Zdaj je čas! Prisluhni svojemu srcu!

Kako si kaj, moja ljuba, moj ljubi?

Kako kaj ustvarjanje dni po svoje? Si dovoljuješ malo razvajanja? Si dovoljuješ biti to, kdo si?

Točno tako! Zdaj je čas!

Prisluhni svojemu srcu. Zdaj je čas, da mu res slediš. Naj srce vodi!

Bodi čarobnost! bodi veselje! Bodi z vsem srcem to, kar si! Zdaj je čas, da zacvetiš!

Pa saj bi rada – rad cvetela – cvetel?

Pa saj bi se rada – rad počutil – a dobro?

Pa saj bi rada – rad vzljubil – a svoje lepo ljubko srčkano življenje?

O tem sem razmišljala. Kaj si bomo mislili, ko bomo sedemdeset ali osemdeset? O tem je tudi govorila Dobra vila Maja. Raje bi čutila notranje zadovoljstvo, da sem srečna, da sem bila izpolnjena, kot o tem, kaj vse sem si kupila materialnega. Saj materialno ni slabo. Sploh ne! Ampak po čem si je vredno zapomniti življenje so dogodki, pripetljaji, smešni zapleti, norosti, ko je res bilo noro dobro! torej zbirajmo zaklade srca, kot bi rekla moja sestra!

Res je, čuj! (Prevod za neštajerce… Res je, čisto res! Čuj!)

Ljubek sijoč srčkan pristen dan!

Cmok!

Objem!

Cmok!

P.S.: Življenje te kliče! Kaj imaš zasedeno z neumnostmi!?! Čas je, da jih odložiš! Življenje kliče!

Prispevek k radosti...

Veš, ti, točno ti, točno taka kot si, točno tak kot si, si najlepši prispevek k radosti, ljubezni, unikatnosti, razcvetu planeta Zemlje.

Sprehod po gozdu me je navdal z občudovanjem veličine dreves. Tako so mogočna. Tako so lepa. Ne glede, kakšna so, prekrasna so. Vsako je čudovito zase.

Točno to smo mi. Vsak čudovit zase. Vsak prelep na svoj način.

Smo v gozdu, a nismo del gozda. Gozd je del nas. vseeno smo na prvem mestu veličastno polno bogato razkošno drevo od znotraj in navzven. Čas je, da dajemo to lepoto, da jo delimo s svetom.

Tako lep bor sem videla. Več borov. Tako lepo lubje so imeli. Prav čutila sem njihovo moč, kako segajo po soncu z najvišjimi vejami.

Tako mi ne nehajmo segati po sijaju, lepoti, luči in svetlobi. To nas hrani. To polni našo dušo in duše vseh okoli nas.

Bolj, ko se obračamo k soncu, bolj sence ostajajo za nami. Ne vem, kje sem to slišala, ampak je čista resnica.

Zato bodi pristna. Bodi pristen. Zaslužiš si srečno življenje.

Ljubek sijoč pristen nagajiv srčen popoln srečen izviren igriv sončen poln zabaven navihan igriv dan!

Cmok!

Objem!

Objem!

P.S.: čarobnost je tu zdaj! Samo čuti jo!

Rešeno. Tudi to, rešeno. Vse je rešeno!

Danes bodimo malo nori!

Kaj če bi lahko živeli kakorkoli? Kako bi živeli? Kako bi si ustvarjali življenje? Kaj bi delali?

Zdaj pa si mislite, da lahko! Vse že imate! Vse že imate v sebi. Vsa sredstva, vse, kar potrebujete, vse. No, čisto vse, kar vam je prej bil izgovor, ne obstaja. Pa na kakršnem koli področju že je. Potrebujete sredstva. Rečeno. Potrebujete spodbudo. Rešeno. Potrebujete navdih. Rešeno. Potrebujete ljubezen. Rešeno. Potrebujete razumevanje. Rešeno. Potrebujete jasnost. Rešeno! Vse, kar ste si kdajkoli mislili, zakaj ne morete, je rešeno. Vse.

Kaj bi zdaj v tem trenutku ustvarili? Kaj bi ustvarila Ljubezen v vas? Kaj in kako bi živeli?

Nič ni več problem. Vse je rešeno.

Saj v resnici je tudi tako. Samo tega ne vidimo. Za vse je že poskrbljeno. Saj ne, da samo dvignemo roke. In vse spustimo. Ne! Ampak, če pomislimo nazaj, kaj se še vedno ni razrešilo celo boljše, kot smo pričakovali?

Zdaj zaupajmo! Pustimo to vmesno odboje, da je tudi v razcvetu, karkoli že to vmesno obdobje je. Med rešitvijo in »zanimivimi situacijami«.

Vse je rešeno. Zdaj pa to živimo in to dopustimo še bolj. Kaj ne bi ta dan preživeli lahkega srca? Kaj se ne bi več smejali? Kaj se ne bi več zabavali? Kaj ne bi bolj uresničevali svojih sanj? Mislim, da je čas. Ampak vi odločate zase.

Ljubek sijoč pristen igriv zabaven srečen presrečen nagajiv dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čista polnost in igrivost v veh pogledih. Začni tako živeti! Zdaj!

Si pesem danes, s svojim besedilom in melodijo...

