Val za valom...

Oddih! Pa si res upam? Si upam biti stran od vsega? Vsakdanjega? Navad skrbljenja kar tako. Vse tako nima prostora tukaj. V tem vetrcu. Ob morju.

Kaj če bi si res upala?

Samo biti tu?

Oddahniti si od vsega!

Res uživati v vsem. Samo biti vse, kar si želim biti.

Na morju sem!

Samo prepustim se trenutku. Se kopam. To je zdaj najboljša ideja.

Tako lepo vroče je. točno tako, kot je prav na morju. Božansko!

Zdaj sem se navadila, da vedno, ko grem z vode, se samo malo ustavim. Poslušam valove. Tako sem srečna, da sem na samem, no smo na samem, da lahko slišim valovanje morja. Zares slišim. Tako lepo. Val za valom. Božansko!

Želim nabirati školjkice. Se sprehajati, kot včeraj. Bil je tako božanski sončni zahod! Vse je bilo v rdečih odtenkih in oranžnih kot ogenj, še veliko potem, ko je sonce zašlo. Tako je vroče, da sem se kopala že, ko je sonce zahajalo.

Tako rada imam morje. Tega se želim spominjati. Za vedno. Zdaj. sploh pa to zdaj želim živeti. Božansko!

Ljubek sijoč iskreno nagajiv pristen lep dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je praznovanje! Zdaj!

Bom drugače dramatizirala!

Kaj ni zanimivo? Kako kaj življenje v polnosti? Kako se kaj ljudje odzivajo na vas? Kakšno energijo oddajate?

Vidim, da sem po naravi bolj prijazen človek in to dobim nazaj. Nasmeh in prijazna beseda tako pomagata. Vedno cenim vse prodajalke in prodajalce, ki so tam zame.

So pa še druge negativnosti, na katere sem se navadila. Drama. Poskušam manj in manj. Pa saj ne več tako, kaj se je drugim zgodilo in kaj so novice. Ampak tako, da vse povem na bolj dramatičen način, kot bi bilo normalno treba.

Ampak resnica osvobaja.

Torej, če sem to zdaj obsijala z lučjo resnice, naj izgine. Izpuhti. Izpari. Izmegli.

Včasih pa sem trmasta.

Vem, da ni dobro, pa ne morem mimo. Ampak se vsaj zavedam, kaj si ustvarjam. Tako je to. Drugič bom drugače. Drugič bom manj dramatizirala.

Sicer pa, nihče ni popoln. In verjetno bi bila angel ali kako drugo višje bitje, če bi bila.

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je zabavno!

Direktno pred mano!

Kako je lepo!?! Seveda postaja vedno lepše in lepše!

Pred novim zelo zanimivim izzivom sem!

No, ni izziv. Če pomislim, malo tudi je!

Bolj veselje in nekaj, kar sem sanjala že od nekdaj!

Zdaj pa je tukaj! Pred mano!

Čisto pred mano!

Pa tako lahko je bilo!

In uresničujem si željo z mojimi najljubšimi ljudmi!

To pa bo pestro! Čista radost! Vem! Vem!

Vse je mogoče!

Res pa je, da bom v to vložila izjemno veliko časa. In to seveda z veseljem!

Drži prosim pesti, da mi bo uspelo!

Zaupam, da bo! Enkrat bo!

Pa če življenje ni popolno sosledje noro dobre pustolovščine!

Tako je!

Vse je čarobno in bolj in bolj to dopuščam!

Srečna sem!

Življenje je popolnost v vseh pogledih! Zaupam! Bolj in bolj!

Ljubek čaroben dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čista čarobnost! Sprejmi jo v srce!

Zdaj je čas! Prisluhni svojemu srcu!

Kako si kaj, moja ljuba, moj ljubi?

Kako kaj ustvarjanje dni po svoje? Si dovoljuješ malo razvajanja? Si dovoljuješ biti to, kdo si?

Točno tako! Zdaj je čas!

Prisluhni svojemu srcu. Zdaj je čas, da mu res slediš. Naj srce vodi!

