njo zakurimo ogenj v peči. Ne glede, kako majhna je svetloba, lahko prižge v nas luč, ki sveti vso življenje.

Vsi imamo to luč v sebi, samo pozabimo kdaj. Ali večino časa. Vsi imamo ta večni plamen ljubezni v sebi, to je naš sestavni del, kot naš DNK. Toliko stvari se zgodi, ki zatemni ali zamegli ali pomanjša ta naš notranji žar pristnosti, kot bi se vse zarotilo, da nas pogasne. Ampak naša luč je močnejša. Če je kdo prižgal v sebi ta plamen, se nas dotakne in takoj se spomnimo čarobnosti prižgane svetlobe Ljubezni v našem srcu. Ko pa jo spet spoznam, se spomnim, želim, da v meni gori večno.

Sama lahko negujem to notranjo lučko. Zdaj jo že, ko pišem in gledam ven te čudovite bučke svetlobe, ki tako nežno žarijo. Za srečo je res potrebno malo.

Zdaj živim svoje sanje. Mačka mi leži pri nogah, v pečki je ogenj in pogled imam na čudovito pokrajino. Udobno mi je, lepo sem oblečena frizura mi kar dobro stoji, brez da bi ji posvečala veliko časa (samo pogledala sem se v ogledalo, malo sem si jo popravila z rokami, pa je popolna.) Imam čudovit dom. Ustvarjam.

Res imam lepo življenje.

Opažam, da imam rada energijo ognja. Posebej sem še povezana z njim. Vedno mi je v užitek, ko se kot mačka lenobno grejem na prvih toplih žarkih. To je za mojo dušo prav poslastica.

Všeč pa mi je tudi njegova čistilna moč ali moč prerojevanja. Zažge vse staro, da res naredi prostor novemu.

Kaj vse si želim zažgati danes? Krivdo, sram, gnus, težo, pričakovanja drugih, omejenost, nemoč (in vse ostale neumnosti, ki so nam jih drugi radi dali naprej). Vse to danes dajem v ogenj in čutim, da se dela prostor novemu.

Včasih je ogenj tam, v naših srcih, samo ga problemi vsakdanjosti čisto zakrijejo, da ga ne vidim, ali občutim. Zdaj pa ga želim vsak dan namenoma poiskati, se ga spomniti, da se okrepi. Danes sem negovalka ognja Ljubezni. Ne negovalka, ohranjevalka. Jaz kurim. Jaz dajem drva na ogenj, da bolj zagori. Jaz imam to moč. Jaz odločam, kaj bom podkurila ali Ljubezen ali strah.

Zaupam, da je vse zame.

Zaupam, da je najboljše še le pred mano.

Zaupam pa tudi, da je vse v moje najvišje dobro.

Zaupam, da lahko izbiram Ljubezen bolj pogosto kot izbiram strah. Vaja dela mojstrico, jaz (mojstrica) pa delam vajo. Tako je! Kako se počutim ognjevito! Navdušeno, kaj vse še me čaka!

Ljubek srčkan sijoč srečen spontan bogat sijajen razkošen sočen ognjevit dan poln obilja!

Čakaj malo, pa kaj ti veš, da si izjemna?! Izjemna si! Čudovita si! Fantastična si! Edinstvena si! Neguj svoj notranji ogenj srca!

VEDNO PRISTOTEN MIR!!!

Zunaj je tako vetrovno! Znotraj pa je tako toplo! Kaj ni to prispodoba, da ne glede, kako burno je zunaj, v sebi lahko ohranjam toplino. V mojem srcu je vedno dom in toplo ognjišče Ljubezni, samo da si vzamem čas. Se umirim. Obstojim. Diham. Opazujem veter, ki mi v resnici nič ne more, ker sem an varnem in prijetnem zavetju doma.

Čarobno je!

Hvala danes za to prispodobo, ker zunaj je veter. Ali pa je samo vetrc, pa se meni dozdeva, da je močna burja, ki bo vse odnesla. Sem že boljše volje in celo smehljam se.

