KARKOLI, A NE VSEGA!!!

Neverjetno je, kako nam zgodbe obogatijo življenje. Ga popestrijo. Vem. Vem. Napisala sem že to. Če pa je res! Komaj čakam, da berem naprej. Imam novo knjigo Sophie Kinsela Pregorenje (Lahko narediš karkoli, ne pa vsega.) Že prvo poglavje me je čisto posrkalo noter. Neverjetno je.

Fant pri blagajni jo je povabil na zmenek, ker se uči za kuharja, da bi šla na tržnico, izbrala nekaj živil, si doma skuhala skupaj in potem uživala. Njej pa se to zdi kot samo delo, hoja, sekljanje, pripravljanje mize, kuhanje, pospravljanje in nasploh nočna mora. Fant ji reče, da se lahko izogneta vsemu temu in se pomakneta kar naprej. Ona ga vpraša, če kar k seksu, pa ji reče on, proti temu, če nama bo. Nato pa mu ona odgovori, da koliko dela je še le to! Da ni niti malo zabavno drgniti genitalije drug ob drugega! Potem v vrsti za blagajno ženska za njo reče, jaz bi šla na zmenek s tabo, če želiš. Takoj! Fant pa samo reče, kako je žalostno, da tako gleda na vse. Ona pa mu odgovori: »Ja.« Vzame svoje stvari. Palač. Reče še: »Res je.« In nič ni iz zmenka!

Mislim, da sem razkrila že preveč podrobnosti iz prvega poglavja. Ampak ne povem nič več! Zabavno je napisano! Komaj čakam res, da berem, kaj bo naprej. Noro!

(Samo to še povem, da imajo v službi politiko sreče, pa se ji je listek z opomnikom SREČA odlepil z ekrana računalnika.)

Res je, da se včasih preveč naprezamo. Kaj vse zahtevamo od sebe!? Kot da smo kameleon v preobleki in lahko združimo v sebi vse najboljše lastnosti naših vzorov. Kakšna neumnost! Dovolj je, če smo mi sami. Seveda imamo vse to v sebi, kar občudujemo pri drugih. Fantastični smo. Ni pa treba, da se priganjamo preko vseh mej. Lahko naredimo karkoli, ne pa vsega. To mi je dober moto iz podnaslova knjige.

Že zdaj smo celovita zaokrožena oseba. Popolni. Počitek je enako pomemben kot delo. Ali spanje. Ali hrana. Vse je potrebno uravnovesiti. Mi to zmoremo. Jaz to zmorem.

Uživaj mi danes! Ne se pregreti ali pregoreti! Vdihni! Izdihni! Uživaj ta trenutek!

Ljubek ljubeč harmoničen miren jasen ustvarjalne lep iskren optimističen lahkoten zabaven srčkan živahen pester pisan umirjen srčkan srečen bogat blažen vesel razkošen dan poln božanskega obilja!

Sprejmi se in sledi svojemu srcu! Lahko narediš karkoli, ne pa vsega! Taki kot smo, smo popolni. Vse ostalo je žalitev Boga!

ČAJ JE PRAVI!!!

Čas je prišel. Povežimo se s sabo. Ne mislim kot skupinsko povezovanje. (Naše pleme luči se bo tako ali tako našlo skupaj, ker nas skupaj vleče naša svetloba v srcu.)

Jaz se povežem s sabo. Ti s sabo. S svojim srcem. Vsak s svojim srcem. To je naša moč. To je naša super moč. Samo tako lahko prepoznamo resnico ali manipulacijo. Seveda se bo resnica slej kot prej izkazala. Samo zakaj bi čakali tako doooolgo, če lahko vse zaznamo takoj, v stotinki sekunde (ali še prej), spoznamo sami.

Povezanost je dragocena. Potem lahko zares zasije naša resnična osebnost. Pa ne samo to! Naša duša bo polno utelešena tukaj na Zemlji. Ne polno. To ne! Ker je duša veličastna in velikoobsegajoča. Ampak prisotna bo polna modrost in pristni odsev tega, kdo smo zdaj. Potem imamo dostop do resnične modrosti in intuicije, ki je naše osebno vodstvo. V vsakem trenutku.

Tako enostavno je. Dragoceno se je povezati s sabo.

