Osvetlimo srčno pot

Hej, kako kaj danes? Živimo kaj svoje sanje? Kako je lahko sploh tako vprašanje v množini?

Vsak ima svojo pot. Srčna pot je tista prava. Točno vemo, kdaj smo na njej. Vse teče. Nič zato, če še nisem tam! Vem pa, kaj je. Za zdaj je dovolj, če je moje srce kompas. Bolj, kot si prestavljam mojo pot, bolj jo osvetljujem s pozornostjo, kot bi rekel Vadim Zeland, večja je verjetnost, da se uresniči. Tako je to. Enostavno. Vse, kar je res vredno in pomembno, je enostavno. Lahko razumljivo.

Kaj pa si predstavljam?

Vrtnice. Ves vrt vrtnic. Vseh barv. Pa hortenzije. Vseh barv. Tako lepo cvetijo, pa potonike. Očitno, da so mi všeč velikocvetne rože. Zanimivo. Res pa je, da sem zadnjič odkrila tako lepe rože. Prav srčkane so. Kot vrtnice, ampak niso vrtnice. Božansko. mislim, da je čas, da si grem po njih. Samo zato, ker se imam rada.

Lep srčkan pisano mavričen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje te preseneča bolj, kot si lahko predstavljaš, samo sledi svojemu srcu!

Poetičnost vsakdana vpijam

Kako kaj poetičnost dneva? Te kaj vabi? Te kaj zapeljuje?

Vse je poezija. Dežne kaplje in žarki sonca. Samo opazimo jo.

Kaj pa poetičnost v sebi? Jo vidim? Jo opazim? Jo negujem? Se je veselim, ali jo odganjam za pozneje, ko bo bolj primeren čas, bolj primeren trenutek?

Želim si, da bi se vedno odzvala povabilom za srečo, za norčavost, za kakšno »bedarijo«, smeh.

Se res sprejemam, kot to, kdo sem? Ali si samo mislim, kaj bi morala biti? Želim pa utišati tisti droben glasek duše, ki me resnično vabi v poetičnost, v avanturo življenja, v pravo pustolovščino.

Želim imeti vse načrtovano ali se lahko prepustim božanskemu? Lahko bolj zaupam, da sem del velikega načrta in samo izpolnjujem svojo nalogo, da sem srečna?

Si upam biti srečna preko vseh mej?

Ljubek sijoč pristen nagajiv srčkan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Naj poetičnost vstopi pri vhodnih vratih in naj več ne hodi po prstih in neslišno! Naj bo otipljiva v vsakdanjiku!

Lepota, sama lepota!

Kak je to zanimivo.

Hitro se naučim. Hitro razumem stvari. Hitro mi postanejo logične ali logične s srcem, dušo.

Potem pa jih tudi želim vnesti v življenje.

Saj vem, besede so lažje, misli še lažje, dejanja – vsakdanja dejanja – to pa je potem resnični odraz, koliko sem se res naučila.

Sem se pripravljena spremeniti?

Sem se pripravljena imeti dovolj rada, da naredim, kaj si želim?

Se imam dovolj rada in se cenim, da bom res naredila spremembo?

V teoriji, v glavi je lažje. Dejanja pa res štejejo.

Kaj lahko izgubim? Samo neko navidezno udobje, ki pa mi tako ni več pri srcu. Torej. Zakaj se še sploh odločam, če pa je že odločeno? Kaj če bi se danes odzvala vabilu?

Vso življenje me kliče k širitvi! Pa se ja ne bom zakopala v ozek kokon, če pa sem lahko metulj. Vse že imam v sebi. Zares.

Zdaj pa ti! vse že imaš v sebi. Samo razprostri krila. Čudovita si, točno taka kot si. Čudovit si, točno tak kot si. Lepota, sama lepota! Ti rečem!

Ljubek sijoč pristen nagajiv srčen srečen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Lepa – lep si! Sama lepota, čista lepota! Ti rečem!