»Vse je dobro.

Vse je dobro.

In čisto vse je dobro!«

Sarah Ban Breathnach iz knjige Preprosto bogastvo.

Zanimivo, kako dolgo časa nazaj sem jo brala, pa se še vedno spomnim teh vrstic. Kako malo je potrebno, da nas že samo besede opogumijo.

Ali pa stari izrek, ki je zdaj moje vodilo, čeprav sem ga prebrala že kot študentka ali celo prej. Spomnim se, da so se mi prav oči zasvetile zraven. No, ne vem, če je stari izrek, samo prebrala sem ga v knjigi Iz dnevnika milijonarja… ali bogastvo je v nas od Borisa Veneta in Nikole Grubiša. Ne vem, točno, kako dobesedno je bilo zapisano, ampak da naše srce vedno pozna pravo pot za nas. Tako je nastal moj slaven izrek:

»Sledi svojemu srcu!«

Pomeni pa, da res poslušam svojo dušo, sem v stiku s sabo, povezana z Bogom, ki je zame Ljubezen.

Zanima me, če se bom sploh spomnila tega trenutka danes na smrtni postelji ali še milijon drugih skrbi, ki sem si jih delala po nepotrebnem, saj se je še vedno vse dobro izšlo. Tudi zdaj se bo. Zaupam v to.

Veš kaj, zdaj v tem trenutku mi nič ne manjka. Nič. Vsega imam dovolj. Zraka. Vode. Hrane. Dom. Ljubljene. Mačko. Obilja v vseh pogledih. Pravzaprav sem zelo bogata in imam vsega ne samo dovolj, ampak več kot dovolj. Zaupam tudi, da bom tudi jutri imela vsega dovolj. To je moj mir. Ampak jutri pusti jutrišnjim skrbem. Ne vlači jih v ta dan… danes je vse dobro.

»V mojem svetu je vse dobro.« Wayne Dyer.

Dragoceni stavki polni navdiha, ki spreminjajo življenja. Ne samo teoretično, ampak dejansko.

Vedno obstaja del mene, ki želi skrbeti in me zvleči v krivdo, sram, nemoč, sram in druge negativne občutke. Obstaja pa glas Ljubezni, ki ne preglasi glasu strahu, ampak je močnejši. Kateri glas bom danes poslušala – glas strahu ali Ljubezni?

Odločam se za Ljubezen.

Kaj mi pravi glas Ljubezni.

Vse je dobro in čisto vse je dobro. Vsi smo še živi, kar je fantastična novica. (Pa če ne bi bili, glede tega ne bi mogli nič narediti, kot nam bi rekla Kassandra – Suzan Ashley.) Imam dovolj zraka (vse do smrti), torej nič drugega ne more biti tako slabo, da bi mi to odvzelo. Rada se imam in se cenim. Ljubim svoje lepo življenje v vseh pogledih.

Vem, da imam fantastično življenje in samo preizkušajo me, da bi me »izbezljali« ven iz miru. Ne dam se. Vsaj ne danes. Vsaj ne ta trenutek, kar pa je že nekaj.

Dobila sem tako čudovito idejo za vrt, ki jo bom z veseljem uresničila. Fantastično! Pa tako enostavno! Komaj čakam, da začnem. Danes pa je preveč vetrovno, da bi.

Včeraj sem ves dan, no ves prosti čas, posvetila urediti okolice in sadovi so vidni. Prav razveseljuje me! Božansko lepo je. Zjutraj me je prav presenetilo, ko sem zagledala lepoto.

Tako sem vesela, da imam toplino doma.

Srečna sem, da imam zavetje ognjišča srca. To je tako kot na morju, ne glede, kako veliki so valovi, kako razburkano je morje, pod površino je vedno mir. Sem se danes pripravljena tako poglobiti in ta mir doseči? Odločitev je moja.

Ljubek pristen lahkoten srčkan srečen sijoč kreativen zabaven bogat ustvarjalen razkošen jasen razkošen dan poln obilja.