Bodi čarobnost! bodi veselje! Bodi z vsem srcem to, kar si! Zdaj je čas, da zacvetiš!

Pa saj bi rada – rad cvetela – cvetel?

Pa saj bi se rada – rad počutil – a dobro?

Pa saj bi rada – rad vzljubil – a svoje lepo ljubko srčkano življenje?

O tem sem razmišljala. Kaj si bomo mislili, ko bomo sedemdeset ali osemdeset? O tem je tudi govorila Dobra vila Maja. Raje bi čutila notranje zadovoljstvo, da sem srečna, da sem bila izpolnjena, kot o tem, kaj vse sem si kupila materialnega. Saj materialno ni slabo. Sploh ne! Ampak po čem si je vredno zapomniti življenje so dogodki, pripetljaji, smešni zapleti, norosti, ko je res bilo noro dobro! torej zbirajmo zaklade srca, kot bi rekla moja sestra!

Res je, čuj! (Prevod za neštajerce… Res je, čisto res! Čuj!)

Ljubek sijoč srčkan pristen dan!

Cmok!

Objem!

Cmok!

P.S.: Življenje te kliče! Kaj imaš zasedeno z neumnostmi!?! Čas je, da jih odložiš! Življenje kliče!

No, zdaj vem. Takrat še nisem!

Saj ne morem, da bi dan šel mimo brez Osha:

»Ko segate višje, ko se vse bolj oddaljujete od znanega in udobnega, rutinskega življenja, spet postanete bolj divji, spet postanete del živalskega sveta. Speti živite kot tiger ali lev. Ali kot reka. Spet se podajate visoko v nebo kot ptica, vse višje. In vsak trenutek varnost, stanje na bančnem računu, žena, moč, družina, družba, cerkev, ugled – vse bolj bledi in je vase bolj oddaljeno. Postanete sami.

Živeti nevarno pomeni živeti tako, kot da je vsak trenutek namenjen sebi. Vsak trenutek ima svojo vrednost, in vi se ne bojite.

Pogumni nepremišljeno stopajo naprej.

Samo tveganje vam jamči, da boste zares živi.

Ekstaza pomeni, da greste ven – ven iz vseh školjk, se umaknete od vseh egov, vseh udobij, vseh zidov, ki so kot smrt. Biti v ekstazi pomeni iti ven, biti svoboden, biti v gibanju, biti del procesa, biti ranljiv, da lahko pridejo vetrovi in gredo skoz vas.«

   Osho Pogum: Radost drznega življenja

Zdaj komaj vem, kako sem srečna, da sem to knjigo namočila v kopalnici, da je ostala zraven mene. Jaz sem jo res potrebovala in vedela je, da jo bom. Sem jo že mislila podariti sodelavcu, ki me je navdušil, da začnem brati Osha, pa je nisem. Vedela sem, da je zame. No, zdaj vem.

Ljubek sijoč pristen pogumen srečen zabaven ekstatičen radosten zanimiv dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Pustite čarobnosti, da pride do vas. Res je čarobna!

Prisluhnem svojemu telesu...

Kaj če bi med temi prazniki ali vsaj po praznikih res nahranili naše telo s tem, kar potrebuje? Naprimer s sadjem, ali vodo, ali solato ali gibanjem, ali sprehodom v soncu…

Kaj če bi se več smejali, da bi dajali telesu lahkotnost? Da bi mi bili lahkotni?

Če je dobro in se občuti dobro, čutimo lahkotnost.

Čutim lahkotnost v srcu, simfonijo. Pesem. Sinhronost z mojim bitjem, dušo. Veselje. Radost. Smeh od znotraj.

Vse v meni je zadovoljno.

Kaj če bi res telo vprašali kaj si želi, kaj potrebuje?

Kaj si želi obleči?

Danes me je presenetilo z ogovorim, da si želim obleči svileno srajco in trenerko, ki sta enako lepe rožnato losos barve. prav odlično se počutim v tem. In seveda v rdečih nogavicah. Lase pa imam spuščene.

Kaj če bi res prisluhnili svojemu telesu...