Kameleoniziranje ... drugi del!

Kaj cenim pri drugih?

Potem pa to začnem še bolj opaziti, drugo pa pozabim. Tako to gre – lažje.

Pri sebi pa, ni mi bilo jasno, dolgo časa ne, da sem čisto vredu, super, izjemna – točno taka, kot sem. Mislila sem, da se moram spreminjati, prilagajati, biti kameleon, malo tako malo tako – odvisno, kako me je kdo rabil.

Pa ni res!

Kake bedarije!

Nič ne rabim biti za druge. Če kdo v meni ne vidi lepote, ga nobeno prepričevanje, kameleoniziranje in ugajanje, ne bo prepričalo drugače. Karkoli naredim, ne bo pomagalo. Zakaj bi se sploh trudila? Si bo že našel koga drugega za soustvarjanje.

Zguba mojega časa. In njenega, ali njegovega…

Ljubek sijoč pristen dan poln ljubezni – so sebe in seveda mogoče do drugih!

Cmok!

Objem!

P.S.: Sledimo svoji zvezdi, svojemu sijaju, kot bi rekel Joseph Campbell, vse ostalo pa se bo uredilo samo od sebe. Zagotovo.

Ne tako močno! Gremo bolj lahkotno!

Čuj!

Saj ne! Ne bomo začeli tako močno!

Kako kaj dopust!

Včeraj sem si začela pakirati in je bilo zabavno. Res.

Minimalistično. Kaj je minimalistično dvanajst, trinajst kosov oblačil z vetrovko. Zame že! No pa v to se šteje ljubka trenerka. To je potem samo še deset kosov! Bolj minimalistično pa skoraj ne gre!

Super mi je, da bom užila morje.

Saj še ne grem jutri. Malo še imam časa. ampak! Veselje pa je, kot bi šla jutri.

Zdaj pa, da razložim oni čuj na začetku!

Čuj – pomen – Hej, ti ja, točno tebe mislim. Ne delaj se zdaj norega. Ali nore. Točno tebe mislim in gledam. Kako kaj dopust?!

Meni je to najljubši čas. No, saj mi je vsak dan najljubši. Ampak z morjem imava posebno povezavo. Kliče me. In ne morem, da ne bi šla. Tako je to z nama.

Zato pa grem na morje! Kako se pa to veselim!

Ljubek sijoč pristen nagajiv srčen blažen vzhičen radosten igriv sončen dan na polne danes!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje te čisto ljubi. Pa saj veš. Samo sprejmi to v srce! Zdaj pa že komaj čakam meditacije! Juhu! Juhu! Juhu!

Kaj si boš danes ustvarila - ustvaril?

Zanima me, kam bi me življenjski tok nesel, če bi bila v vsakem trenutku hvaležna. Kam bi me neslo, če bi vse cenila? Kam bi vodilo, če bi se zahvaljevala za vse? Kam bi me neslo, če bi vedno našla kaj dobrega v vsem? Kam bi me neslo, če bi vedno našla kaj dobrega v vseh?

To bi pa bil čisti obrat.

Saj sem hvaležna.

Saj cenim, kaj imam.

Vseeno pa že malo pogledujem naprej. Kaj bi pa vse lahko imela in kaj vse bi lahko bila. Nekako me potegne beg v prihodnost. Ali vrnitev v prihodnost. Saj ne!

Vem pa, da če bi popolnoma bila zadovoljna z zdaj, bi mi to svet vračal še z več tega. Mati Zemlja bi mi dala še več tega. Saj to pa si želim. Ali si želim več vsega, kar ne želim?

Na kaj se osredotočam?

Ne želeno odstranimo iz svojega življenja, da se osredotočamo na želeno. 
     Esther in Jerry Hicks – nauki Abrahama

Si upamo to?

Takoj, ko spremenimo vibracijo, neželeno nima vstopa, ker se mora dvigniti na visoko vibracijo ali pa da se mi nazaj spustimo na nizko. Kaj bo?

