.jpg)
Nekako so bile moje
želje vedno preslišane, da jih potem sploh več nisem izražala ali pa sem se prepričala,
da jih tako ali tako ne bom uresničila ali da se zame ne morejo uresničiti, da
sem nehala. Postajala sem skromnejša in manjša, še bolj skrčena, še bolj ozka
in zakrknjena. Namesto, da bi živela s polno žlico, sem sprejemala drobtinice
in sem bila neskončno hvaležna vsaj za njih.
Tako sem hvaležna
staršem za vse, kar so mi zmogli dati. Ne obsojam jih. Ne obtožujem jih. Zdaj
bom samo zapisala vzorec, ki sem se ga prišla naučiti.
V sebi imam občutek,
da nisem dovolj. Pa sem.
V sebi imam občutek,
da se moram prilagajati, spreminjati in biti več ali manj kot sem. 'Bodi tišja,
bodi bolj glasna, bodi bolj odločna, zakaj si tako trmasta… bodi bolj kot tista
punčka tam. Ali bodi bolj kot sošolka, soseda, znana osebnost…' Nikoli pa
nisem slišala, ko sem bila majhna, da sem točno takšna kot sem – dovolj. Dovolj
dobra. Dovolj vsega in da me je točno takšno kot sem, lahko ljubiti.
Iskala sem načine,
da bi bila normalna, da bi bila bolj kot sošolka, bolj kot punčka, karkoli
bolj, samo da bi me sprejemali in me imeli radi. Kaj sprejemali!?! Da bi bila
sprejemljiva. Vsaj to!
Skozi opazovanje
bližnjih sem se naučila, da je ljubezen trpljenje, zanikanje sebe, izdaja sebe
in svojih vrednost, poniževanje, prizadevanje drugega tam, kjer najbolj boli,
zaničevanje, zmerjanje, potlačitev lastne vrednosti, igranje žrtve… in še kaj.
Ampak to ni bila ljubezen. To niti slučajno ni bila ljubezen. Ljubezen se
občuti dobro! To je bila igra moči in predaje, ki pa ni ljubezen. To je ego,
ali podleganje brezsmiselnosti, kaj si bodo drugi mislili! Naj si mislijo, kar
si želijo! To je moje življenje in jaz izbiram
srečo. Noben drugi še mi ni plačal položnice ali naredil nakupa v
trgovini, nimajo pravice glasovanja! So pa res priročen izgovor, ko kaj ne
želimo spremeniti. Res priročen. V tej igri, ki ni ljubezen, ni zmagovalcev, ni
srečnega konca, ni katarze, ni pristnosti, ni topline, ni zavetja, ni varnosti.
Vedno lahko pričakuješ nov udarec, mogoče ravno tam, kjer te najbolj boli.
Potem pa sem se
danes spomnila zgodbe o metulju. Kot družina smo večkrat dopustovali na otoku
Cresu. Voda se je tako zelo ohladila, da se nihče ni kopal. Metulja je zaneslo
v morje in ne glede na to, kako zelo mrzla voda je bila, sem hodila skoraj po
prstih, da se ne bi rabila preveč zmočiti in se šla po tega metulja. Odnesla
sem ga na suho, da bi mu sonce posušilo krila in bi lahko spet letel. Vem, da s
mi je stric smejal, saj je metulj skoraj takoj spet skočil v to hladno morje.
Spet sem šla po njega. Ga dala še bolj stran od mokrega morja, da bi ja
poletel, kot le zna, ampak ni minilo veliko, pa je spet bil v morju. Potem pa
sem ga tam pustila.
Nekoga ne moreš
rešiti, če si tega ne želi. Lahko
se utopi v kapljici zagrenjenosti. Če bi za pikico odprl oči, bi videl, da
je zunaj te kapljice grenkosti polno lepot, ki na samo čakajo, da jih opazimo
in jih zaužijemo! Ampak nikomur ne morem odpirati oči na silo. Počakam, da so
pripravljeni. Samo izgubljam svojo energijo, ko jih želim rešiti prej, kot si
sami tega želijo. Lahko jim pokažem morje sreče in jim samo za tren obrnem
hrbet ali celo samo pomežiknem in so že spet nazaj v trpkosti. Nič jih ne more
rešiti – samo oni sami sebe.
Osvobajam sebe in
njih mučenja. Njih tako, da
ne rabijo biti srečni, če ne želijo. Sebe pa, da ne rabim biti njihova
očiščevalka vsega, kar je manj kot ljubezen, ker tega očitno ne želijo. Sama
še bolj polno živim srečno. To je dovolj. Jaz sem dovolj. Zdaj to vem. Ko
pa to res vem, pa se vse poravna! Jaz občutim mir in
vsak korak me vodi k srčnim željam!
Ljubek sočen pristen
lahkoten zabaven miren dan poln božanskega obilja!
Ljubezen se občuti
dobro! Sledi svojemu srcu! Ti si izjemna! Zdaj pa živi še bolj iz sebe navzven!
Neverjetna si! Zasij!!! Razcveti se!
Ni komentarjev:
Objavite komentar