Poslušam svoje srce: Se ne rabim potruditi za srečo?

Poslušam svoje srce: Se ne rabim potruditi za srečo?:   Kaj imam raje, ko gre zlahka ali ko se mučim? Kaj imam raje, ko gre tekoče ali ko trpim? Zakaj pa potem vztrajam v situacijah, ki mi to ...

Se ne rabim potruditi za srečo?

 

Kaj imam raje, ko gre zlahka ali ko se mučim? Kaj imam raje, ko gre tekoče ali ko trpim?

Zakaj pa potem vztrajam v situacijah, ki mi to vzbujajo? Ali zakaj sama to delam sebi?

Mislim, da sem že daleč stran od uživanja ob trpljenju in mrcvarjenju in mučenju. Zakaj pa potem tako živim v malenkostih in nekaterih velikih stvareh?

Kaj imam od tega?

Se ne rabim potruditi za srečo? Sem lahko žrtev? Ne rabim slediti svojim sanjam? Ne rabim sprejeti odgovornosti (ne krivde) za svoje življenje?

Česa  se bojim, da mi bo sreča prinesla?

Več zabave? Več smeha? Več nerodnosti? Več igrivosti?

Ali pa so moji senzorji za občutja prilagojeni na normalno? Normalno je, da nisi super, nisi niti tako slabo – blestiš ali tudi ne.

Dovolj je bilo!

Izbiram srečo in dovolj je vseh izgovorov!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čista radost! Zdaj izberi srečo zase!

Včasih je pač grdo vreme!

Kako lahko meditacija spremeni pogled. Kot bi iz nevihte prišla v mir, milino, sonce! Čisto drugače! Vem, da je to moje normalno stanje. Včasih je pač grdo vreme! Ampak se ga da spremeniti.

Jaz sem Ljubezen od znotraj. Jaz sem sijaj od znotraj. Vedno.

Samo včasih za nekaj kratkih trenutkov (beri ur, dni – upam, da ne mesecev… kaj šele let!) zameglijo pogled oblaki, nevihta, nemir.

Ampak se več ne poglabljam v vreme. Dopustim, da se zlije, mine in se naravnam. Vse skupaj vzamem samo kot signal. Stop. Nekaj se dogaja. Čas je, da naravnaš svoje srce na mir, ljubezen. To je vse zame. Tudi nevihte, ker me spomnijo, kdo sem v resnici.

Samo Ljubezen sem.

Vse ostalo pa je klic po Ljubezni. (Tečaj čudežev)

Ljubek srčkan sijoč ljubeč dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Ti si Ljubezen. Poveži se s svojim Soncem. Vedno je tu!

Poslušam svoje srce: Dovolj je bilo pretvarjanja!

Poslušam svoje srce: Dovolj je bilo pretvarjanja!: Jaz sem jaz! Živost! Polnost! Veselje! Igrivost! Življenje me ljubi! Življenje me objema! Jaz sem nagajivka in srčna oseba! Jaz sem pris...

Dovolj je bilo pretvarjanja!

Jaz sem jaz! Živost! Polnost! Veselje! Igrivost!

Življenje me ljubi! Življenje me objema!

Jaz sem nagajivka in srčna oseba! Jaz sem pristnost! Jaz sem unikatnost! Jaz sem hvaležnost! Jaz sem unikaten izraz vesolja! Ti pa tudi!

Kaj se skrivaš? Dovolj je bilo! Niti več treba! Dovolj je bilo pretvarjanja! Dovolj!

Ni se ti treba več dokazovati! Si, kdo si! zasij!

Življenje je polnost in razigranost!

Življenje je igra! Življenja je čista unikatnost!

Vsak dan, ko ne živiš po svoje, je izbrisan! Vsak dan, ki ga živiš nepristno – je izgubljen!

Ni vredno!

Živiš ali samo ne živiš?!

Zares živiš?

Se počutiš živo?

Zdaj je čas, da si to, kdo si! sijaj! Svetloba!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čista čarobnost!

Poslušam svoje srce: Dovolim mu, da zasije!

Poslušam svoje srce: Dovolim mu, da zasije!:   Življenje je praznik vsak dan! Kako se lahko imam bolj rada? Kako sem lahko bolj pri sebi? Vsak dan je lep in poteka z lahkoto. Samo dop...

Dovolim mu, da zasije!

 

Življenje je praznik vsak dan! Kako se lahko imam bolj rada? Kako sem lahko bolj pri sebi?

Vsak dan je lep in poteka z lahkoto. Samo dopuščam mu. Dovolim mu, da zasije.

Odprem rolete in se odprem svetlobi. Odprem se soncu. Vedno je tam. Samo odprem svoje zaščite in ovire. Samo moje je to. Ni več pomembno, kar ne deluje. Ni pomembno, kar je bilo. Pomembno je, da se zdaj počutim dobro. Pomembno je, da sem zdaj to, kdo sem. Pomembno je, da si zdaj pustim živeti in biti to kdo sem.

Kako dolgo še bom mala punčka?

Kako dolgo bom še želela ugajati?

Dovolj je bilo!

Dovolj je bilo trganja na tisoč kosov! Samo jaz si želim biti. To je dovolj. Ti si dovolj. Samo izrazi svojo lepoto!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je zdaj praznik! Srečna si! Srečen si! Samo dopusti to!