Ljubek sijoč pristen kreativen iskreno zabaven igriv jasen dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Sami si ustvarjamo dneve z osredotočanjem. Zdaj je čas! Odločimo se, kaj si želimo.

Res? Čisto res? Pa resno ti to?

Zaupam ti življenje v vseh pogledih. Zaupam ti bolj in bolj. Ali pa sem ti vsaj pripravljena zaupati. Bolj in bolj.

Je res lahko tako enostavno?

Samo slediš svojemu sijaju in te pelje naprej do naslednje čudovite pustolovščine?

Kaj pa če je?

Kaj pa če bi moralo biti življenje čarobno? Že sama ta izkušnja življenja – čarobna – pa so nam pozabili to povedati?

Kaj če so nam pozabili dati navodila?

Kaj če smo jih namerno pozabili, da se jih lahko zdaj spominjamo in spoznavamo čarobnost?

Potem pa mislimo, kaj smo našli in odkrili.

Ali pa samo utrjujem. Malo čarobno, srednje čarobno… čarobno preko vseh mej!

Kaj pa, če na tak način res ne pozabim?

Vsak dan je čaroben. Trenutki so čarobni. Ljudje so čarobni. Jaz sem čarobna. Ti si čarobna. Ti si čaroben.

Vse je čarobnost.

Si upamo tako živeti? Si res upaš?

Si upaš tako močno slediti svojemu siju, kot je rekel Joseph Campbell, da si srečna – srečen preko vseh mej? Si upam?

Si upam slediti strasti, ki pripelje do naslednje navdušenosti in naslednje? (To veliko opisuje Bashar…) Kaj pa če je to življenje, ki je res, življenje, kot ga je vredno živeti?

Si upamo danes malo bolj – pojačati – srečo? Samo zato, ker lahko?

Si upamo uživati v soncu, vetru v laseh, naravi, sebi?

Ljubek sijoč pristen nagajiv dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je pravljica, samo da ne čakamo na konec. Zdaj živimo srečno do konca svojih dni. Ta dan je danes!

Udejanjanje... vsak trenutek sproti...

Kako kaj poletni dnevi?

Rada imam to pestrost.

Ampak že samo kava na prostem – zares zunaj – pomaga.

Kaj mi vse "zašteka", ko želim stopiti naprej?

Kaj se mi vse ustavi, ko bi se najbolj mogla in si želela se pognati naprej?

Zdaj pa vem. In zdaj pa lahko drugače. Pripravljena sem.

Ali vsaj za naslednji korak.

Kaj pa bo naprej, pa bomo videli!

To pa je glavna pustolovščina! Točno tako je!

Želim si več tega.

Želim si več pristnosti.

Želim si več kreativnosti udejanjiti.

Tako je to.

Pomikam se naprej. Logično, da bodo spremenljivke, ki mi še niso poznane. Lahko jih predvidim, lahko pa se jim prepustim in jih sproti rešujem. Če sploh kaj rešujem. Verjetno bolj samo sem v trenutku in zaupam Vesolju. Vse je zame. Vsega se učim. Ali pa se učim vse bolj praktično uporabiti.

Naj bo življenje polno presenečenj. Zares.

Radost je tukaj in v vseh pogledih prisotna.

Ljubek sijoč pristen nagajiv srčen srčkan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je radostna rast v vseh pogledih. Naj pride. Naj zacveti. Naj zraste. Naj se imam rada ob presenečenjih življenja. Tako pa tudi ti. Razcveti se in se imej rad-a. Vredno je!

Moč srčnosti, prijaznosti in ljubezni...

Moje življenje je moj izraz Ljubezni srca. Kaj pa tvoje?

Če je že to glavni kompas v mojem življenju, Ljubezen, sem srečna nad vse. Zadovoljna! Plešem skozi dan in si popevam!