Vem, tako lahko je gledati filme, hoditi na kavice, klepetati, nekaj brezveze zijati v telefon, ki na budali ali letati po trgovinah. Karkoli. Se preveč prenajedati. Ali kako drugače utapljati čustva. Ne bo šlo več tako naprej. Ker ne bo pomagalo. Niti ena nova obleka ali še en košček pite ne bo pomagal. Vse, kar mora priti na svetlobo, da je ozdravljeno, bo prišlo. Samo tako lahko osvobodimo sebe in svojo preteklost. Svojo temo in sive sence.

Izpustimo. Spustimo. Odpustimo. Ne rabimo več hraniti kač, ki nam poberejo vso energijo. To so samo vampirji, ki se razblinijo na soncu. Izpuhtijo v nič, ko jih oblije svetloba. Samo zato se je potrebno soočiti s tem, da smo potem lahko zares v svetlobi. Že čutim, kako se želijo zadržati še malo, pa jih samo naženem. Ne! Ne. NE!!!! To ni vaš dom. Ajde gremo! Spokajte! Gremo! GREMO! Gremo sem rekla. Niste več dobrodošli! Adijo! Ne hodite nazaj!

Tako! Zdaj pa sij najbolj močno, kar le lahko! (Znebi se nesnage! Vsak dan sproti.)

Ljubek srčkan miren bogat blažen bleščeč ljubeč sočen strasten čist čaroben harmoničen ustvarjalen svetel sijoč razkošen mogočen fantastičen dan poln božanskega obilja!

Ustvari si čaroben dan! Ustvari si čarobno življenje! Uživaj mi! Na polne!

DOBRO JE NORMALNO

Kako naravno je, da se zbudim dobre volje! Tako kot sonce zjutraj vzhaja! Želim, da bi bilo bolj pogosto! Želim, da bi mi to res bilo naravno in čisto čisto normalno. Dobre volje sem. Praznik! Ne. Ne. NE. To je normalno. Dobre volje sem! Juhu! To je tako naravno. Vem. To se mi vsak dan dogaja. Bolj v tem zadnjem kontekstu. Tako bi rada živela. Saj vem, da je potrebno delo. Kdaj se nasmehnem, se odločam za srečo (Vem, naporno, zelo. Hecam se! enako lahko je izbrati srečo ali kaj manj. Vedno je izbira moja!), si privoščim kaj lepega.

Tudi. Na primer. Ravnam s sabo kot z dragoceno osebo. Kot s sebi najpomembnejšo osebo, ker sem res edina, ki je z mano vso življenje. Svoje naklonjenosti in ljubezni pa sem ja vredna! (Če ne pa se zaprem v dom, dokler ne bom tako mislila in verjela. Ali pa hodim v krogu ali grem na dolgi sprehod. Karkoli že pomaga. Vredno je. Vredna sem svoje ljubezni. Mislim. No. No.NO. Vem. Dobro. Vem.) Vredna sem svoje ljubezni najprej. Kako naj potem karkoli dam, če tega nimam v sebi.

Berem tako zanimive knjige in bolj in bolj imam občutek, da kar je za skupaj, skupaj pride in ostane. Ali karkoli je zame, pride k meni in ostane. Samo da prevedem v svoje razmere. Ni se mi treba naprezati, ker potem pomeni, da v resnici ne verjamem, da vse dobro (in še boljše) ne bo prišlo. Potem se pa res moram truditi. Lahko pa se čisto lahkotno prepustim. Zaupam. Prišlo bo. Ob točno pravem času. Vse. Pa še več! Najboljše!

Uživaj mi, čuj!

Ljubeč ljubek ljubezniv miren bogat blažen fantastičen harmoničen hvaležen razkošen iskren pristen radosten dan poln božanskega obilja!

Napiši danes svojo zgodbo dneva, takšno, ki ti je res všeč in jo tudi živi. Imej se rada. Sledi svojemu srcu! Vredna si povezanosti s sabo. Res si prisluhni. Odpri se vsemu dobremu. Juhu!