Kaj če bi nehala slediti vsem, kaj bi naj, kaj bi bilo dobro in kaj priporočajo!!!??!!! Kdo? Kaj me poznajo? Pa tudi če me, me ne v resnici. Samo jaz poznam svoje odzive telesa. Samo jaz čutim nežnost govorjenja in šepetanja, kar mi je všeč in kaj mi ugaja. Zdaj pa je čas, da temu prisluhnem. Zares. Ker se občuti dobro. in kar se občuti dobro, je zame dobro! danes spoštujem sovje telo in ga poslušam.

Ljubek sijoč pristen igriv srčkan radosten dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: mene telo vabi v ples, kaj pa tebe? Kaj si želiš? Prisluhni. Ti si darilo svetu s svojo pristnostjo.

Občutim, se zavedam, ozavestim…

Kako kaj spimo?

Kako kaj skrbimo zase? To zdaj ni mišljeno, da smo v skrbeh. Ampak, kako se kaj negujemo. Včeraj sem si pobarvala lase. Neverjetno. Dober občutek. No, v kopalnici pa sem našla mleko za telo iz leta 2014. Zadaj. V kotičku omarice. Tudi, če bi imelo pet let trajanja, je že davno poteklo. Še malo, pa bi okamnelo, kot star fosil.

Zdaj je pravi čas, da malo razkopljem v skrite kotičke doma, ki jih drugače pustim v temi. Lahko si jih malo pospravim, jih prezračim s svežino. Sploh pa zmečem stvari stran, ki jim je že davno rok potekel.

Zdaj pa nekaj.

Čas je tudi za počitek od vsega! Norosti! Kaj nam ne služi! To zdaj lahko spustimo.

Kaj ne želim občutiti, pa hranim s pretirano okupiranostjo, gledanjem navdihujočih videjev in dobro hrano?

Živost pomeni čutiti vse. Takoj, ko občutim, se zavedam, ozavestim…, takrat pa lahko zadiham in začnem na višjem nivoju.

Dobro. Tako se počutim. Kako se lahko počutim boljše?

Malo pogrešam pisanje dnevnika. Takrat sem lahko jamrala noter in sem prej ozavestila stvari. Samo nočem pa tudi kopati po globinah in temninah, ker tej temni jami ni konca.

Kaj pa je vmesna rešitev?

Pet minut pisanja? Samo, da ozavestim?

To bi bilo, ja.

Ja, ja!

Da, da!

Ljubek sijoč srčkan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: življenje te vabi v lepoto. Opazi jo! Zate je!

Si želim tega še več?

Ptuj, Puhov most

Hm, uživate kaj?

Kaj še čakamo?

Na sneg?

Saj je že bil!

Če rabite znamenje, je to to! Zdaj vam povem.

Super mi je uživati ob svečki, pa smutiju, smuthiju ali kako bi po domače rekli sadni kašici. Pa topel kamilični čaj je tudi pravi priboljšek.

Zdaj pa se počutim, kot da sem pes in da dobivam priboljške! Dajmo no!

Poslastica!

Kaj pa tebe razveseli? Kaj je tista malenkost, ki si jo lahko podariš danes?

Kaj če bi to bilo zaupanje, da ima Vesolje vse pod nadzorom. Mi sami si kreiramo svojo realnost. Kaj si želimo ustvariti?

Kaj si želim ustvariti?

Pustimo zdaj vse ostalo.

Kam se osredotočam? Tega ustvarjam še več. Si želim tega še več?

No, potem pa se nehaj na to osredotočati?!?! Ali kaj!

Pa s kom se ti to kregaš?

S sama sabo!

Dobro. Lahko izberem boljšo misel. Tudi to bo minilo. Lahko poskrbim za svoje zdravje in kondicijo. Imam na pretek časa, da se naučim kaj novega. Či gong. Ali nji gong. Ali karkoli z gong je že. Imam več časa za meditacijo. Lahko si kuham čisto v počasnem ritmu in si res vzamem čas za to. Lahko imam neskončno dolgo kopel kar sredi dneva.