Navsezadnje pa je srčnost moja moč. Ljubezen srca je moč. Prijaznost je moč. Kot bi vrgla kamen v jezero in bi delal vse naokoli koncentrične kroge. Tako je to življenje Ljubezni.

Kako zanimivo, da se še zlahka nalezem energije drugih. Saj ne tako zlahka tudi ne. Ampak, vsaj na videz velike stvari me pretresejo. Ali stresejo. Kot opomnik, kaj je res pomembno.

Zdaj komaj sem se zavedala, kaj je povzročilo pretres, potres. Verjetno je bil po lestvici 0,001 stopnje. Torej brez panike. To je bila samo vaja! Zdaj pa se zavedam! Pa to je že nekaj pomembno!

Razmišljala sem, v bistvu, kako dolgo že sama delam na sebi.

V bistvu sem se od nekdaj obrnila nase, kot najboljšo prijateljico. Vse sem predelala na sprehodih. Dokler nisem našla mira v srcu, sem hodila okoli in okoli, kot okoli vrele kaše. Potem pa sem bila zadovoljna in nisem več kopala po zadevah.

Torej, odkar se zavedam, delam na sebi. Sicer so bile teme drugačne kot danes. Ampak rada raziskujem svoj notranji svet. Zanimivo, da sem začela s pisanjem dnevnika v prvem razredu in potem sem ga skozi pisala.

Lep sijoč pristen igriv dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je polnost in radost. Zdaj si to dovoljujem.

P.P.S.:Samo nekaj še. Če tudi sem se nalezla energije drugih, sem jaz odgovorna zato. Dopustila sem. Drugič verjetno ne bo trajalo tako dolgo.

Dovolj!

Zdaj pa sem nekaj pogruntala! Čakaj! Kako je že slovenska beseda? Posvetilo se mi je! Zares se mi je posvetilo! Ne samo, da se mi je posvetilo!!! Še zdaj sveti!

Zdaj pa vem!

Kaj vem! Čutim z vsem srcem!

Kako je lepo jamrati! Kako je lepo biti v težavah! Kako je lepo biti nemočna in nebogljena! Kako je lepo samo govoriti, kako sem boga, kaj vse so mi naredili!

Seveda je lahko! Nič mi ni treba narediti za to! Pa še bonus! Vedno dobim sočutje! Pa ja, saj si boga, no! To pa si nisi zaslužila in tako sranje!!!

Dovolj!

Tu sem! Živa sem! Diham!

Torej imam pravico in dolžnost, da si ustvarjam življenje, kot si ga želim! Tako je!

Zakaj nočem iz vloge žrtve!? Ker je domača, ker ne rabim nič narediti in se spremeniti!

No, ampak! Zdaj se mi je posvetilo! Sveti, še vedno sveti! Sije! Pa kaj si želim tako živeti? Kaj si želim biti to? Kaj se želim valjati iz malo bolj umazanega v umazano in nazaj?!? Je to res življenje?

Pa še to! Če bi pol toliko energije vložila v svoje sanje, kot sem jo v negativizem, kako se ne da in ni mogoče in kako nisem vredna in sploh take bedarije, bi cvetele sanje kot rožica! Kaj rožica!!! Sanje bi cvetele kot ves travnik!

Samo mali namig danes:

»Si res želimo kreirati svoje življenje ali si ga kreiramo?«

Kaj bo danes? Zate ne vem. Ampak jaz sem kreatorka po duši in srcu!

Ljubek sijoč srečen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Kot bi rekli Susan in Maja, danes si dovoljujem spremembo. Čutim mir v srcu.

Objemi ga in ga ljubi

Si upaš ljubiti svoje življenje?

Si upaš ustvariti življenje, kot si ga želiš?

Si upaš zaupati v sebe, svoje sposobnosti, ljubezen, ki jo imaš v sebi?

Si upaš priznati čarobnost, ki jo imaš v sebi?