Si pesem danes, moja ljuba, moj ljubi?

Živiš po svojih lastnih notah srca?

Danes je dan, da še bolj ustvarjamo življenje, kot si ga želimo, kot si ga zaslužimo.

Kaj ni zanimivo, da si želim spremembe. Ampak, če bi si jo res, potem bi šla naprej. Lahko me zadržuje karkoli, pa rečem, pa kaj, ni pomembno, naprej grem.

Lahko pa iščem izgovore, zakaj pa ne gre.

Ali kot bi rekla Boris Vene in Nikola Grubiša, lahko pa iščeš razloge, zakaj pa gre, zakaj pa bi šlo?

Razlika pa je očitna.

Lahko samo sem v vlogi žrtve. Uh, kaj se mi je vse zgodilo in zdaj sem uboga in si zaslužim medaljo za hrabrost, kaj sem že vse preživela in se ne pomikam naprej. Lahko pa sem močna. Lahko pa grem naprej z vsem srcem! Lahko pa sem izjemna točno taka kot sem. pristnost. Lepota. Sijaj.

Si res želim biti še naprej v energiji, boga jaz, in se smiliti sama sebi? Še želim to poudarjati?

Če tudi je to delček mene, ki bo vedno v meni, mu lahko dam manj prostora. Lahko izbiram kaj drugega. Lahko objamem to, kot vse svoje sence. Se nasmejim. In grem naprej proti svojim sanjam.

Življenje je zaljubljenost v vsak trenutek, bogastvo doživetij, idej, ustvarjanj. Tako je zdaj to, da sem lahko polnost in izvirnost planeta Zemlje. Bodimo to zdaj.

Ljubek sijoč pristen nagajiv srčen srčkan zabaven nagajiv sončen dan!

Cmok! Objem! Cmok!

P.S.: Življenje je tu zate. Čutiš, vidiš, doživljaš to čarobnost?

Prisluhnem svojemu telesu...

Kaj če bi med temi prazniki ali vsaj po praznikih res nahranili naše telo s tem, kar potrebuje? Naprimer s sadjem, ali vodo, ali solato ali gibanjem, ali sprehodom v soncu…

Kaj če bi se več smejali, da bi dajali telesu lahkotnost? Da bi mi bili lahkotni?

Če je dobro in se občuti dobro, čutimo lahkotnost.

Čutim lahkotnost v srcu, simfonijo. Pesem. Sinhronost z mojim bitjem, dušo. Veselje. Radost. Smeh od znotraj.

Vse v meni je zadovoljno.

Kaj če bi res telo vprašali kaj si želi, kaj potrebuje?

Kaj si želi obleči?

Danes me je presenetilo z ogovorim, da si želim obleči svileno srajco in trenerko, ki sta enako lepe rožnato losos barve. prav odlično se počutim v tem. In seveda v rdečih nogavicah. Lase pa imam spuščene.

Kaj če bi res prisluhnili svojemu telesu...

Kaj če bi nehala slediti vsem, kaj bi naj, kaj bi bilo dobro in kaj priporočajo!!!??!!! Kdo? Kaj me poznajo? Pa tudi če me, me ne v resnici. Samo jaz poznam svoje odzive telesa. Samo jaz čutim nežnost govorjenja in šepetanja, kar mi je všeč in kaj mi ugaja. Zdaj pa je čas, da temu prisluhnem. Zares. Ker se občuti dobro. in kar se občuti dobro, je zame dobro! danes spoštujem sovje telo in ga poslušam.

Ljubek sijoč pristen igriv srčkan radosten dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: mene telo vabi v ples, kaj pa tebe? Kaj si želiš? Prisluhni. Ti si darilo svetu s svojo pristnostjo.

Osredotočimo se na karkoli, kar nam odpira srce!

Kaj ste si vedno želi početi, pa niste imeli dovolj časa?

Zdaj je dovolj izgovorov! Zdaj pa imamo čas!

Lahko pa napišete sli raziskujete, kaj pa bi počeli, ko ne bomo več v zavetju doma.

Vse je raziskovanje in potovanje.

Jaz vem, da bom plesala, poslušala dobro glasbo in slikala. To si želim z vsem srcem. Malo da vržem barve na platno, se razlivajo in dobila sem tako dobro idejo. Premažem. Nasprejam, no napršim z vodo in komaj čakam, kaj bo nastalo. Rože si lahko presadim, tiste od znotraj, bodo vesele nove zemlje. Pač, karkoli, kar mi odpira srce.

Imam tako dobro knjigo in jo lahko berem!

Pa še eno sem dobila pred kakimi štirinajstimi dnevi, zdaj pa jo imam čas ponovno prebrati. Peter Amalietti – Skrivnost življenjske energije. Pa či gong bom pobrala danes! Pa da vidimo, kako to dela! Se že veselim! Imam čas tudi za kako dodatno meditacijo. Vse to mi zelo odgovarja!

Ohranimo telo zdravo! Zdrav duh v zdravem telesu!

Ljubek sijoč pristen zabaven dan! Pa srčkan!

Cmok!

Cmok!

Objem!

P.S.: Naredimo največ iz tega dneva, kar lahko! Za nas je tu! Zdaj!