Zaupam, da je vse dobro. v mojem svetu je vse dobro.

Vse je dobro.

Vse je dobro.

In čisto vse je dobro.

Ljubek sijoč pristen igriv zabaven sproščujoč radosten pisan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je samo tvoje. Življenje te ljubi.

P.P.S.: Priporočam! Navdih za meditacijo... vse je dobro... in čisto vse je dobro... https://youtu.be/IHJsMPqCBFE

Osredotočimo se na karkoli, kar nam odpira srce!

Kaj ste si vedno želi početi, pa niste imeli dovolj časa?

Zdaj je dovolj izgovorov! Zdaj pa imamo čas!

Lahko pa napišete sli raziskujete, kaj pa bi počeli, ko ne bomo več v zavetju doma.

Vse je raziskovanje in potovanje.

Jaz vem, da bom plesala, poslušala dobro glasbo in slikala. To si želim z vsem srcem. Malo da vržem barve na platno, se razlivajo in dobila sem tako dobro idejo. Premažem. Nasprejam, no napršim z vodo in komaj čakam, kaj bo nastalo. Rože si lahko presadim, tiste od znotraj, bodo vesele nove zemlje. Pač, karkoli, kar mi odpira srce.

Imam tako dobro knjigo in jo lahko berem!

Pa še eno sem dobila pred kakimi štirinajstimi dnevi, zdaj pa jo imam čas ponovno prebrati. Peter Amalietti – Skrivnost življenjske energije. Pa či gong bom pobrala danes! Pa da vidimo, kako to dela! Se že veselim! Imam čas tudi za kako dodatno meditacijo. Vse to mi zelo odgovarja!

Ohranimo telo zdravo! Zdrav duh v zdravem telesu!

Ljubek sijoč pristen zabaven dan! Pa srčkan!

Cmok!

Cmok!

Objem!

P.S.: Naredimo največ iz tega dneva, kar lahko! Za nas je tu! Zdaj!

Fokus na luč, da so sence za nami!

Kaj pa to, ko sem zdaj dva dni v izolaciji. Zares. Doma!

No, danes je že tretji dan!

Samo najboljše! Pravo razkošje! Trenerka! Udoben mehki puloverček. Najbolj puhaste stvari iz omare.

Ampak danes, danes pa je čas, da se uredim. Začetek tedna. Oblekla sem si rdeče hlače. Saj se te ja ne bomo zanemarjali, ko smo doma? Seveda ne! Pa potem svileno majčko. Tako lepo. ravno prav dolgo. Na vrh pa nekaj tigrastega ali leopardjega ali čitastega… no, nek živalski vzorec pač. In ker sem res moderna za doma, seveda, pa še dolgo jopco, tako čez rit, da vse to lepo povežemo.

Potem pa sem v trenutku dobila preblisk!

Zakaj imam jaz trepalnice namazane? Zakaj imam te neudobne hlače, ko ne vem, ali bi sijih dol potegnila ali navzgor, ker so v vsakem primeru čudno stale. In svilena majica je lezla kar nekam, naramnice so mi padale iz ramena in podloga pri izrezu se mi je obračala navzven. Da o tigru na majici sploh ne govorim! Material je postajal vedno bolj nedihljiv, vroč in neudoben. Kar stran sem jo vrgla po kakih dveh urah, ker je tako ali tako bil verjetno poliester. Malo sem še vztrajala v svileni majici in hlačah, saj smo se navadili. Nekako!

Dokler nisem v kopalnici zagledala pajkic.

Hlač sem se rešila!

Kje je tisti moj mehki topel puhasti umazano roza puloverček!?

Na koncu dneva sem še imela samo svileno majico od moje urejenosti in elegance!

Prijateljica je klicala in je rekla, da bi se lepo uredili in si skuhava čaj in se video pokličeva. Pa sem ji samo rekla, da je zamudila prve tri ure ali mogoče štiri, ko sem še bila nekako urejena! Zdaj pa niti slučajno ne grem v nič takega!

No, udobje šteje!