Si upaš objeti vse v tvojem življenju, vso preteklost, vse poti, vse – karkoli je bilo del tebe ali še je – samo zato, ker je tvoje? Objemi vse, samo zato, ker te je pripeljalo do tega čarobnega trenutka. Vredno je bilo!

Danes zaupaj svoji poti. Zaupaj, da si vredna – vreden, da stopaš po svoji poti.

Tvoja pot je darilo unikatnosti Zemlji. Tvoja prisotnost je darilo vsemu Vesolju.

Bodi igriva! Bodi igriv! Zapleši skozi svoje življenje z vsem srcem! Plesišče je tvoje! Odpleši svoj ples! Ne po korakih! Ampak se zabavaj zraven! Zazibaj se na glasbo v srcu! Pleši! Ne zato, da bi kam prišla – prišel, ampak samo zato, ker se občuti izjemno.

Tako je izjemno biti ti! Tako je izjemno biti jaz – jaz!

Vsi smo čarobni!

Ljubek čaroben dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čisto povabilo k plesu sreče in srca. Zaplešimo! Soustvarjalci Ljubezni smo!

Želim vse občutiti!

Tu sem življenje. Izrazi se skozi mene. izrazi se skozi veselje. Skozi radost. Skozi srečo.

Želim vse občutiti.

Želim plesati skozi življenje. Želim si čiste radost. Vse je zame in vse je moje in vse je čista čarobnost.

Polnost sem in to dajem naprej. Sreča sem in to dajem naprej. Čarobnost sem in to dajem naprej. Tudi ti si! Ne skrivaj se več! Ne za problemi, negativnostmi, ne za preteklostjo!

Seveda je vse to res! Vsi smo ga lomili! To je del naše poti! Del naše poti k sreči, k prebujenju, da čutimo vsak trenutek kot čisto polnost in jasnost! Vse je kreativnost! Vse je blaginja! Vse je obilje! Vse je bogastvo! Vse je notranja izpolnjenost!

Vse so zakladi srca! Zdaj jih živim! Zdaj jih komaj vidim!

Lepše mi je, ko se počutim dobro. zato vedno stremim k temu. Lepše mi je, ko sem v Luči, zato stremim k stikalu, da jo vklopim nazaj. lepše mi je, ko sem srečna in plešem skozi dan! zato bom to tudi naredila. Čimprej! Seveda ne brez priznanja najprej, kje sem.

Kako pravijo, resnica te bo osvobodila! Nekje sem to prebrala. Nazadnje v knjigi Maje Debevc. Resnica te bo osvobodila. Razvezala ti bo krila. Lahko zletimo visoko. Ali nizko v svoje srce. Ali najvišje – v svoje srce!

Ljubek srečen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čarobnost. Živimo jo!

Čarobnost! Čarobnost! Ena sama čarobnost!

Cenim, da imam tako lepo življenje. Vedno bolj moje je in prav je tako. Vedno bolj se poslušam. Že od nekdaj sem vedela, da je svet čaroben, pa so me prepričevali drugače.

Vem, da je čaroben! Vedno je!

Samo večino časa sem imela zakopano glavo v pesek in sem govorila:

»Pa kaka čarobnost?! Pa kaka svetloba?! Pa kakšna luč?! Kaj zdaj ti meni to?«

V resnici pa bi samo glavo dala iz peska. Si pomela oči in videla, da sem na peščeni plaži, da morje valovi in da sije sonce v vsej svoji lepoti?

Jasnost je. Torej je vse.

Kaj točno je že rekel Einstein?

Na vse lahko gledaš, da je čarobno ali nič. Samo izbereš, kako bi ti rada gledala / rad gledal na svet! Odločitev je tvoja. Kako se zdaj odločiš, tako je. Tako bo.

Kaj si želiš?

Čarobnost je tu. Vedno. Zdaj. vse okoli nas. In želim si je videti. Kaj videti! Doživeti! Čutiti!

Lepota! Čista lepota!

