sobota, 29. februar 2020
Poslušam svoje srce: Poletne nevihte pozimi!
Poslušam svoje srce: Poletne nevihte pozimi!: Hej, kako je super, ko dežuje. Prav rada imam ta ritem, ki se upočasni. Tako rada imam polnost in veselje in radost počasnosti. Kot bi vse s...
Poletne nevihte pozimi!
Hej, kako je super, ko dežuje. Prav rada imam ta ritem, ki
se upočasni. Tako rada imam polnost in veselje in radost počasnosti. Kot bi vse
srkala vase, ne pa da zdrvi mimo. Prav uživam v tem. In ne samo to! celo grmi!
kot bi imeli poletne nevihte pozimi! Prava božanskost! Prav rada imam to
lepoto!
Zdaj je čas za čaj ali kavo. Kaj bi najprej?
Danes sem imela v mislih polno opravkov. Pa jih bom
prestavila na bolj pozno. Popoldan. Naj se najprej zlije.
Res imam rada počasne ritme. Ne bi se zaganjala v nekaj, kar
ne bi čutila, da je zame. Če je da, je tako takojšen da z navdušenjem. Če pa se
moram prepričevati in siliti, pa to ni čisto zame. Res ne.
Pravo razkošje je, da se lahko upočasnim. S hitrostjo proti
nič.
Sestavljanke mi gredno odlično. Samo še kakih sto ali sto
petdeset še jih imam. Tako od ocene. Seveda jih je vse skupaj tisoč petsto. No,
vsaj upam!
Zabavno je biti pristnost. Lahko sem vse, kar sem si
kdajkoli želela. Samo upati si moram!
Tudi, če je v počasnih ritmih, je pomikanje v pravo smer
ključno. Zato je pomemben prvi korak, ker odloča, v katero smer grem!
Ljubek sijoč pristen nagajivo lep počasen dan poln lepot!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je polnost in živost v vseh pogledih. Radost!
Zdaj jo živim!
petek, 28. februar 2020
Poslušam svoje srce: Največja pustolovščina je radostna rast!
Poslušam svoje srce: Največja pustolovščina je radostna rast!: Kaj sem napisala včeraj!?! Življenje je drzna pustolovščina ali nič! Opa! Ti pa si upaš!?!!! Veš kaj! Postala sem taka zapečkarica. ...
Največja pustolovščina je radostna rast!
Kaj sem napisala včeraj!?!
Življenje je drzna pustolovščina ali nič! Opa! Ti pa si
upaš!?!!!
Veš kaj! Postala sem taka zapečkarica. Saj grem rada ven! Ampak
doma! To pa je tisto pravo! To pa je tisti užitek, polnost, veselje,
unikatnost!
Ahhhhhh!
Seveda sem takoj za akcijo, če me pokličejo! Ampak biti
doma, to pa je svetišče! Res! Ni lepšega! Vdim, da bolj, kot se umirjam, bolj
postajam pristna, bolj si dovolim zares poslušati sebe. Nič ni več tega, kam se
hodi in kaj je popularno. Razen za kavarne. Kje imajo dobro vegansko kavo!? To
pa ja! In klepet iz srca. Ni lepšega!
Pa saj rada potujem, to je pustolovščina. To je nekaj za
mojo dušo.
Ampak doma je le doma.
Zdaj načrtujem malo snega. Pa tako, da bom sploh vedela, da
je bila zima. Ali, da še je zima. Vsaj sankanje, če ne kaj drugega. Tudi to je
neke vrste pustolovščina.
Zdaj mi je tudi pustolovščina sestavljanje sestavljanke. Čisto
malo še imam. Mogoče dvesto kosov! Saj vem! Od tisoč petsto. Dobro mi gre. No,
mogoče še jih je dvesto petdeset. Ali pa tristo! Ampak slika napreduje! Imela pa
sem tudi pomoč. To pa je bilo še najlepše.
No, torej pustolovščina in jaz. rada jo imam. Diši mi. Ampak
diši mi tudi biti doma in uživati v mojem gnezdu z ljubim ali sama. Tako je to.
Ljubek sijoč pristen srčkano unikatno pocukrano lep dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Največja pustolovščina je radostna rast!
Naročite se na:
Objave (Atom)