In že imam pripravljeno za jutri zjutraj, trenerko, puhasti puloverček in sveže perilo. Saj stuširala pa se bom. Jutri zjutraj.

Udoben puhasto lep sijoč dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Zaupajmo načrtu Vesolja. Za vse nas je najboljše. In vse je ob pravem času. Zaupam! Obdajte se s svetlobo, pustite sence za sabo! Fokus!

Kojc za zdaj!

Kako zanimivo! Spet berem Kojca. Martina Kojca. Učbenik življenja! Kot bi bil napisan za zdaj. Za današnje čase. Zdaj vem, zakaj se mu reče učbenik. Bolj kot vadim po njem, bolj razumem, kar je v njem. Upam, da potem bolj živim tako. Trudim se. Pa saj sam reče, da sprememba ni lahka.

No, piše.

Vedno, ko je boj med voljo in domišljijo, domišljija zmaga. Zares! Torej, kar si predstavljamo, zmaga.

Kje je naš fokus? Kaj si lahko predstavljamo?

To, kar iščemo, to najdemo.

Kaj iščemo, dobro, pozitivno ali slabo? Negativno?

Se pritožujemo? Ali iščemo lepoto?

Nič ni dobro ali slabo. Samo je.

Pomembno pa je, kaj gledamo.

Ne vem, zakaj imam tak občutek, da vedno preberem kaj novega. Kot bi čisto na novo brala! Pa jo berem vsaj petič ali šestič.

Misli so gonilna sila, močnejša kot sto konjev ali konjskih moči! Tako pravi Kojc. In verjamem!

Kaj si predstavljamo, to je.

No, bolj in večkrat si to prestavljamo, bolj je utrjeno.

Prepričanja! Ta tema še je le zanimiva.

Bolj kot v nekaj verjamemo, bolj se to uresničuje. Bolj to opazimo vsepovsod in bolj smo še trdni v to. Lahko verjamemo, da smo rojeni pod srečno zvezdo. In to potem vedno bolj zaupamo, kot nam okoliščine potrjujejo, ker to želimo videti, verjamemo in to se nam dogaja. Vse se nam dogaja v prid.

Kaj pa če verjamemo obratno? Da smo rojeni pod nesrečno zvezdo? Potem to opazimo vsepovsod in to vodi v še več nesreče. To se nam potrjuje. Zato misli odločajo, kam usmerjamo pozornost in kaj verjamemo.

Če pa nam nekaj ni všeč, lahko spremenimo. Čimveč krat si predstavljajmo sebe drugače. Na vse možne načine. Potem pa nam to postaja bolj naravno, novo mišljenje in počasi to bolj postajamo.

Zdaj pa praksa! Vadimo to! zares!

Ljubek sijoč pristen iskreno lep zanimiv dan poln sijaja!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje te ljubi. Dopusti mu!

Da se ne bi kje izognila kaki bedariji!

Moje življenje je v polnosti moje.

Zdaj, ko smo tako v neki zanimivi situaciji, se še bolj sprašujem, kaj si res želim v življenju? Sprašujem se tudi, zakaj sem tako dolgo odlašala na srečo? Saj vem, s tem, saj enkrat pa bom šla v Paris. Ampak enkrat ni na koledarju. Imam sredstva. Imam čas. Čas se vedno najde za stvari, ki so res pomembne. Zakaj nisem samo šla?

Tako potem to prestavljamo v življenju in potem sploh pozabimo, da smo to sanjali. Kot bi utišali volumen glasu navdušenja. Poleže se.

Dovolj je obžalovanj. Mislim, da je zdaj čas, da se res vprašam, kaj mi je pomembno. In če je meni pomemben Paris, ga dam v načrt. Pika. V plan. Na koledar. Uresničim. To enkrat pa bi rada šla, to odpade. Konkretno.

Začnem zbirati prospekte. Pogledam letališča. Pogledam stanovanja.

Tako.

Zdaj je opomnik, da res začnemo živeti po svoje. Zdaj je opomnik, da živimo polno. Zdaj je opomnik, da si še bolj ustvarjamo življenje, ki ga radi gledamo.