Ljubek sijoč pristen nagajiv srčen srečen dan poln ljubezni in radosti!

Cmok!

Objem!

Objem!

P.S.: Življenje je praznik, praznovanje! Čarobnost!

Prispevek k radosti...

Veš, ti, točno ti, točno taka kot si, točno tak kot si, si najlepši prispevek k radosti, ljubezni, unikatnosti, razcvetu planeta Zemlje.

Sprehod po gozdu me je navdal z občudovanjem veličine dreves. Tako so mogočna. Tako so lepa. Ne glede, kakšna so, prekrasna so. Vsako je čudovito zase.

Točno to smo mi. Vsak čudovit zase. Vsak prelep na svoj način.

Smo v gozdu, a nismo del gozda. Gozd je del nas. vseeno smo na prvem mestu veličastno polno bogato razkošno drevo od znotraj in navzven. Čas je, da dajemo to lepoto, da jo delimo s svetom.

Tako lep bor sem videla. Več borov. Tako lepo lubje so imeli. Prav čutila sem njihovo moč, kako segajo po soncu z najvišjimi vejami.

Tako mi ne nehajmo segati po sijaju, lepoti, luči in svetlobi. To nas hrani. To polni našo dušo in duše vseh okoli nas.

Bolj, ko se obračamo k soncu, bolj sence ostajajo za nami. Ne vem, kje sem to slišala, ampak je čista resnica.

Zato bodi pristna. Bodi pristen. Zaslužiš si srečno življenje.

Ljubek sijoč pristen nagajiv srčen popoln srečen izviren igriv sončen poln zabaven navihan igriv dan!

Cmok!

Objem!

Objem!

P.S.: čarobnost je tu zdaj! Samo čuti jo!

Si pesem danes, s svojim besedilom in melodijo...

Si pesem danes, moja ljuba, moj ljubi?

Živiš po svojih lastnih notah srca?

Danes je dan, da še bolj ustvarjamo življenje, kot si ga želimo, kot si ga zaslužimo.

Kaj ni zanimivo, da si želim spremembe. Ampak, če bi si jo res, potem bi šla naprej. Lahko me zadržuje karkoli, pa rečem, pa kaj, ni pomembno, naprej grem.

Lahko pa iščem izgovore, zakaj pa ne gre.

Ali kot bi rekla Boris Vene in Nikola Grubiša, lahko pa iščeš razloge, zakaj pa gre, zakaj pa bi šlo?

Razlika pa je očitna.

Lahko samo sem v vlogi žrtve. Uh, kaj se mi je vse zgodilo in zdaj sem uboga in si zaslužim medaljo za hrabrost, kaj sem že vse preživela in se ne pomikam naprej. Lahko pa sem močna. Lahko pa grem naprej z vsem srcem! Lahko pa sem izjemna točno taka kot sem. pristnost. Lepota. Sijaj.

Si res želim biti še naprej v energiji, boga jaz, in se smiliti sama sebi? Še želim to poudarjati?

Če tudi je to delček mene, ki bo vedno v meni, mu lahko dam manj prostora. Lahko izbiram kaj drugega. Lahko objamem to, kot vse svoje sence. Se nasmejim. In grem naprej proti svojim sanjam.

Življenje je zaljubljenost v vsak trenutek, bogastvo doživetij, idej, ustvarjanj. Tako je zdaj to, da sem lahko polnost in izvirnost planeta Zemlje. Bodimo to zdaj.

Ljubek sijoč pristen nagajiv srčen srčkan zabaven nagajiv sončen dan!

Cmok! Objem! Cmok!

P.S.: Življenje je tu zate. Čutiš, vidiš, doživljaš to čarobnost?

To pa si zaslužim!

Ljubezen je v veh pogledih čudovita. Čarobna. Kje je? vedno v mojem srcu in se širi navzven. Mislila sem, da jo prejemam od zunaj! Pa jo ne! Saj jo tudi, no! Ampak glavni vir je v mojem srcu! Tako nikoli ni odsotna.