BOŽANSKO ŽIVLJENJE

Prej sem brala knjigo. Lepo sem si obljubila, da bom prebrala eno poglavje. Eno. Seveda je vmes prišla Bliss k meni spati v naročje. Nisem mogla, da bi jo dala dol. Tako sem prebrala še eno. Saj ne vem, če je lepo, da se na mačko izgovarjam. Pač. Ni se mi treba izgovarjati. Sploh ne! Priznam, da sem neznansko uživala ob tem! Tudi ob božanju Bliss in seveda branju!

Imam tako lep dom v katerem uživam. Še bolj pa uživam v naravi, ki me obdaja. Všeč mi je. Sploh sonce, ki sije danes. Božansko je.

Prisežem, da me mačka Bliss namerno zasleduje po stanovanju in me ovira. Samo malo sem se usedla zraven telefona, da odgovorim. Pa je že bila v mojem naročju! Samo, da ne bi pisala! Hec! Tako se udobno namesti, da mi sploh ni za vstati. Potem pa imam spet izgovor, da sem predolgo na telefonu. Ni izgovorov!

Kaj če bi opustila predstave, kako naj moje življenje teče in bi res pustila, da me življenje samo preseneti z ljubeznijo, ki si je niti predstavljati ne morem!!??! Kaj če bi spustila sliko, ki jo imam v sebi kot svoje najboljše življenje, ki ga lahko živim in bi se predala nečemu, kar še je neštetokrat boljše!? Se res moram tako močno oprijemati predstave, ki jo imam v glavi, samo da lahko imam vse pod nadzorom!? Hmmm. Ne! Ne želim si nadzora! Želim si to čudovito najboljše življenje, kar ga lahko živim! Zdaj odpiram svoje srce in dovolim, dopustim angelom, da me vodijo. Poslušam. Poslušam glas intuicije. Poslušam glas srca! Sledim svojemu srcu. V besedah, mislih in dejanjih. Sledim pozitivno navdihnjeni akciji, kot bi nam rekla Kassandra – Suzan Ashley.

Danes sem dobila namig (Doreen Virtue in Radleigh Valentine), da

 naj se prepustim najboljšemu možnemu življenju, tudi če je drugačno, kot sem si ga sama predstavljala! Saj je milijonkrat boljše! To želim  tudi narediti! Naj pride! Pripravljena sem! Naj pride! Tu sem!

Ljubek srčkan pristen sočen ljubeč miren harmoničen bogat blažen razkošen radosten sočen slasten sijajen najboljši strasten vesel spontan čuteč dan poln božanskega obilja!

Sprosti se! Vse je zate! Pa ne samo to! Življenje ti želi podariti le najboljše! Zaupaj! Sprejmi! Sledi svojemu srcu!

UŽIVAJ V PRISTNOSTI

Si lahko danes pristna in uživaš ob tem?!

Ne rečem, da so drugi krivi, da moram odkrivati sebe – znova. Niti slučajno ne. Delali so najboljše, kar so znali. Vsi smo. (In še vedno delamo, najboljše, kar znamo in zmoremo. Logično!) Vse je del poti. Avta tudi nisem znala voziti kot dojenček in so razlogi za to. Nisem se rodila z vozniškim izpitom.

Po drugi strani pa sem toliko želela ugajati in biti pridna hčerka, sestra, no vse – pridna pač, da se niti nisem zavedala, koliko se s tem zapostavljam ali skrivam. Nihče mi ni rekel, da se moram. Samo brala sem (okolico), kaj je bilo bolj zaželeno in sem to delala. Želela sem si odobravanja in ljubezni.

Z vozniškim izpitom pa sem mislila, da sem se najprej morala naučiti voziti, da sem ga dobila. Če nekaj nisem imela, da sem to pridobila, skozi izkušnje. Tako nam ni dano to, kar naj ustvarimo kot našo osnovo za učenje. Če bi se morala naučiti ljubezni do sebe, je najprej nisem imela. Ni obratno, da se rodim z ljubeznijo do sebe. Potem se tako ne bi rabila truditi. Mogoče ni najboljši primer, ker vsi otroci, sploh dojenčki, so zadovoljni s svojim svetom. Kar tako. Ker so.

No, pač.

Lekcije so. Tudi ljubezni do sebe. Ali izražanja pristnosti. Vsak ima svoje notranje vojne, ki jih lahko zdaj pomirimo. Samo sprostimo se v to, kdo smo v resnici.