Živi svoje življenje na polno. Ali je drzna pustolovščina ali nič! Uživaj mi, danes! Sledi svojemu srcu! Juhu, kako je življenje lepo!!!

TI SI ČUDOVITA!!!

Življenje je čudovito!

Življenje je lepo!

Se kaj poznaš?

Čutiš, ko v tebe želijo zlesti, se pretihotapiti nore ideje, ki niso tvoje?! Občutiš razliko med notranjim in zunanjim? Kaj so tvoje misli in kaj je tok misli programiranja? Priznam, da mi je lažje odkar sem več v naravi. Ali bliže naravi. Pa tudi lažje je, ko imam mačko Bliss, saj me božanje njene mehke dlake verjetno bolj sprošča kot njo samo.

Mir je ključ.

Veliko je stvari, ki nas želijo izbezljati iz tega rajskega stanja blaženosti. Pa bom to dovolila? Kaj pa, če ne bi? Kaj pa, če bi se samo predala svobodi soustvarjanja Raja? Kaj če bi zares živela?

Priznam, da imam dovolj programiranja neumnosti in kraje moje energije. Priznam, da sem naveličana, da se želi nekaj, kar je manj kot ljubezen, prilepiti name in srkati mojo svetlobo, ter jo uporabljati za bolne namene. Sita sem tega, da moja svetloba ni polno uporabljena za svetlobo in kreiranje zaželenega. Dovolj imam!

Svobodna sem. Kdo odloča, kam gre moja energija?! Jaz!

Torej?!

Ne dovolim več kraje, obešanja, srkanja ali kakršne koli druge oblike odvzemanja moje enerije, ker tega ne dovoljujem več. Dovolj je bilo! To energijo raje uporabljam za kreiranje dobrega, kar smo vsi po srcu. Tako je!

Dovolj!

Zato je tako pomembno, da prepoznam nežne odtenke, ki me želijo, spet in spet, odvesti v stare tirnice, da me lahko izrabljajo. Če jih dovolj hitro zaznam, jim samo rečem, tu niste dobrodošli, odidite. Tako je!

»To ni vaš dom, adijo.«

In samo zaloputnem z vrati! Če pa jih ne prepoznam in jih spustim noter in se udomačijo in razakomotijo na sedežni garnituri, mi povzročajo kaos in nadvladujočo situacijo, pa jih tudi lahko vržem ven!

»To ni več vaš dom! Nikoli ni bil! Adijo! Gremo! Spokajte!«

Tako lahko je.

Koga želim imeti na svoji sedežni, v svojem domu? Moj dom je moj dom in jaz odločam! Pri meni doma je dobrodošla samo ljubezen ali več. Enako velja v mojem telesu. Karkoli je manj, naj se zdaj pobere in gre v Kristusovo zavest, da ga dočaka njegova usoda, kot nam je rekla Kassandra – Suzan Ashley.

»Zdaj pa spokajte ven iz mojega doma, iz mojega telesa, uma in duše, iz vega, kod sem in kar imam! Tu niste dobrodošli!«

No, zdaj pa lahko živim svobodno. Ta postopek pa ponavljam, dokler ne čutim, da se je vsa nesnaga pobrala. Dokler niso vsi zajedavci očiščeni. Če pa zaslutim, da se želi karkoli spet lepiti name ali moj dom, samo ponovim čiščenje. Ta obred ponavljam vsak dan, tudi med tuširanjem.

»Vsa nesnaga se naj splakne v odtok. Zdaj!«

Vsak odtenek, ki ni naša resnična vibracija pristnosti duše, je privesek, ki nas želi speljati drugam od našega namena, da smo Ljubezen. Točno zato smo tu! Zato je pomembno, da res poznamo svoje srce in mu sledimo. Saj ne, da že od začetka takoj vse prepoznamo, ampak vaja delam mojstra in mojster dela vajo. Zato se res povežimo s sabo na katerikoli način. To nas dela močne in nas opolnomoča.

