NAJBOLJ SI ŽELI - TEBE!!!

Življenje je čudovito!

Kaj bi se zgodilo, če bi se malo sprostila in uživala!? Kaj bi se zgodilo, če bi malo več ali celo veliko (predrzno bolj) uživala?!

Moje življenje bi bilo neštetokrat lepše in bolj polno. Zabavno. Imela bi še ga bolj rada. Čutila bi, da živim pristno.

Danes sem dobila namig (Rebecca Campbel – karte), da naj se sprostim. Karkoli je zame, me bo našlo!

Si upam zaupati, da je res tako?! Pa seveda je! Še vedno me je našlo!

Ne rabim se raztrgati in biti na sto mestih naenkrat, oprezna, kje se skriva zaklad srca zame! Še vedno me je intuicija vodila prav. (Tako kot točno takrat, kot sem našla popolno obleko preko spleta, ki je tako božansko plapolala za knjižničarko, po naključnem (Čisto ni bilo naključje! Tako je moralo biti! Usoda!) namigu prijateljice, naj malo pogledam v njeno najljubšo trgovino…)

Če me intuicija vodi pri tako majhnih, banalnih stvareh, ki mi zaveselijo dušo, mi še neštetokrat bolj pomaga – me usmerja, vodi ob življenjsko pomembnih zadevah. (Ne trdim, da sem glasu, ki mi je rekel v trgovini, naj pogledam še kozarce in naša svoje popolne kelihe roza barve, sledila v pomembni življenjski odločitvi. Ampak vseeno mi je prineslo veselje. Še zdaj mi, ko ravno pijem vodo z limono iz njega. (No, ni bil samo en kozarec, kelih, če povem po resnici. Bila jih je cela družina, za celo družino. Popolno!))

No, res zaupam, da karkoli je zame, me bo našlo. Tudi, če ne bom takoj poslušala glasu in bom trmasta, bo nekako našlo pot do mene. Postalo bo tako očitno, da ne bom mogla več gledati stran. Tako kot ne morem izbrisati nekaj, kar sem že videla. Pa saj sem pripravljena na spremembo. Zaupam, da je na boljše! Pripravljena pa sem tudi izpustiti vse staro, kar mi ne odgovarja. (Tu mislim vso zagrenjenost, žalost in vse ostale tegobe, ki me želijo tiščati navzdol, da in se ne razkrijem v vsej svoji lepoti. Dovolj je bilo skrivanja. Naj luč sveti.)

Pristno življenje je najbolj izpopolnjujoča oblika izražanja svoje duše. Danes je dan za sprostitev in lahkotnost. Vse, kar je zame, me bo našlo. Prepričana sem v to!

Ljubeč ljubek miren pristen sočen edinstven lahkoten sproščen harmoničen blažen žlahten tekoč žameten bogat razkošen šarmanten vesel edinstven spontan celovit dan poln božanskega obilja.

Uživaj mi! Sprosti se! Vse, kar si želiš, si želi tebe – še bolj! (Ne vem, kje sem že slišala ta stavek, ampak je čista resnica.)

TI SI ČAROBNA!!!

Pristnost. Edinstvenost. Da. Da. Vse to. Kot da pride za navodili. Pa tako se obnašaj. Če pa greš tja, pa tako. Tu se pa tako vedemo in s temi ljudmi se pogovarjamo tako. Seveda pa je tukaj čisto nesprejemljivo to in to in še to.

Kar naenkrat smo ukalupljeni in se igramo mnogo igro pravil in mask.

Tu se tega nedela. Ni sprejemljivo.

Izbriši. Pozabi. Obnašaj se.

Ahhh, potem pa še sočna družinska pravila. Neverjetno! Da ja ne bom postala izdajalka!

Kako si pa to mogla!?! Dobro veš, kako se MI obnašamo.

Nihče tega ni nikoli razložil, ampak se nekako samoumevno pretaka na nas. Vemo, vsi vemo, kaj se pričakuje od nas v družini. Obstaja neki skrivni plan, načrt, ki se mu želimo izogniti s pristnostjo, pa nam ga naložijo znova in znova. Kot skalo, ki nas vleče dol in nas usmerja, da živimo po njihovo – prav. (Hujše kot mafija. Saj ne bi vedela. Samo nekaj sem v filmih videla. Ali brala v knjigah. Slučajno. Ne da delam kakšno raziskavo. Ne bi se rada komu zamerila. Ali kaj.) Pričakuje se tako. Ker smo dobre hčerke. Ker smo dobri otroci. Ker so vsi tako delali. Pač. Tako je.