Prijateljsko ti podam roko, življenje

Kaj ni zanimivo, da si sami ustvarjamo dramo? Ni zanimivo, da si sami ustvarjamo vse, kdo smo in kaj smo?

Torej kaj si ustvarjamo danes?

Se tega resnično zavedam?

Torej sama si ustvarjam dramo ali kaj drugega, zaželenega, kot bi rekel Kojc.

Sama si ustvarjam nebesa ali pekel. To ni stanje po smrti, to je stanje, ki ga doživljamo zdaj? kaj si ustvarjam? Kako mi je všeč?

Nisem čutila nekega tornada ali vulkana navdušenja. Torej!

Samo jaz imam moč, da kaj spremenim.

Ali bolje rečeno ustvarim.

Lahko najprej sprejmem ta trenutek? Sem lahko prijateljsko povezana z njim, kot bi rekel Eckhart Tolle? Sem lahko zadovoljna, da sem tu, kje sem? no, ker samo če sem, samo potem lahko grem naprej. Ker bolj ko se nečemu upiram, bolj ostaja.

Objemam ta trenutek. Objemam vse, kar je zdaj v mojem življenju. Objemam tudi sebe. Pa kaj češ, saj sem daleč prišla.

Ne bi te rada gnjavila, ampak kaj lahko ne jamraš?

Kaj če bila bolj Yes man, kot v tistem filmu!? Vedno iščem razloge, zakaj ne gre. Kaj če bi iskala razloge in poti, kako pa gre. Če ne gre tako, pa gre tako ali tako ali kako drugače. Vedno se najde pot. Ne bom se tukaj toliko zanašala na svojo voljo, bolj na intuicijo, na znake, na simbole. Vse se kaže zame. Zdaj pa samo tako živim. 

Še vedno se je našla pot, tudi zdaj se bo!

Nekaj še!

Toliko vem! Kaj pa če bi to zdaj uporabila v praksi? Zares!

Ljubek sijoč pristen unikatno lep navihan iskreno žgečkljiv dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čista radost in veselje in unikatnost. Dovolimo si biti to vse!

P.P.S.: Navdih... https://youtu.be/Zdr_VET9Et8

Sončkanje...

Tako! Danes pa javljanje s terena. Akcija. Saj tako tudi mora biti. Sem tako srečna in zadovoljna. Sem polnost in hvaležnost. Rada imam svoje življenje.

Saj, kdaj ga pa nimam.

Ampak bolj kot ga imam rada, še lepše postaja. In zdaj je lepo! zares!

Saj vem.

Življenje je polnost in prazničnost in hvaležnost. Sem to, kdo sem. sem to, kdo sem in vedno bolj uživam ob tem.

Pa zakaj sem sploh hotela biti kdo drug ali drugačna?

Če pa je tako fajn biti taka, kot sem. pa še najlažje. Počasi počasi vedno bolj plešem korake po svoje. Saj vem. So naučeni. Ampak so togi. Ko pa jih uporabljam po svoje, so lepota, so izraz pristnosti. So izraz tega, kdo sem. lepota. Sijaj. Unikatnost. Raznolikost. Užitek. Razigranost. Veselje.

Zakaj ne bi plesala po svoje?

Na glasbo, ki mi je všeč?

Zakaj ne bi živela po svoje?

Po čigavo pa naj?

Nek klic je v meni, ki je vedno glasnejši. Moja narava. To je nekaj močnega. Kot vrtnico vse kliče k cvetenju, tako mene kliče vse k poetičnemu ustvarjanju.

Ne morem proti naravi. To je del mene. to sem jaz. prav želi se izraziti skozi mene. prav želi si na vso moč. V vseh pogledih.

Naj teče. Naj teče narava skozi mene. za to sem bila ustvarjena. Zdaj pa si lahko tako dovolim živeti. Kaj pa je tvoj klic? Kaj je tisto, kar te veseli? Kaj je tisto, kar te vedno znova in znova kliče, potiho, a vztrajno!?

Zdaj pa to poslušajmo!

Ljubek sijoč pristen iskren dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je tvoje in te ima rado! 

Saj vem. Osnove!

Dajmo no, kaj je naše pravo veselje? Kaj nas navdušuje? Kaj je tisto, kar je čisto noro in dobro in pravo za nas?

Točno to! Točno to nas drži po konci. To nam daje sočnost in pestrost! Saj smo še živi! No potem pa tako tudi živimo! Zares!

Danes pa brez izgovorov!!!

Kaj pa mene zdaj v tem trenutku navdušuje!?

Slikanje. Videla sem tako veliko platno. Moram ga imeti doma. to pa je nekaj, kar moram. Saj si bom šla en dan po njega! Res! To pa je zame!

No potem pa bom dala vse barve na njega, kar se jih spomnim in kar jih lahko zmešam. Tako. Za zabavo. In če mi ne bo všeč. Bom to ponovila. Prebelila in začela od znova. Res!

Je pa tu tudi zvezda!

Zdaj ne vem, če bi ji naj sledila! Ampak meni je tako posebna! Prav rada jo gledam! Saj vem! Zvezd je v izobilju! Prava čarovnija je pogledati v nebo in se povezati s to lepoto. Ampak ta je moja! Samo moja! Že to, da jo lahko vsako noč opazim, pred spanjem, ko se zavijem v brlog moje postelje in odeje, to mi daje pravo veselje.