Zakaj so vse motnje, kot so televizija, telefon in vse ostale neumnosti? Nas dela vse to močno ali nas slabi? Nas povezuje s sabo, ali nas oddaljuje stran od našega bistva? Kot strastna gledalka filmov povem, da je odvisnost resnična in da je programiranje res škodljivo, saj v nas vedno znova zbujajo občutke, da nismo dovolj, da smo nevredni in da kupujemo smeti, ki pa nas bodo naredile vsaj sprejemljive in malo boljše. Pa to je čisto sranje! Nič od tega ni res. 

Že zdaj smo dovolj.

Že zdaj smo vredni.

Že zdaj smo močni.

Čudoviti smo.

Izjemni smo.

Vredni smo ljubezni.

Že zdaj smo sprejeti in ljubljeni.

Tu smo, da bi sidrali ljubezen, zato zdaj to bodimo.

Prisluhnimo svojemu srcu in ga še malo bolj odprimo modrostim, ki so bile vedno tam. Sami vemo zase najboljše, kdo smo. Zdaj pa živimo to resnico. Stare programe izbrišimo, ali še bolje, prepišimo jih s takimi, ki nas opolnomočijo in nas povežejo s svojo resnično srčiko – bistvom – nas vseh – Ljubeznijo.

Vredna si, da si ustvariš lepo življenje in zdaj je to v tvoji moči! Ti odločaš zase! Kaj boš izbrala danes?

Ljubek pristen sijoč lahkoten zabaven bogati srčkan unikaten edinstven razkošen ustvarjalen živahen energijski čist dan poln obilja!

Zabavaj se! Življenje naj bi bila zabavna pustolovščina! Kaj pa je tvoja izbira?! Hvala za čudovito pristno bogato sr(e)čno življenje! Zdaj!

FANTASTIČNA SI ŽE ZDAJ!!!

Kako dobro se počutim po vsem delu zunaj. Prijetno utrujena, a smo naredili tako veliko! Saj vem, da še je polno dela, ampak že danes smo zelo napredovali! Kako se pozna, da imam pomoč. Zadovoljna sem.

Vse že tako lepo žene. Lahko si skuham čaj iz svežih zelišč nabranih zunaj. Presadili smo rože. Čebulice že ženejo prvo zelenje. Tako pomirjujoče je delati v naravi. Soustvarjati. Tako sem hvaležna, da živim na tako lepi lokaciji.

Čarobnost je v zraku. Pričarajo jo vse mogoče barve cvetja.

Vesela sem, da bom imela vsako leto več rož, a že letos so fantastične.

Rože so tako kot mi, že zdaj smo čudoviti, a vsako leto postajamo še bolj fantastični.

Mačka Bliss se mi je ulegla na tipkovnico, kot bi naredila ščit med mano in računalnikom. Zdaj pa transformira to negativno energijo.

Mi vsi imamo moč transformirati negativno energijo. Če smo jezni, jo izrazimo tako, da ne škodujemo komu ali koga prizadenemo. Podajmo se na živahen sprehod v naravo. Sploh punce, so nas učili, da ni lepo in da smo grde, ko smo jezne. Punčke smo prijazne in lepe, ne pa besne in jezne. Tako se naučimo izražati pozitivna čustva, jezo pa potlačimo v sebi.

Meni se je to zgodilo in privlačila sem partnerja, ki je bil na vse jezen – mislim pa, da najbolj nase. Tako mi je odslikaval, s čim sem se morala soočiti, pozdraviti, izraziti in zaceliti, če sem želela naprej. Če me je kdo v tem obdobju vpraša, če sem mogoče jaz jezna, sem to gladko zanikala: »Ne. Jaz!? Zakaj?! S prejšnjim partnerjem sva se mirno razšla, sporazumno. Še celo prijatelja sva ostala.«