Zdaj je čas, da še bolj poslušamo svoje srce. Tega ne bom obžalovala in se bom vsaj ne izognila kaki bedariji. Vem, da se ne bom! Ne bo pa obžalovanj!

Ljubek sijoč radosten igriv srečne srčkan pristen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je v polnosti šarm in lepota!

Vse je pred mano!

Življenje je v polnosti lepota.

Vse življenje je pred mano.

Ampak zdaj ga lahko živim bolj zavestno. S pozornostjo. S pravo pozornostjo. Ne glede tega, kaj si bodo mislili drugi. Ali ohranjam ugled ali sem pridna punčka, dobra oseba… nič od tega.

Počasi spuščam ta oklep.

Ne služi mi več. Vsak ima stotine pravil, ki si nasprotujejo.

Tudi, če bi želela, nikoli ne morem ugoditi vsem. Ali sploh komu.

Torej je boljše, da sem vsaj jaz srečna. Nekje pa moramo začeti. Ali ne?

To je bilo čudno vprašanje, kot da spet iščem potrditev in pritrjevanje in ovrednotenje, da sem dobra. Sem. Ne rabim pa biti razpeta med iluzorne svetove. Kaj pa si bodo drugi mislili? Kdo sploh so drugi? Ne hodim z njimi na kavo? ne poznam jih!?! Zakaj bi si jih želela impresionirati?

Leta so dobra, ker to počasi odpada. Dobro, da se levim.

Luščim se po plasteh kot čebula. Jedro je zdravo. Bolj sem pristna in bolj poslušaj svoje srce.

Ljubek sijoč pristen nagajivo samosvoj dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čista radost od znotraj navzven. V drobnih trenutkih, v malenkostih, ki odločajo. Čakajo, da jih opazimo!

Namišljeno...

Kaj ni ironično, kako se mi zdijo malenkosti včasih tako tragične, prav usodne, kot da je konec sveta. Potem pa se naspim, in vidim, da sploh nisem videla. Vse je kar sveže. Novo. Pristno in lepo. kar sije v zlati svetlobi sonca.

Če ne drugega, je vsaj smešno.

Se še pomnite, kaj ste skrbeli včeraj, kaj pa pred tremi dnevi ali tednom, ali en mesec nazaj, ali leto nazaj?

Jaz se tudi ne spomnim. Nič od tega se ni uresničilo. V sebi pa sem trpela muke, kaj pa če se bo, kaj uresničilo, najstrašnejše. Še vedno sem se izmazala. Še vedno mi je življenje pokazalo vrata, ali izhod, ki ga prej sploh nisem videla.

Ne vem, ali pač vem, da ni smiselno skrbeti. Nikamor me ne premakne. Nič ne naredi. Samo priliva gorivo na ogenj v neželeno smer.

Kaj če ne bi več? Kaj če bi lahko samo bolj polno živela, brez te megle. Pa vem, da mi ne koristi. Torej ne delaj tega!

Lahko zaupam, da obstaja večji načrt. Lahko zaupam, tako kot pravi Kojc v prasilo, v božanski red, ki skrbi zame in me ljubi tako kot sem? lahko zaupam, da je vse z namenom in da je vedno pot ven. In če ni, sem se vsaj naučila, kako lahko drugič bolje. To pa je tudi nekaj.

Čutim, da nima smisla več vlagati energije v zunanji svet. Ali kot bi rekla potrjevanje, primerjanje, dokazovanje, ugled. Čutim, da je pristnost in poslušanje mojega srca edino, kar me osrečuje. in moje življenje je in v njem želim biti srečna.

Torej opuščam pritoževanje in druge grozljivke namišljenih skrbi.

Vse je dobro.

Vse je dobro.

In čisto vse je dobro!

Zares!

Ljubek sijoč prisrčen iskriv nagajiv iskren srčkan nagajiv nasmejan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Zdaj pa malo vaje v drugo smer, ne samo skrbi. Uporabimo stavek: »Kaj ne bi bilo lepo, če…« Razvijanje domišljije v to smer nam bo veliko bolj pomagala in veliko srečnejši bomo!