Kaj pa je, kar že zdaj cenim?

Saj vem. Osnove.

Cenim, da sem zdrava. Cenim, da je zunaj tako lepo sonce. cenim, da si bom zdaj skuhala kavo. Danes pa je vrstni red pomešan, ker drugače jo že imam skuhano. Kaj je zdaj to?

No, daj bom skuhala kavo.

Cenim, da imam tako zanimivo družino. Cenim, da imam dom. Cenim, da imam avto! Cenim, da zdaj pišem v postelji, sonce tako lepo vzhaja in tako prikupno čisto majhni, oblački so. Rada imam lepoto narave.

Nikoli mi ni bilo logično! Vse okoli tolik lepote, pa da je ne bi opazili! Če je tu za nas!

Ljubek sijoč navihano zabaven pustolovski dan poln srčkov!

Cmok!

Objem!

P.S.: Že čutiš kaj metuljčke pustolovščine v trebuhu? Zdaj!

Saj veš...

Cenim, da sem tukaj kot sem.

Pa to sem pomislila!?! Saj ne vem, ali jaz mislim, ali misli priletijo same, ali padem v kak tok misli, ali so to misli ljubezni!

Pač so!

Seveda jih lahko izbiram. In vedno so nekako v sozvočju s tem, kako se počutim. In če se potem počutim malo slabše, bodo prišle še slabše misli. Dokler ni vse katastrofa in je vse brezupno! Pa ni! Lahko se pa vedno počutim boljše! In se potem počasi vračam v svojo pravo naravo! Tako je!

Zdaj pa gremo dalje!

Izbiram misli!

Zdaj pa to zanimivo vprašanje?

Kako mislim o sebi?

So to še vedno stare zgodbe, ki sem jih sprejela, ne vem, ko sem bila stara pet let. Brez sita in ugovarjanja in sem verjela, da imajo starši super moči in so vsemogočni. Saj jih imajo. Samo, da nas lahko naučijo samo to, kar sami znajo. In večkrat so prepričanja, ki ne delajo dobro njim in niti nam. ampak pustimo to! najboljši so! Spravili so nas tako daleč! In definitivno sem hvaležna za to!

Zdaj pa je moj pristop!

Lahko mislim drugače!

In kaj želim razmišljati?

Sem izjemna! Sem čisto nekaj posebnega! Tako kot vsak! Rojena sem bila, da delam velike stvari! Čisto meni unikatne! Sem čista mojstrovina v nastajanju!

Uh, kako mi pa to hitro zmanjka! Saj vem! Dovolj ponižnosti! Dovolj majhnosti!

Vsak od nas je veličastno bitje! Tudi jaz! in če ne bom že enkrat to sprejela!

No, zdaj pa se lahko obkrožam z ljudmi, ki pa verjamejo, da je življenje radostna rast, obilje, sreča, notranja izpolnjenost, ljubezen – naravnost čudovito! In vem, da to vedno bolj srkam vase! Vedno bolj to tudi živim! Danes! Zdaj!

Tudi to, da je sonce zjutraj vzšlo, je čarobnost!

Ljubek sijoč pristen srčkan unikatno lep dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Saj veš, da si nekaj čisto posebnega! Zdaj pa živi tako! Po svoje!

Puščam pustolovščini priložnost...

Hej, kako si kaj danes moja draga, moj dragi?

Danes je dan za nežnost. Danes je dan, da smo to, kdo smo.

Danes je dan, da opazimo lepoto. Sončnega vzhoda. Ali vsaj sonca, kako kuka skozi oblake.

Vse je dobro.

Vse je dobro.

In čisto vse je dobro.

Tako je!

Kaj pa ni dobro, pa še ni konec!

Verjamem v dobre konce. Vedno!

Zame je dober konec. Pa še nekaj. Vse se dogaja zame! Vse je dobro, če tudi je videti na prvi pogled skoraj nedobro. Tako je!

Daleč smo že prišli.

Zdaj pa čutim, da je čas, da bolj vadim zgodbo, kot bi rada, da bi bila. Ne bi več rada živela enako ponavljanje vsega vsak dan znova. Saj vem, da je čar tudi v tem, da poznam skoraj vsak trenutek dneva. Kaj pa širitev? Kaj pa lepota? Kaj pa sijaj? Kaj pa presenečenja?

Mislim, da veliko izpuščam, ko želim vse nadzorovati, da je po starem. Ni potrebe. Ni potrebe, da je po starem. Lahko je po novem. In po moje. Prihodnost lahko nosi samo še boljše zame. Lahko to zaupam? Se lahko prepustim in skočim s pečine? Spodaj je mehka blazina. Pripravljena sem.

Vsaj teoretično.

V moji realnosti se še vedno držim za rob pečine in se poskušam spraviti nazaj gor. V utečeno. Držim se z nohti, čeprav me vse vleče dol. Z zadnjimi močmi bi se držala poznanega.

Mogoče pa se je treba, prav treba sprostiti. Prav treba je pustiti prihodnosti, da se prikrade v moje življenje. Jo pobožati. Ji nežno reči: »A ti si ta?«

Saj ne more biti tako strašno.