Nič, kar prihaja od zunaj, nam ne more vzeti naše povezanosti s sabo, s svojim srcem. Nič. Lahko zameglijo pot ali naredijo bolj vijugasto, ampak srce nas vedno prav usmerja. To je naš oseben vodnik. Če se občuti dobro, je dobro. Če pa ne, pa ni. Enostavno je.

Danes je zmeden blog. Že vidim. Upam, da sem ujela bistvo. Včasih je naša notranjost zmedena, vseeno pa se pot naprej jasno izriše ali pokaže. Vse je bilo darilo, da se naučim, kar sem se prišla naučiti. Ali pa nezaželeno, kar lahko spustim, odpustim, česa si več ne želim. Tako se osvobodim.

V glavnem. Sledi svojemu srcu. Ti v sebi veš, kdo si. Bodi pristna. Uživaj v svoji pristnosti. Zaupaj si, ti veš odgovore, če tudi še jih zdaj ne vidiš.

Ljubek jasen ljubeč srčkan pisan pristen lahkoten vesel miren radosten razkošen blažen bogat harmoničen hvaležen sočen nežen sočuten dan poln božanskega obilja!

Sprejmi se. življenje je tvoje. Ustvari si pravljico po svoji meri. Nauči se, kar so tvoje lekcije, ostalo pa spusti in se osvobodi.

PRISTNA - KOT EDINA RAZLIČICA

Si lahko danes najbolj pristna (ne pridna) različica sebe? Se lahko pri tem celo zabavaš??!! Daj no, saj ne more biti tako težko! Pristnost se občuti fantastično! Točno tako! Enako kot ljubezen!

Za v kuhinji imam podstavke za vročo posodo iz ploščic. Ujemajo se s ploščicami iz ozadja kuhinje (seveda so iz istega paketa). Nalepila sem jim drobne blazinice, ki so jim kot štiri zelo kratke nogice, milimetrske, da spet ne napišem drobne, čisto drobne. Všeč so mi ti podstavki. Ko pa dobim obiske, jim to ni tako zelo všeč. Sprejela sem celo darilo plutastih podstavkov – dvojino, ki bi jih naj nadomestila. Meni pa so še moji – doma narejeni podstavki – zelo pri srcu in dajejo domu unikatnost. Ne želim se posloviti od njih. Čeprav ko jih zdaj pogledam, čutim malo nejevolje, da vsi ne vidijo v njih čudovitosti, ki jo vidim jaz.

Pa saj ne rabijo videti čudovitosti! Dovolj je, da je meni nekaj dragoceno! To je dovolj! To je moj dom!

Zanima me, kolikokrat sem se nad čim navdušila kot otrok in sem dobila odziv, njeeh, nnnnnmmm, kaj vem, ali še kaj bolj mlačnega. Sigurno sem opustila vsako navdušenje, ter se usmerila v dejavnosti, ki so bile bolj zaželene. (Kot majhna pikica s svetlimi lasmi še nisem znala presoditi v sebi. Mogoče so danes imeli slab dan. Ali so se skregali s kom. Ali jim lase ne stojijo kot bi radi. Ali niso dovolj spali. Ali so jih premalo cartali, če so sploh jih. Ali so se skregali z mamo. Ali so dobili mrzlo kavo. Ali je zmanjkalo kruha v trgovini. Tistega najljubšega. Ali imajo tihe dneve. Ali so samo utrujeni. Ali skrbijo zaradi denarja. Ali zdravja. Ali česarkoli, kar mojim (takrat) malim možgančkom ni bilo jasno.)

Je pa tudi čar v odkrivanju svoje prave osebnosti, ko luščim, kar pa mogoče nisem jaz in je bilo samo bolj spodbujano ali zaželeno. Kot bi se spoznavala z novim človekom. Počasi se mi odkriva nov svet. Priznam pa, da tisti glasek v meni ve. Mogoče je tih, je pa vztrajen. Točno ve, kdo sem jaz. In ne odneha. Ni obupal nad mano. Čeprav ga zunanji hrup in strah velikokrat preglasita s svojimi dramami, ostaja vztrajen. 'Piši. Slikaj. Sprosti se.' Nič ni zares izgubljeno, kar me mora najti in mi je namenjeno. Nič ne more utišati povezanosti moje duše in prenašanja sporočil v zemeljski, fizični svet. Ljubezen je resnična in je močna sila – znotraj vseh nas. Tako kot naše srce! To je naš glavni prevajalnik v fizično! Le zaupaj mu!