Mislim, da je potrebno zares odrasti, da se tega lahko rešim. Res je potrebno, ali bolje povedano – želim si, sprejeti odgovornost za svoje življenje. Ne želim biti skupek pravil – izrečenih, neizrečenih, podtalnih in prisiljenih, vsiljenih – želim živeti svobodno. Ne želim samo izvajati programe, ki so bili vsiljeni name od začetka. Od kogarkoli. Kjerkoli. Kot otroke nas hitro kaj zaznamuje in sploh ne vemo, kje smo to pobrali. Tako da – da – zares želim izražati lepote moje duše.

Sprosti se in samo bodi ti.

To je danes vodilo zame. (Rebecca Campbel - karte) To je vodilo za dobre odnose. Zaupam temu. Če se občuti dobro, je to zagotovo ljubezen. Tudi do sebe. Povezana si želim biti s sabo in svojo pristno naravo. Tako kot vem, da roža VE, kdaj naj cvete, tako vem, kaj je dobro zame in kaj mi dviguje duha.

Ljubek ljubeč čaroben bogat zabaven harmoničen iskren jasen ustvarjalen pristen miren edinstven blažen srčne sočen slasten razkošen hvaležen izjemen fantastične iskriv dan poln božanskega obilja!

Čudovita si! Ti si čudež! Ti si čarobna! Uživaj v sebi in mogoče tudi v ustvarjanju bližine z drugimi. Izjemna si! Ne pozabi!!!

LJUBLJENA SI!!!

Zanimivo se mi zdi življene na Zemlji. Imamo duhovno plat, čustveno in tudi fizično. Priznam, da mi ne gre ravno najboljše pri uravnovešanju tega. Rada imam duhovno plat, fizično pa tudi, če pomislim. Sploh, ko uživam v elementih. Soncu. Vetrcu. Plavanju v morju. Poslušanju valov. Občudovanju zvezd ali opazovanje plamenov ognja. Naravi.

Mogoče pa mi celo gre bolj uravnavanje fizičnega in duhovnega, kot sem mislila. Zanimivo! Nikoli ne bi rekla. Tako s prve.

Obožujem tudi hrano. Dobro hrano. Lepo hrano. Obožujem tudi lepa oblačila. Tako, za zabavo.

Če tako pomislim (Rada bi se izognila preveč analiziranju, ker me odseka od toka ljubezni, ki samo nežno teče. Samo da potem bolj mimo mene, kot skozi mene.), pravzaprav obožujem fizično življenje. Rada imam tudi svoje telo. Ne samo naravo okoli mene. Tudi občutenje sebe je dobro.

Da pa niti ne začnem o duhovnem. To pa je tako moj svet. Dotikanje mističnosti in pravljičnosti. Dopuščanje, prepuščanje toku Ljubezni, da me vso oblije, zalije in me preplavi! Potem sem skozi na pravem mestu, ob pravem času, s pravimi ljudmi in v najboljši možni situaciji. (Podobno afirmacijo je povedal Kryon in je moja najljubša! Bolj jo ponavljam in še bolj ko jo živim, bolj se vse kar samo od sebe obrne v moje najvišje dobro. Pa to hitro in brez truda – lahkotno. Neverjetna afirmacija! Priporočam!)

Rada imam tudi fizični obstoj knjig. OK. Saj so tudi digitalne. Ampak držanje knjige v rokah, njen vonj, samo branje, listanje. Zdaj sem se spomnila, sem že skoraj pri koncu knjige. (Takoj moram zaključiti blog, da vidim, kaj se zgodi.)

Rada pa imam tudi pisanje v zvezek. To ni navaden zvezek. To je debela bukva, ki ima ogromno strani. Rada pišem z nalivnim peresom. To je moj užitek! (Rada imam tudi angelčke po domu (Vsepovsod. Da, tudi v kopalnici.), ker me spominjajo na vodstvo, ki je vedno z mano. Še bolj pa na ljubezen in milost.)