S tem, ko se oprijemam poznanega, ker se želim obvarovati, zamujam. Pa pred kom ali čem bi se obvarovala? Saj pa mi nobeden nič noče!

Torej! Danes skočimo!

Ljubek sijoč pristen navihan srečen srčkan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Dajmo življenju, svetu priložnost. Vse je za nas. Dopustimo danes lepoto v srce!

P.P.S.: Malo navdiha . . . SEVERINA - TRIDESETE https://youtu.be/OsUuPT8_FV8

P.P.P.S.: Malo navdiha . . .  Prosite in dano vam je - Esther in Jerry Hicks: Metode kreiranja: Postopek #1: Kipenje cenjenja   . . .   https://youtu.be/Qa0tbozXcVs

Nekaj takega

Vedno znova me navduši rek:

»Sledi sojemu sijaju.«

   Joseph Campbell

To je pa je tisto vodilo, ki meni res požene kri po žilah.

Sem lahko navdušena, ko si obuvam nogavice? Lahko čutim, kako sem navdušena, ko se vstanem iz postelje, se pretegnem? Sem navdušena ne samo nad stvarmi, ki me splošno navdušujejo, ampak tudi tistimi vmes? Pripravami na kuhanje? Pripravami na karkoli?

Zdaj me navdušuje nekaj. seveda je knjiga. in postopki, kako si dvigniti vibracijo.

Zakaj ne bi bila vedno v novem navdušenju? Zakaj mu ne bi sledila?

Nič ni narobe, če želim vse preizkusiti. Vse me navdušuje, kar pač me.

Ne bom se omejevala.

Želim živeti. Polno.

Kaj pa mi sploh pomeni polno življenje?

Pa še nekaj, lahko vse delam s kančkom kraljevosti, božanskosti, budovstva, mističnosti, čarobnosti? Lahko natočim gorivo kot menih. Ali kot šaman.

Kaj je že bilo?

Pred razsvetljenjem sekam les. Po razsvetljenju sekam les.

Nekaj takega.

Delamo stvari. Vse stvari. Enako. Samo bolj z občutkom. Prisotnostjo. Dopustimo, da se božansko pretaka skozi vsako poro našega telesa. Smo popolnoma prisotni z dušo. Smo res tam.

Nakupujemo kot buda. Vozimo kot buda. Oblečemo in slečemo se kot buda. Jemo kot buda. Ali šaman. Ali menih.

Kakorkoli. Danes je dan, da to božansko naravo uporabimo v vsaki aktivnosti. Res je pravo navdušenje. Vse!

Ljubek kičasto srčkano pikasto pisano srečen izpopolnjujoč dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Svet dela zate. Vse. Zaupaj.

P.P.S.: Malo glasbenega navdiha… Caro Emerald - A Night Like This https://www.youtube.com/watch?v=74LXx0wSqMI

P.P.P.S.: Navdih … https://youtu.be/iTcOhPodVy8

Vse ob božanskem pravem času...

Tako pa smo tu!

Kje pa naj bi bili! Kot tu! In v zdaj! samo smo res tu!? Ali smo kje drugje? Kako sledijo kaj naše misli? Dejanja? Besede?

Kam smo namenjeni? Od prvega koraka je odvisno!

To sem šele mnogo kasneje spoznala!

Prvi korak odloča smer! Jug. Vzhod! Ali zahod? Ali kaj vmes?!

Jaz sama odločam zase! Zares!

Smo prej pa moram vedeti smer. In če je smer srca je prava. Tako kot si želim uresničiti vse svoje srčne želje, imam vseeno že zdaj, čeprav še jih zdaj materialno ni tukaj, lepo življenje.

Kolikokrat sem srečo odlašala ali odlagala na neke poznejše trenutke. Vmes pa se je toliko spremenilo, da so spet cilji in sreča bili v čisto drugi toči.

Zdaj sem srečna. Ali nisem. In nikoli ne bom. Samo zdaj imam možnost, da sem zadovoljna s svojim življenjem. In kako lepo je! pa kako razkušrtano in sredi prepiha stoji! Ampak vseeno je moje. In veter v laseh z veseljem občutim.

Nič več ne bom čakala. Ne bom več odlagala sreče. Sem, kjer sem. in tu in točno tukaj sem lahko srečna, zadovoljna, izpolnjena. Če se tako odločim. In se.

Prav tukaj je moja največja priložnost za vse to! prav zdaj! objemam jo! Sprejemam jo! Točno tako, kot lahko vidim vse slabo, točno toliko ali še več je dobrega. Kam bom torej gledala danes?

Pa smo spet pri srcu kot kompasu. Če me vodi srce, je vse dobro. in tudi čisto vse je dobro. in res čisto vse je dobro. ne glede, kaj se dogaja, moje srce ve, da sem v srčiki čista ljubezen. Moje srce ve, da sem ne glede na vse vredna vsega dobrega, da sem ljubljena in ljubim. Moje srce ve, da sem močna preko vseh mej. In upogljiva kot veje vrbe. Se gibljem z vetrom. Moje korenine so globoke.

Še jih poglabljam s hvaležnostjo in meditacijo.

Ljubek srčkan sijoč pristen unikatno lep šarmanten luban dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje te ljubi! Zdaj! V tem trenutku!