Pa res! Iz srca!

Cenim, da lahko pišem. Saj vem. To pač rada delam. Kaj pa ti rada – rad počneš? Meni prav mine čas. Prav potopim se noter. Čas pa kar beži.

Je pa res, da ko pa mi ni ali ko se počutim manj kot dobro, pa se izogibam pisanja kot bi imelo kugo. Nočem in ne morem. To je dobro. saj niti nočem jamrati. Čeprav nezavedno jamram. Verjetno, kar veliko. Tako iz navade.

Pa ni treba, da je tako!

Boljše, da sem tiho, če nimam kaj lepega za povedati. Ata je imel prav! Čeprav je to bila interna šala. Samo utišati smo koga želeli. Ali pa je bilo malo drugače. Boljše, da si tiho, če nimaš kaj pametnega povedati. Problem je bil, ker smo bili sami pametni. Vedno smo imeli kaj dobrega za povedati. 
Zabavno je bilo.

Zdaj pa ta vojna med možgani in srcem. Možgani lahko pomagajo srcu, da se uresniči. Lahko delam, kar ljubim in sem vseeno pametna. Ni treba, da je ali – ali. Ni treba, da kaj izključim. Ni!

No, pa da vidimo, kam ta pustolovščina pelje!

Ne pišem iz trebuha, kot bi rekel Partljič, tudi jaz pišem iz srca – ne iz glave! Pa da vidimo to noro dobro pustolovščino!

Ljubek sijoč pristen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čisto tvoje. Poslušaj svoje srce.

P.P.S.: Navdih... https://youtu.be/Qa0tbozXcVs

Reci mi! Štajersko! Reči mi, čuj!

Hej, kako sem srečna!

Prav zarotil ose je vse, da je vse dobro! Kaj dobro! Veličastno!

In kaj sledi?

Še več tega!

Kako zanimivo je, da sem se pogovarjala s tako zanimivo osebo, kam je prišla! In prav ponosna sem na njo. Nič ni več na zunaj, samo na znotraj. Notranja rast. Notranje cvetenje.

Pa saj to je res pomembno.

Vse kar je videz in zunanjost zbledi, tako kot predmeti. Ostaja in gradi pa se notranje bogastvo.

Nekaj bi še napisala. Naši starši so se spoznali v srednjih šolah, ali hitro no, prej, verjetno, kot so sploh bili osemnajst. Vem, da sta se moja dva starša spoznala v osnovni šoli. Malo je to pritiska. Ker sem že dano ven iz osemnajstih, kaj šele dvajsetih. Ampak zaupam, da nisem zamudila vlaka. Ni treba pritiskat! Prej je bilo drugače! Z leti pridobivam zrelost, večjo sproščenost, sploh večji občutek, kdo sploh sem in kaj si želim. In mislim, da sem pripravljena manj prenašati dramo in neke igrice. Bolj cenim pristnost in iskrenost.

No, zdaj je moj glavni namen, da radostno rastem ,da se razvijam, da se bogatim od znotraj. In zaupam, da ko bo pravi čas, bo prišel tudi pravi partner. Ne bom pa se obremenjevala s tem. Nisem nič manj, če sem samska. Jaz sama sem dovolj. In dokler ne bom spoznala koga, ki mi je vredu, bom z veseljem samska. Dovolj sem. zakaj bi se na ženske pritiskalo, da moramo biti v odnosu s kom, da smo nekaj vredne ali da smo zaradi tega videti, kaj pa jaz vem, kaj.

Ne! Ni mi treba! Nič mi ni treba. Nočem imeti odnosa zaradi moje bojazni, da bom sama. Nočem imeti odnosa, samo, da ga imam. Ni mi treba, si pa ga želim. To je pa drugače. Ne rabim ga, da sem srečna. Ampak bi bil lep dodatek k mojemu sedanjemu življenju.

Ljubek sijoč pristno navihan iskreno igriv vesel dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čista radost in veselje! Uživajmo ga zdaj!