Naštela sem veliko fizičnih doživetij in zaupaj mi, jih je še mnogo več. Duhovnost pa tako obožujem. Zdaj sem sprevidela, da imam vse kar uravnoteženo, kar je presenetilo tudi mene.

Prepletanje fizičnega in duhovnega, je življenje samo. Dopustimo, dovolimo, da smo v toku ljubezni. Vse je dobro. Ljubezen nas vodi naprej, da sijemo najbolj močno, kar le lahko. To je naša sreča!

Uživaj mi!

Ljubek ljubeč kreativen zabaven prazničen harmoničen hvaležen bogat iskren miren edinstven pristen sočen strasten razkošen slasten fizičen duhoven dan poln božanskega obilja!

Sprejmi vse dobro, kar ima življenje zate. Ljubljena si!

 

UMIRJENO ŽIVLJENJE 3

 Pozneje je prijateljica klicala. Seveda si nisva rekli samo zdravo in adijo. Očitno, da je bil danes dan za dolge klice. Saj sem še prejela dva. Kar tako. No, pa sem spet bila na telefonu. (Pohvalila se bom. Recept pa sem poiskala v kuharski knjigi! Res sem ponosna nase!) Klici niso bili eni za drugim. Zdelo se mi je, da sem skozi na telefonu! Res! kadilo se mi je že pri glavi ven!

Seveda sem še plačala položnico preko banka neta, kar pa je bilo zanimivo hitro opravljeno. Sploh proti prejšnjim dolgotrajnim procesom.

Medtem, ko sem čakala potrditveno elektronsko sporočilo, sem se še odjavila iz nekih promocij. Ne, ne bi rada prejemala reklam niti enkrat na teden ne. Niti najbolj zanimivih ne!

Tako. Pa je bila ura štiri. Imela sem občutek, da nisem nič naredila. Čeprav sem v resnici zrihtala tooooliko stvari. Adijo pamet! Komu lažem!?

Kupila sem si obleko.

(Rezervacije knjig ne morem šteti, ker sem jih potem odrezervirala.)

(Niti ne morem šteti nakup knjige, ker je ni bilo.)

Zbližala sem se z nekaj ljudmi, ki so mi pri srcu. To je bilo odlično, čeprav imam raje pogovore v živo!

Plačala sem položnice!

Za to vse sem potrebovala ves dan!

(No, pa geslo sem si ponastavila za knjižnico. Kar je tudi nekaj.) To šteje. Geslo.

Prisežem, da rabim post od telefona, ali pa se mi bodo možgani zasmodili. Zares!

No toliko o tem, kako nisem odvisna od telefona! Zalepljenega sem imela za roko! Jutri je nov dan! Zares! Prisežem. Ne samo, da sem bila jezna, ker sem naredila tako malo. Počutila sem se utrujeno in izžeto, kot da se me loteva prehlad. Očitno telo ni imelo dovolj prostora vmes med odlaganjem in spet ročnim tipkanjem po telefonu (kot da gre za življenje), da si ni moglo povrniti naravnega bioritma. Zdaj pa grem spat. In sigurno se mi bo povrnil. Jutri. Jutri pa bom brez telefona. Če sploh pomislim, da nisem gledala niti telegrama in moje meditativne skupine. Mogoče sem, pa sem v vsej tej drami pozabila! Kdo bi se spomnil. (Možgani, ki so na tri-četrt skurjeni, sigurno ne!)

Ljubek svoboden zdrav blažen ljubeč sočen miren strasten žlahten umirjen spontan sproščen harmoničen hvaležen sončen jasen iskren pristen razkošen vesel radosten igriv bogat nagajiv slasten dan poln božanskega obilja.

Danes sem si ustvarila, kaj sem si! Zdaj še grem brati knjigo v posteljo, da se prediham! Jutri je nov dan in to lepilo, ki me veže na telefon, si želim sprati! Takoj! Želim biti svobodna!