Ljubeč ljubek čuteč pristen lahkoten srčkan miren sočen strasten harmoničen hvaležen iskren pristen bogat blažen živahen žlahten radosten vesel navihan razkošen čustven prisoten dan poln božanskega obilja!

Prisluhni glasu srca! Sledi svojemu srcu!

POLNO BODI, KDO SI!!!

Knjige so me čisto posrkale! Neverjetno! Zgodbe se vrstijo in navdušena sem! Brala sem tako smešno o psu, ki je čisto poseben in vedno kaj ušpiči. Tako je smešno, da sem se morala smejati na glas. Pa nepričakovano! Popolnoma!

Moja mačka pa se samo dremavo pomika za mano po hiši. Po kom ima to? Sledi mi. Če sem v spalnici, je ona tam. Ne takoj. Pride z zamikom. Če kuham, leži na kavču v kuhinji. Če grem ven, to pa sliši takoj in ni zamika, priteče z vso hitrostjo. Tega pa res noče zamuditi. Drugače še gre v kopalnico z mano, ko si pripravljam kopel. Bliss pa vedno preseneti, ko kaj delam zunaj in pozabim, da je kje okoli. Potem pa kar naenkrat nepričakovano zašumi. Vedno me tako prestraši. To dela tudi mojim, ki pridejo na obisk. Gledajo rože in jih občudujejo, potem pa kar naenkrat, Bliss iz njih. Še vedno jim je srce začelo hitreje utripati. Pride čisto po tiho, kot bi se vlekla po trebuhu (mislim, da je hodila na posebno usposabljanje za elitno vohunko ali kaj) in se potem pojavi ob najbolj nepričakovanih časih! Vsak še uspe samo reči, mačka! Ali Bliss! Kako si me prestrašila! Potem pa se vsi nasmejimo.

No prinesla pa mi je tudi kuščarja čez balkonska vrata. Naredila sem si zaveso proti mrčesu, predvsem proti komarjem. Tako je bila vesela, da je lahko neomejeno hodila ven in noter. Ležala je celo na sredini, ker se ni mogla odločiti, kaj bi. Potem pa je kar naenkrat sredi sobe spustila plen, ki še je bil zelo živahen! Ne na začetku, ker je bil trd od strahu! Potem pa ga je malo s tačko spodbudila, da se je premikal! 'Kaj si to privlekla! Ven!' Saj se nisem zares drla! (Nič nisem rekla. Samo bila sem osupla.) Pokrila sem ga s kozarcem za vlaganje. (Ni mi niti jasno, kako sem se tako trezno odzvala. Kuščar je bil!!! No, ni pa bil prvi, ki ga je prinesla noter.) Bliss pa ni bilo jasno, kako je še prej bil tam, zdaj pa ne more do njega. Kot bi ga gledala v akvariju. No, bolj v terariju… Šla sem po smetišnico in metlico. (Vmes ga je čuvala Bliss, da ne bi kam ušel. Imela ga je na očeh, ko je bil v kozarcu. Čudno se ji je zdelo, da ga ne more doseči s tačko. Hodila je okoli njega in vohala. Kako sva usklajeni.) s hitrimi gibi sem ga pometla na smetišnico in ga samo vrgla. Upala sem, da daleč. Pa je padel dvajset centimetrov od praga med razpoke. Ampak dovolj daleč, da ga Bliss ni več našla.

Živali, sploh take nagajive, ob nepričakovanih trenutkih, ti res polepšajo dan! Če ne drugega mi je super, da vem, da je nekje v bližini.

Bodi samosvoja kot mačka danes!

Ljubeč ljubek srčkan harmoničen hvaležen jasen blažen bogat miren pester pisan barvit razkošen edinstven pristen celovit spontan vesel radosten dan poln božanskega obilja!

Sprejmi svoje darove in jih deli s svetom! To je tvoja misija! Polno živi to, kdo si!