V sebi pa sem bila tako jezna, ker se ni odločil zame, ampak za svoje staro življenje, kljub temu, da sva bila skupaj že več kot desetletje. Pa ne samo to! Imela sem občutek, da sem vso svoje prejšnje življenje dala na premor in igrala pridno ženkico. Ne samo, da sem to zamerila njemu, še bolj sem zamerila sebi, ker sem se zatajevala. V sebi sem se počutila, kot da umiram od neizpolnjenosti. Bil je odličen odnos v nekaterih pogledih, v drugih pa čisto nasprotje tega, kar sem si res želela. Imela sva se rada, a sva bila tako različna. Nisva prišla skupaj, že takrat ne, potem pa sva se res razšla. Dolgo časa sem potrebovala, da sem si priznala, da najin odnos ne deluje več in da sva oba nesrečna. Vse je bilo z namenom, da sem res naredila vse, kar je bilo v moji moči, da bi najin odnos spet vzcvetel. Ampak neke stvari, neki odnosi imajo rok trajanja. Umrejo in nič jih ne spravi nazaj k življenju. Še vedno se dobro razumeva, odpustila sem mu in sebi, še vedno sodelujeva, a v partnerskem odnosu ne bova nikoli več. Zdaj mi še bolj jasno, da sva izžela iz najinega odnosa vse, kar je bilo resnično darilo za oba. Tudi to je veselje. Če bi še enkrat živela, bi naredila enako. Veliko je bilo lepih trenutkov in bilo je fantastično, da sva jih delila. To pa je preteklost. To pa je preteklost, ki je mimo. Naučila sem se, da je najpomembnejše v odnosu, da si pristen, iskren in da ljubiš z vsem srcem. Pa če to ni največje darilo od vseh! Že za to sem neskončno hvaležna! Pa seveda, na prvem mestu, za čudovitega sina, na katerega sva oba ponosna!

Življenje je lepo v vseh pogledih! Kako čudovita darila mi daje skozi, pa večinoma opazim komaj za nazaj, veliko pozneje.

Zdaj pa cenim ta trenutek, ko mi mačka leži pri nogah, me greje in mi pečka greje dom.

Z odprtimi rokami sprejemam darove, ki mi jih daješ Vesolje. Vem, da so vsem v obojestransko veselje. Veselim se novega dne, še bolj pa tega trenutka, ki je zdaj tukaj.

Jasno sem povedala pri neki stvari, kaj si želim in drugi me niso slišali. Naj se dokazujem?! Niso sprejeli mojega negativnega odgovora. Seveda ne, če so sami želeli drugače. Tako je njim najbolj udobno. Mogoče je zdaj moj čas, da rečem ne. Tudi če ne slišijo, da delujem tako, kot sem se odločila. Ni mi pomembno samo njihovo dobro počutje, čas je, da mi je moje pomembno samo še malo bolj. Res je, da sem tudi jaz velikokrat njih prosila za uslugo, pa so zlahka zavrnili moje prošnje. Ne morem več zatajevati sebe. Nič več. Iskrena bom. Ne želim iti in ne bom šla. Tako je to. Zdaj pa je čas, da sem lahko iskrena s sabo in sem še bolj pristna. Moje počutje je pomembno. Jaz sem si pomembna. Nisem samo stranska igralka v tujih filmih, glavna sem – v lastnem. Tako je!

Življenje je čudovito lepo in zdaj ga živim na polno.

Iskrenost šteje. Najprej pa si želim biti iskrena do sebe. Zares!

Ljubek iskren pristen radosten navihan prijazen svoboden razkošen edinstven zapeljiv bogat srčkan sijoč dan poln obilja!

Obilje srca je tvoje naravno stanje, zato ga le odpri za prejemanje in dajanje ljubezni! Vredna si, da si deležna obojega! Ljubi z vsem srcem in dopusti, da si ljubljena z vsem srcem. To je tvoje življenje. Svobodna si! To je tvoja odločitev!

ČAROBNOST PREVLADA

Skoraj sem se zapletla v neko neumnost in so se okoliščine obrnile tako, da je vse šlo mimo mene. Nekaj me je obvarovalo! Ljubezen me je obvarovala! Zaupam v to! Imam srečo!