UMIRJENO ŽIVLJENJE 2

 Pa saj to ni bilo najhujše! Najhujše je bilo, da sem si ravno včeraj mislila, kako pa jaz nisem odvisna od telefona. Seveda pogledam vsaki dve uri na njega. Se pogovarjam, ko kdo pokliče. Pregledam elektronsko. Vse tako. Ne gledam pa videjev v neskončnost ali iz dolgega časa. To pa ne! Počutila sem se kot prava odvisnica, ki ne more spustiti telefona iz rok!

Zazvonil je telefon. Iz knjižnice so me obvestili, da še ni bilo rezervirane knjige. Vse je bila pomota. Samo pomota. Se zgodi. Mi lahko potem izbrišete vse knjige, ki sem si jih rezervirala?! Hvala za prijaznost. No, super. Pa ne bom rabila iti danes popoldan nikamor.

Pa tako sem se veselila rezerviranih knjig. Telefon pa sem že imela v roki. Kaj če bi pogledala, če knjigo prodajajo na internetu? Mogoče rabljeno. Res si je želim! Seveda je ni bilo. Pa je spet šlo -vuuuuš – verjetno pol urce skozi okno.

Prijateljica me je med tem s sporočili obveščala, kaj si ona ogleduje. Vmes so ji obleko razprodali. Zdaj pa je že mene panika! Kaj če bodo še mojo! Tako je bila samo ena številka še! (Seveda moja!) Čas je, da košarica postane prazna in pridem na blagajno. Verjetno je spet minilo kakšne pol ure ali še več. Kaj vse moraš to nastiskati. Pa čakati na potrditveno pošto. Vse se izbriše in še enkrat moraš napisati vse podatke. (Ali pa preveriti številko pošte tvojega kraja, ker jo v paniki, da ti prodajo obleko pozabiš! Petmestne niso želeli sprejeti.) Saj ne bi pisala, da pred vsem tem postopkom, ko sem si oddahnila, da sem le končno oddala naročilo – še enkrat pogledala material obleke. Drugič ocene. Potem še velikost, kaj so pisali drugi, če je večja, manjša ali se ujema s standardi. (Verjetno bi bila že zdaj do trgovine, si jo fizično oblekla v garderobi in nazaj doma.) Ampak to ni čar internetnega nakupovanja. Ne. Ne. Ne.

Sledi svojemu srcu! Se nadaljuje...

UMIRJENO ŽIVLJENJE 1

Rada imam umirjen način življenja! Brez drame. Danes sem imela toliko opravkov, da ne vem, kje se me glava drži.

Če pa res povem po pravici, je bilo vse nekako povezano s telefonom. Najprej sva klepetali s prijateljico. To je vedno tako pristno in zabavno! (No. Ne vedno. Pogovarjava se tudi o globokih zadevah, ko je tako razpoloženje.) Vse sva si razložili! Navdušila me je za nakup na internetni strani. Taki. Z oblačili. In razpodijo. Same take, mamljive stvari. Skombinirane. Združene skupaj! (Moralo bi biti prepovedano!)

Tako smo že pri drugi stvari, ki sem jo urejala po telefonu. Seveda sem se navdušila nad obleko! Takoj! Bilo pa je neverjetno naključje, da sem bila en dan prej v knjižnici. Med iskanjem knjig je knjižničarki ravno ta – enaka – obleka plapolala med policami. Izgledala je kot vila. Na koncu jezika sem imela, da bi jo vprašala, kje jo je kupila, pa sva se potem zapletli z rezervacijami in knjigo s skladišča. Potem pa danes – bum – točno tak model obleke na prijateljičini najljubši nakupovalni internetni strani! Mislim, da ne verjamem več v naključja! (Sploh pa ne po marmeladi, saj sem kar okušala, kako smo doma kuhali marmelado s slivovimi olupki. Prva žlica ni šla na kruh, ampak takoj v usta! Potem pa me povabijo na obiranje sliv! Tako sem jih imela v ogromni količini! Zdaj pa imam marmelade, kar se moje srce veseli. In sladkosnedka v meni tudi… Slivova marmelada je bila definitivno usojena! Prepričana sem v to!)