Tako dobre meditacije sem delala na fb strani Šola luči (https://www.facebook.com/potdoresnice.org/videos/868118350352696//)! Priporočam!

Pa še nekaj! Pozabila sem. Kaj že!

Pa te meditacije priporočam! Vsak dan! Na fb ali youtubu! Susan Kassandra (https://www.youtube.com/user/severnorth/videos). Bom pogledala točno, kako se napiše, ali pa bom kar dala povezave! Božansko! Življenje se mi spreminja v čarobnost!

Kaj sem že želela napisati?

Res si želim, da občutite ljubezen v srcu. Karkoli ljubim, osebo, življenje, ustvarjanje, kuhanje, preurejanje doma, slikanje, se čas ustavi. To pa priporoča v dnevnih navdihih Alan Cohen! Tudi priporočam na youtubu (https://www.youtube.com/user/Cowinn327/featured)! Neprecenljivo!

Bolj kot delam to, kar ljubim. Bolj se to širi. Bolj zares živim.

Samo nekaj, da razčistimo! Sama se tudi zbudim kdaj tečna. Ampak to sprejmem in vseeno nadaljujem s svojimi meditacijami, dnevniki hvaležnosti, sprehodi, pisanjem. In kar naenkrat nekaj klikne in sem spet nazaj pri sebi. Kot bi se zbudila iz megle in sem spet v soncu.

Saj ni to neko delo, samo osredotočanje. To pa si "ja" zaslužim! Želim se počutiti dobro. In čisto lahko je!

Ljubek sijoč pristen navihano nagajiv srčkan srčen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Dajem vam dovoljenje. Dajem vam znamenje! To je to! lahko res zaupate svojemu srcu! Prav vas vodi! Vam rečem! Zares! Samo prisluhnite! Saj za mene tudi velja. Samo prisluhnimo! Zares!

Malo sem ga že pogrešala

Saj ne morem brez Osha… Malo sem ga že pogrešala. Vedno me preseneti s svojo čarobnostjo…

»Zaupanje je izraz največje inteligence.

Dvom se porodi iz strahu. Zaupanje terja veliko inteligence, poguma, celovitosti. Samo človek z velikim srcem zaupa. Če nimate dovolj inteligence, se zavarujete z dvomi.

Dvom terja previdnost, inteligenca pa ve:

»Kar koli se bo zgodilo, se zmorem spoprijeti z izzivom in se primerno odzvati.«

Povprečen um nima tega zaupanja vase. Znanje je povprečno.

Inteligenca pomeni bivanje v stanju neznanja.

Ne skušajte razumeti življenja. Živite! Ne skušajte razumeti ljubezni. Predajte se ji.

Življenje ni problem. Če nanj gledate kot na problem, ste na napačni poti. Skrivnost je, ki jo je treba živeti, ljubiti, izkusiti.«

    Osho – Pogum: Radost drznega življenja (Osho, Pogum: Radost drznega življenja – vpogledi v nov način življenja, str.: 28-29, Primus, 2015.)

Če pa to ni čista čarobnost. Ne debatirajmo in kalkulirajmo in predvidimo in pojasnjujmo in razumimo življenja. Živimo ga! Izkusimo ga! Ljubimo ga!

Ne morem verjeti, kako prav ima Osho! Res je! Zdaj pa živeti v polni radosti! Zaupam v čarobnost!

Ljubek sijoč pristen igriv čaroben srčen poln veselja dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čarobnost, skrivnost, ki jo je treba izkusiti. Lepo polno uživanje trenutka!

Prostor za izvir...

Zdaj pa samo nekaj. Želim si novo! Vizualiziram novo. Stremimo po novem! Hkrati pa bi vse po starem!

Pa kako to gre skupaj!