P.P.S.: Malo glasbenega navdiha ... Bryan Adams - Cloud Number 9  . . . https://youtu.be/QhO-4cCQSUU

P.P.P.S.: Navdih . . . https://youtu.be/XIB2EKUEjqA

Že tukaj ustvarjajmo čudovite trenutke...

Kako mi je super pisati! to pa je kot moja vaja za generalko! Pišem in potem se vedno bolj približujem temu, kar si želim. Tudi s pisanjem, z dejanji tudi, potem. Ampak s pisanjem se usklajujem v pravo smer. Kot bi naravnala kompas. Saj vem, kam moram iti. In pomembno mi je, da se še zabavam na poti. To je to!

Prišli smo zaradi pustolovščine na poti, želeli pa bi biti teleportirani na cilj! Pa to ni zabavno!

Zdaj je čas, da začnemo uživati, kjerkoli smo! To je naša pot! To je naša pustolovščina! Zdaj!

Kaj bi še odlašali, čakali, da se vse zvezde poravnajo v vrsto in ko bo veter ugoden za naša jadra!!?! P dajmo no! Vedno smo čakali na pravo stvar, potem pa, ko je prišla, še je vedno manjkala malenkost in potem še ena in ena… in tako nikoli nismo zadovoljni! Zdaj je naš čas, da si ustvarimo pustolovščino – kjerkoli smo!

Kaj bi čakali! To se še ni nikoli obneslo. Nikoli ne bo popolno in niti ne rabi biti! Ljudje smo! In kot taki nepopolni in to je naša unikatnost in naša raznolikost in popolnost vsakega posameznika!

Torej!

Naprej!

In že tukaj ustvarjajmo čudovite trenutke. Vsekakor so temelji za našo prihodnost. Vse kar šteje je zdaj. Ker to je edino, kjer imamo moč! To je naš prostor čarobnosti! In če ni zabavno zdaj, nikakor ne bo pozneje!

Saj vem!

Samo-motivacija! Če pa je res! Lahko to zaupamo?!

Danes se prepustimo čarobnosti pustolovščine tega dneva! Kam vas vodi? Kam vas vabi!?

Na koncu nam je žal, koliko povabil za srečo, zabavo in igrivost smo imeli, pa smo jih zavrnili. Bodimo kot v filmu Yes man! Dajmo si vsaj priložnost, da nas srce vodi, k našim da-jem, k temu, kar si res želimo. Mogoče zdaj nima smisla, ampak če se občuti dobro, je prav!

Ljubek srčkan pristen unikatno sončen zabaven pustolovski dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je praznik! Danes!

P.P.S.: Malo glasbenega navdiha ... Bruno Mars - Just The Way You Are ... https://www.youtube.com/watch?v=LjhCEhWiKXk

P.P.P:S.: Pa še malo zanimivega navdiha ... https://youtu.be/N64A6vUvZsw

Čarobnost je tukaj!

Hej, kako kaj danes!? Kako kaj vaše življenje? Kako kaj vaš dan?

Zdaj je čas, da zasijete na polno. Ni čas za skrivanje. Ni čas za pomanjševanje. Tako je! čas je za radostno rast! Pa veselje in zabavnost.

Zdaj je čas, da še bolj stopamo proti svojim srčnim željam. Kaj pa to so? Veste?

In če tudi vam življenje ponudi limone, naredimo limonado.

Kaj pa vem, kaj se lahko iz tega naučim? Sigurno kaj! Mogoče pa je to največji izraz ljubezni Vesolja do mene. zdaj. v tem lepem trenutku!

Kaj če ne bi danes toliko pridigala?

Kaj če bi danes več naredila?

Zdaj je moj čas, da res zaživim in zažarim v vsej svoji lepoti! Radost v vseh pogledih!

Čarobnost je tukaj!

Zdaj!

Saj vem, srčne želje in vse to. ampak zdaj! če bi se že zdaj počutili odlično, ne rabimo nič več. Srčne želje so samo izgovor, da se počutimo odlično. Za nekaj trenutkov. Zakaj ne bi bilo odlično počutje naša prioriteta.

Zahvalimo se za čudovito leto za nami! Zahvalimo se za vse! Obogatilo je naše življenje na toliko načinov. Zdaj pa je čas, da sveže pričakamo novo. Sveže. Polno. Čisto po naše novo leto. Naj bo najboljše od zdaj!

Zares!

Ljubek prisrčen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je radost v vseh pogledih. Zdaj ga začnimo živeti.

Tako si pa jaz polnim baterije...

Všeč mi je. tako praznično!

Pa tudi prazničnost v očeh.

Rada pa sem tudi sama. doma. in pišem. To mi tako razveseljuje dušo in srce. pijem kavo. saj vem, rada imam vse moje ljube. Samo malo je včasih preveč. Vedno iste "fore in štosi".

Saj je fajn. Ampak enako dobro je tudi v majhnih ščepcih.

Samo zato, zdaj, ko sem se predozirala in so dnevi preslani, zdaj še bolj cenim čarobnost časa zase.

Vseeno mi je, kako se to sliši.

Ampak rada imam dneve po svoje. Pa če je to udobne hlače, seveda v roza barvi in karirasta srajca – seveda v roza barvi in umazano, seveda roza, pulover. Očitno, da mi danes vse potegne na rožnat odtenek. Lepo je. zares.