Vem, da še ni na vseh področjih mojega življenja vse v polnem razcvetu. Zaupam, da bo, hkrati pa uživam na poti tja. Zaupam v čarobnost! Niti slučajno pa ne dajem tega trenutka v nič in samo hrepenim po čudoviti prihodnosti! Že zdaj praznujem vso svoje življenje! Uživam v njem, kot da že imam vse, kar sem si kdaj koli želela. Saj vem, da bo prej ali slej prišlo! Zaupam v to! Popolnoma! Celo bolj kot sem mirna in ne izsiljujem stvari, prej pride vse zaželeno k meni. Bolj pa, ko želim kaj na silo iztisniti, bolj se izmika in dela manevre stran in se oddaljuje. Zaupam, da bom vse, kar si želim pritegnila kt magnet, ali da moram trdo garati za to?! Jaz odločam, kaj je moja resnica! Zato zaupam, da se je vso Vesolje zarotilo, da mi v moje veselje in veselje vsega Vesolja podarja čudovite izjemne darove. V to zaupam. Ni samo moje veselje, veselje je obojestransko. Kot bi kupila popolno darilo in bi se jaz celo bolj veselila, da ga podarjam, kot to, da kaj dobim! Tako je z Ljubeznijo! Vse nam želijo podariti, samo srce odprimo čarobnosti!

Zaupam, ali izsiljujem?

Vsak trenutek imam možnost izbire.

Zdaj izbiram srečo!

Zaupam in prepuščam vso dirigiranje popolnosti Vesolju! Sama pa se samo osredotočam na to, kar meni prinaša veselje! Tako se moja vibracija veselja povečuje. Tako se namagnetim.

Nisem še vse čisto razvozlala, ampak moj barometer je dobro počutje. Če se počutim dobro, potem pritegujem vse dobro v svoje življenje. Če pa ne, pa se oddaljujem od zaželenega. Tako enostavno je. Zdaj to sprejemam in kreiram popolnost tega trenutka, tega dne in na sploh – življenja.

Zdaj vem, zakaj sem bloge pogosto začela z: »Življenje je dobro!«

Samo zato, ker se je meni to izpisalo na začetku meditacije, ko sem si nastavila uro. Za vse se lahko programiramo. Vprašanje pa je, za kaj se želimo programirati? Ali še boljše vprašanje, s čim se želimo programirati?

Lahko si izjemno pomagamo s tapkanjem. To je moja metoda in prepričana sem, da vsi poznamo svoje »sranje«, kot bi rekla Suzan in točno vemo, kaj moramo narediti, da bi ga počistili. Zdaj pa je dan, ko je treba vzeti v roke lopato in začeti kidati. Nič ne pomagajo analize več, to je samo odlašanje s tem, kar bi nam resnično pomagalo. Vsak ve zase. Vem. Prepričana sem. Po eni strani pa nam je smrad domač, kar malo navadili smo se nanj. Pa v tem hlevu poznamo vse krave in bike in njihove drame. Vseeno pa je dovolj navideznega udobja. Dovolj je našega sušenja, ko bi lahko bili polno v razcvetu in poljubljani od sonca vsak trenutek.

Kaj pa, če je vse – čisto vse – sprememba na boljše?! Bi še potem vseeno tako odlašali s kidanjem »svojega sranja«? kako dolgo bomo še prenašali ta smrad? Enkrat nas bo zasipalo in takrat nam pa res ne preostane nič drugega kot kidanje? Kaj pa, če bi se raje odločili zdaj, ko še sprememba ni tako boleča in kup navlake še ni nepremagljiv? Smrdi?! Smrdi z razlogom! Samo zato, da kaj ukrenemo! Vse kar ni prijetno, je spodbuda, da se odločimo drugače!

Ljubek pristen srčkan dišeč vabljiv bogat razkošen iskren živahen ustvarjalen jasen povezan dan poln obilja in blaženosti!

Uživaj svoje življenje. Je tvoje? Ali je tvoje? Gremo naprej! Spremembe so dobre in čaka nas orkestriranje Vesolja s pesmijo naše sreče! Greš tudi ti?