Med vso to sago s sanjsko obleko, ki kar plapola v vetrcu in je božanska, sem dobila obvestilo iz knjižnice. Prispelo je rezervirano gradivo. Neverjetno! Če sem rezervirala en dan prej! Se je gospa odpovedala knjigi! Juhu! Spet izgovor za divje tipkanje po telefonu! Rezervirala si še bom nekaj knjig, da ne hodim samo po eno.

Seveda ni šlo tako gladko. Kaj pa sem mislila?! Pozabila sem geslo! Nastavila sem si ga v drugem poskusu. Vsak tak opravek bi mi moral vzeti maksimalno pet minut. (No. Ne pretiravajmo. Deset. Največ!!!) Čas pa je letel skozi peščeno uro, kot bi ji nekdo povečal ozki del v širjave brez meja. V odprtino veliko kot največje jezero! Ali vulkanski krater! Puh! Pa je šlo spet pol ure! Ali celo več! Kdo bi vedel! Že davno sem izgubila nadzor!

Sledi svojemu srcu! Se nadaljuje...

SOKREACIJA MIRU

Kako je lepo! To mi daje občutek notranjega miru! Sonce je že zašlo in zdaj je čas, ko se vse umirja. Še ptičkov ne slišim. Mogoče se že umirjajo ali umivajo za nočno spanje. Ali pa mame ptičke tiho pripovedujejo pravljice za lahko noč svojim majčkenim ptičkom. Celemu gnezdu! Ali pa so že odleteli iz njega. Ustvarjajo si svoja in mame ptičke in seveda očeti ptički so tako ponosni na njih!

Ptički se res bolj potiho pogovarjajo zunaj. Črički pa so glasni. Eden prede ali bolj gode nenehno. Drugi pa samo spušča signale, kot bi imel časovnik nastavljena na vsakih šest ali celo sedem sekund. Kako smo si različni! Oba pa popestrita noč!

Tako kot se umirja dan, se umirjam tudi jaz. Z dobro knjigo. Toplo oblečena v udobna oblačila. V tišini. Samo prisotnost naravnih glasov je v ozadju. Mijavkanje. Prigovarjanje. Nahrani me. (Čeprav ima pol polno skledčko hrane. (Očitno je to pol prazno po mačje!))

Življenje je lepo.

Sploh, ko se vse tako umirja! Rada bi si samo prižgala svečko in samo uživala v lepoti.

Seveda imam jutra tudi rada. Všeč mi je obraten proces mračitve. Oboje mi je prikupno.

V prehodih dneva še je bolj nekako vse uravnoteženo. Vse se vrača v spanje ali se prebuja iz njega. Zavedamo se sebe, če se le ustavimo. Občutimo mir narave, ki se potem počasi stopi v nas in nas za vedno zaznamuje. To si želimo. Miru. Spokojnosti. Blaženosti. Preprostosti. Povezanosti z dnem in nočjo. Povezanosti z naravo. Povezanosti s sabo. Povezanosti s svojo naravo. To pa nam vedno podari največji mir.

Mir je razkošje, ki si ga lahko podarimo v vsakem trenutku. Vedno pa lahko vdihnemo naravo, ki nam bo mir z lahkoto prelila v naše srce. Nismo sami. Imamo pomoč. Imamo čarobno prisotnost Ljubezni. Vsepovsod je. Samo zaželeti si moramo, da jo začutimo. Tako kot mir.

Življenje je čarobno. Sploh, če ustvarjamo mir v sebi, ki se potem razliva na vse.

Še to. Ni strahopetno in izven časti, če prosimo naravo za pomoč, da se spet povežemo z mirom. Dopusti, da ti narava pomaga. To naredi z največjim veseljem in zadovoljstvom. Tvoja sreča – je njena sreča. Točno tako kot je sreča staršev ptičkov, ko so njeni majčkeni otročički ptički srečni! Ljubljena si! Dopusti, da te mir objame.

Ljubek miren srčkan ljubeč bogat harmoničen hvaležen blažen razkošen radosten vesel raziskovalen naraven sočuten soustvarjalen pogumen celovit igriv dan poln božanskega obilja!

Soustvarjajmo Raj, ni vse na tvojih ramenih! Dopusti, da se teža nošenja miru v srcu, porazdeli. Mati Zemlja z veseljem sprejema sokreacijo miru! Sprosti se! Skupaj smo v tem! Super nam gre!