No, prava čarobnost. Zdaj!

Tako si pa jaz polnim baterije. Vdihnem. Tišino. Prav prija. Drugače sem v družbi, ampak nisem v resnici tam. Sem, ampak nisem vklopljena. Kot radio brez zvoka. Vsi vemo, da je radio, samo ne dela.

Dragoceno je, da si vzamem te premore. Se ustavim. Se sploh začutim. Kaj bi še sploh rada? Si še tega želim? Si želim, da se to nadaljuje?

Odgovor je takoj jasen. Samo malo časa si dam zase.

Včeraj sem bila na tako lepem gradu! Kako pa jaz rada raziskujem! In dobila sem nov navdih, kam bi še lahko šla raziskovati. Prav posebno je bilo, kot bi me grad klical. Tako lepo sonce je sijalo skozi veje in obake. Bilo je brezhibno modro nebo s puhastimi velikimi oblaki. Bilo je čarobno! Tako uživam v raziskovanju arhitekture. Res je lepo! Prav obožujem!

Koga si želimo ob sebi? Kdo je to? zdaj pa to postanimo. Ker enako privlači enako. Zdaj privlačim zapečkarja, ker sem to jaz. udobno. Domače. Prijetno. Polno drobnih užitkov.

Tako dobro spim in tako lepo sanjam. Neverjetno je! res si bom začela zapisovati sanje!

Ljubek sijoč pristno čudovit dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je radost. Pustimo, da nas preseneti!

Zdaj pa ne!

Cenim, da imam lepo življenje. Kaj ni zanimivo? Vse se nekako uredi! Vse se nekako poravna! Pa saj nisem rada v vrsti! Želim biti samosvoja. Ne želim biti črna ovca, tudi ne. Ampak si pa želim biti srečna. Če pa to pomeni, da sem črna ovca, pa mi je čisto vseeno.

Moje dobro počutje je na prvi listi. Eh, ne to. Na listi prva! Prioriteta.

Saj vem, da ne smem zanikati slabih občutj. Saj jih ne. Saj me preplavijo. Ampak tako dolgo sem jim pustila, da me preplavijo, da me obvladajo, da vodijo moje življenje, da so dolgočasna. Sem se jih naveličala.

Kaj je to pridiganje, da ne rabimo biti skozi srečni!?

Seveda ne! Lahko smo, če smo res pristni v tem. Včasih pa je oblačno. In ne skrbim, ker vem, da še je vedno posijalo sonce.

Lahko pa uživam tudi v dežju, ne! Lahko se tudi ob dežju vsaj malo cartam!

Vem, da se poudarja sreča in pozitivnost in optimizem in dobro počutje. Vem! Ker se takrat počutim boljše! Takrat se počutim bolj pri sebe. Če pa pustim negativnostim, da me vlečejo, me grabijo vedno bolj, me prežamejo do vsake celice. Tega pa si ne želim. Večajo se ti občutki kot kepa.

Zdaj pa tako. Pri meni tako deluje. Priznam si, kaj čutim. Saj tako ne more, da si ne bi. Moteče mi je. imam notranje vodstvo, ki me malo uščipne. Hej, v katero smer gre to? si to res želiš? Kot malega angelčka na rami.

Včasih mi paše, da se dolgo počutim slabo. Zdaj pa ne!

Slabe ali negativne občutke imam samo za kompas, kako mi gre. Seveda imam moč, da si usmerim tok misli. Zdaj. zakaj bi se prepuščala brezstrastju, če pa se lahko zabavam. Zakaj bi jamrala, če pa se lahko na glas smejim in celo krohotam? Zakaj bi ostala v negativnem, če pa imam moč, da to spremenim. Jaz odločam o sebi. Če pa res nimate moči, pa ne pozabite, tudi to bo minilo.

Saj ne gre za zanikanje slabih občutkov in negativnosti. Dobri so. Spomnijo me, kaj pa si želim.

Vem samo, da se počutim boljše, ko naredim kaj lepega zase!

Kaj lepega, kakšno malenkost lahko naredite zdaj, da bi se počutili boljše?

Nazdravljam s kavico in prečudovitim sončnim vzhodom! Uživajte

Ljubek sijoč pristen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Radost je tvoja! Si upaš? Res?

Dajmo si priložnost!

Kako rada imam dobre komedije! Je kdo gledal Teci, Lisko! Kako sem se zraven smejala! Kaj smejala! Režala! Kako je bilo zabavno! Že sto let nisem gledala tako smešnega filma! Prav zabavno je bilo!

Najlepše se je smejati. Vse potem izgleda veliko manj resno! Saj tudi je! nič ni tako resno, kot je videti. Ali pa nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha!

V teh rekih ali pregovorih je modrost!

Verjamem ji!

Zdaj pa je čas, da zaupamo svoji notranji modrosti. Kako se povežete s svojim srcem?

Kaj vas navdušuje?

Kaj je tisto, kar je noro dobro!? Kaj je tisto, kar je vam noro dobro!? pozabite splošne stvari, zanesite se nase, bodi čimbolj norčavi!

To je čas, ko smo res lahko sproščeni!

Bodimo pristni!