Sem neke vrste posoda. Skleda. Pustimo skledo. Kristalna vaza. Ali vsaj kristalna skleda. No, in če starega ne opustim, kako lahko pride noter novo. Ali pa, če ne izpraznim sklede z umazano vodo, kako naj bo v njej kristalno čista voda?

Lahko nalivam in nalivam svežo vodo in se bo počasi sčistila. To je ena možnost.

Lahko pa se odpovem vsemu, kar mi ne služi. Umazano blatno motno vodo takoj ulijem stran in je prostor za čisto.

Se lahko odpovem milim, ki mi ne služijo? Ali ki verjetno sploh niso moje? Pa sem jih posvojila, ker sem jih tako dolgo doživljala, so bile v moji okolici, zdaj pa so postale del mene.

Nič niso odgovorni drugi. Sama sem odgovorna zase. Samo, da ne bo občutkov krivde in staremu. Zdaj to razčistimo!

Opuščam misli o nevrednosti, krivdi, neljubljenosti, neprijaznosti, ne prijateljstvo, revščini, hladnosti, skoposti, da nisem dovolj, da moram biti drugačna, da se moram boriti, da moram biti normalna, brezčutnosti, pohlepu in vsem ostalim takim bedarijam.

Vse to sem doživljala. Vse to je v meni, ampak ni moje. Več.

Zdaj to opuščam. Zdaj tega več ne rabim.

Dobra sem.

Vem, da sem.

Zdaj pa lahko čista voda priteče.

Ljubek sijoč pristen igriv dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Spustimo čisto vodo v srce. Jaz sem ljubezen, prijateljstvo, toplina, srčnost, vrednost, bogastvo, obilje, zabavnost, igrivost, veselje, dovolj. In ti si vse to. In seveda sem čudna, kar pa mi je bilo vedno všeč!

Povabilo v srečo...

Kako kaj moje drage? Kako kaj moji dragi?

Zaupamo kaj življenju.

Zaupamo kaj temu lepem toku, ki mu rečemo življenje.

Sploh živimo?

Kaj je to, živeti na polno sploh?

Vseeno, kaj je zame. Kaj je to zate?

Uživam v polnosti življenja. V malenkostih. Rada sem to, kdo sem. Že to je živost. Samo uživam v polnosti.

Delate kaj trdo na svoji sreči?

Daj no mir! Da se ne bi kje preveč trudili! Da niti ne bi razmišljati o trdem delu! Noro!

Uživajmo to lepo življenje. Uživajmo v tem, kdo smo. Samo čas je, da se prepustimo tej čudoviti reki življenja.

Verjamete sploh, da si zaslužite srečo. Verjamete sploh, da sreča pride zlahka.

Zdaj je čas, da začnete to verjeti. Potem bo res prišla zlahka. Sploh pa to notranje zadovoljstvo, to je najboljše sploh!

Ljubek sijoč pristen igriv dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je povabilo v srečo, k pristnosti. Uživaj!

Ljubezen, a tudi iskrenost

Hm, kaj ni zanimivo, da je ljubezen kot spekter mavrice, kot bi rekel Alen Watts. Vse je ena bela svetloba, ljubezen. Vse dokler se ne dotakne prizme in se razprši v različne spektre: mavrično. Rumeno, rdečo, modro, zeleno, vijolično…

Vse barve so dragocene. Tako kot so dragoceni vsi odtenki ljubezni. Prijateljstvo, strastna ljubezen, materinska ljubezen, živali, sebe, narave, lepih stvari…

Ni pomembno, katero ljubezen imamo v življenju. Bolj kot jo negujemo, bolj bodo vse ostale raste.

Tako kot rastlina. Bolj lepo jo negujemo, zalivamo, bolj se bohoti.

Danes zalivajmo kakršnokoli obliko ljubezni v sebi.

Dragocena je. Naj raste!

Ni pa bolj pomembne sestavine, kot je iskrenost.

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je lepo, če ga živimo polni ljubezni. Kaj lepo! najboljše! Najlepše!