Pa saj ne samo ta čas!

Skozi!

Zakaj se ne bi bolj zabavali?

Če bi bil danes naš zadnji dan, kaj bi obžalovali?

Sigurno ne skrbi!?

Ali kakih drugih neumnosti!!!

Seveda ne!

Obžalovali bi trenutke, ki so nas vabili v srečo, v veselje, v norosti, pa smo jih zavrnili!

Danes recimo da vsem radostim! Pa če tudi so tudi majhne! Kaj je vaša radost?! Kaj je veselje v vašem srcu? Kaj je radost v vašem srcu? Kaj so iskrice v očeh? Danes to naredite!!!

Ne odlašajmo več z življenjem, ki smo si ga vedno želeli!

Tu je! zdaj! Samo stopimo proti njem! Pot se bo sproti pokazala! Radost in srce naj nas vodi!

Tako se splača živeti! To je res življenje, ne životarjenje!

Ljubek živahen srčkan radosten vesel nagajiv žleth igriv sijoč bleščeč dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čista radost tukaj in zdaj!

Vedela bom, ko bo pravo

Kako je smešno, da je konec tedna mimo, da prav uživam v navajanju nazaj na delovni teden! Toliko lepega se je zgodilo. Toliko zabavnih stvari. Prav čutim, koliko mi pomeni povezanost z mojimi ljubimi. Tako mi bogatijo svet!

Zdaj pa v zagon. Malo rabim prilagoditve. Saj vem. Kavica. Pa dobra glasba in vse je kar lažje. Vse je kar bolj zabavno in lahkotno.

Zdaj je čas, da sem lahko to, kdo sem. v polnosti. V zagonu. To je moje veselje. Radost. Polnost. Veselje. Unikatnost.

Kaj bomo danes? Pekli praznično pecivo?! Katero pecivo pa ni praznično? Zdaj je čas, da zasijem. Zdaj je čas, da zacvetim. Zdaj je čas, da sem tudi jaz prazničnost.

Kaj če bi danes prevzela vodstvo v svojem življenju? Kaj če bi danes vodila v smer, ki mi je všeč?

Všeč mi je. lepota. Čarobnost. Igrivost.

Vedela bom, ko bo pravo. Zdaj pa še ni. Zdaj je samo tipanje v to smer. Vem pa, da sem na pravi poti.

Kako se mi je dvignila vibracija, ko samo zjutraj bolj dolgo pišem o vsem ,kar cenim. Prej sem pet minut, zdaj pa deset. Pozna se. Najprej se dogajajo čarobne stvari. Vsepovsod vidim enake številke. Kar eno za drugo. Kar vletijo. Potem se je začelo dogajati, da sem barvno usklajena s prijatelji, s katerimi se dobim. Najprej je bila rdeča. Včeraj je bila siva. Zjutraj sem samo pomislila, da že dolgo nisem imela oblečenih sivih hlač. Potem pa sva bila barvno usklajena, brez da bi se prej dogovorila. Za kavico.

Tudi s prijateljico se mi je to dvakrat zgodilo. Nekaj se dogaja.

Čutim spremembe, ki so otipljive tudi na zunaj. So pa še bolj občutne tiste od znotraj. Čutim se neizmerno srečno! Noro srečno! Kar prelivam se od veselja! In to razlivam na druge! Navdušenje!

Ljubek sijoč pristen srčkan zapeljiv srečen dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Vsa čarobnost je zate. Sprejmi jo zdaj v svoje srce!

Ču ču!

Zdaj pa je že trikrat sobota! Kako je pa to pestro!

Na vlaku sem! domov! Bilo je tako lepo!

Spet sem bila v Celju. Žal prekratko! In spet sem zgrešila Almo! Spet bom morala iti! Želim si! Tako sem bila v prazničnem vzdušju, da sem komaj zdaj opazila, da sem jo pogrešala!

Sicer pa vsak izgovor je dober za potovanje! To pa me tako oživlja! Poživlja!

Lepo mi je!

V polnosti sem to, kdo sem. rada sem vse to, kdo sem!

Zakaj vedno to pišem?

Zdaj že tri dni?!

Ker si dopuščam to biti! Dopuščam si biti jaz jaz!

Pa kaj je tu za dopuščati?

Lahko pustim, da se življenje pretaka skozi mene. to pa je to!

In se pretaka!

Kako polno življenje imam! Res!

Zdaj se peljem z vlakom!

Čas je, da vodim svoje življenje. Čas je, da sem vodja svojega krdela neumornih misli, telesa in uma in občutij.

Lahko pa jim pustim po svoje. Lahko delajo po svoje. Lahko celo cvilijo po svoje, jaz pa delam, kar se meni zdi prav. Končno si dovoljujem poslušati svojo dušo. Zdaj!

Tako je!

Kaj pa je moje veselje? To naj vodi!

Lahko se upiram vsemu. Lahko se mečem po tleh! Ampak v smeri svojih sanj! Tako je! srce je danes moj kompas! Vedno!

Vedno bolj! In to je dovolj!

Zdaj pa lep dan, zame je večer! Zdaj pa bom samo uživala v vožnji! Res!

Ljubek sijoč pristen srčkan pocukrano srečen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Vodimo svoje življenje s srcem!