Rada imam barvito!

Ahhhh! Pa smo tu!

Kaj ni lepo biti tu?

Če še ni lepo, je moja prioriteta, da ustvarim lepo. pa saj mi ni treba ustvarjati! Pogledam ven! In sonce! če pa to ni lepo! Ali pogledam ven in lepi oblaki. Na drugi strani. z rahlo svetlejšimi lisami. Prav lepi so!

Uživam v polnosti življenja. Zdaj! to me tako osrečuje. Majhne stvari. Pitje kave iz moje najljubše skodelice. Tako lepe zelene barve je. S posebnim vzorčkom. Tako zelo lepim vzorčkom. Ampak lepe svetlo močno zelene barve.

Saj vem. Rada imam stvari v barvah.

Prav uživam na poti. Prav uživam na vseh področjih!

Osrečuje me pa tudi lepo oblačenje.

Kaj če bi res imela v omari same take stvari, ki so mi pri srcu. Ne take, ki so mi, eh. Si jih pač oblečem, ker so že tem. Lahko imam le najboljše. To pa pomeni čiščenje. Saj tako nosimo samo 20% tega, kar imamo. Kaj če bi dala vseh ostalih osem kosov stran – od desetih?

Uuuu! Kak izziv! Ne me izzivat! Si upam?

Rada imam raznolikost. Pa saj ni nič takega. Stran bi dala stvari, ki jih tako ne nosim preveč rada. Mogoče jih sploh ne bi pogrešala. In tako bi res nosila stvari, ki pa so mi pri srcu.

In če naredim izbor, selekcijo z omaro, lahko potem začnem s pohištvom, pa dekoracijo, pa skodelicami, pa vsem.

No, na tretjem nivoju pa z mislimi. Mi koristijo? Se ob njih počutim dobro? Me navdihujejo, me dvigajo, me navdušujejo? Čas je, da sem selektivna pri vsem.

Mi je kaj res vešč, ali si pač kupim, da kupim? No, zdaj imam priložnosti, da se ustavim. In grem naprej zavestno. V vse.

Ljubek pristen navihan nagajiv srečen izpolnjen dan, moja draga, moj dragi!

Cmok!

Objem!

P.S.: Rada imam to lepo čarobno nagajivo samosvoje življenje. Uživam v vsaki pikici!

Saj vem. Osnove!

Dajmo no, kaj je naše pravo veselje? Kaj nas navdušuje? Kaj je tisto, kar je čisto noro in dobro in pravo za nas?

Točno to! Točno to nas drži po konci. To nam daje sočnost in pestrost! Saj smo še živi! No potem pa tako tudi živimo! Zares!

Danes pa brez izgovorov!!!

Kaj pa mene zdaj v tem trenutku navdušuje!?

Slikanje. Videla sem tako veliko platno. Moram ga imeti doma. to pa je nekaj, kar moram. Saj si bom šla en dan po njega! Res! To pa je zame!

No potem pa bom dala vse barve na njega, kar se jih spomnim in kar jih lahko zmešam. Tako. Za zabavo. In če mi ne bo všeč. Bom to ponovila. Prebelila in začela od znova. Res!

Je pa tu tudi zvezda!

Zdaj ne vem, če bi ji naj sledila! Ampak meni je tako posebna! Prav rada jo gledam! Saj vem! Zvezd je v izobilju! Prava čarovnija je pogledati v nebo in se povezati s to lepoto. Ampak ta je moja! Samo moja! Že to, da jo lahko vsako noč opazim, pred spanjem, ko se zavijem v brlog moje postelje in odeje, to mi daje pravo veselje.

Kaj pa je, kar že zdaj cenim?

Saj vem. Osnove.

Cenim, da sem zdrava. Cenim, da je zunaj tako lepo sonce. cenim, da si bom zdaj skuhala kavo. Danes pa je vrstni red pomešan, ker drugače jo že imam skuhano. Kaj je zdaj to?

No, daj bom skuhala kavo.

Cenim, da imam tako zanimivo družino. Cenim, da imam dom. Cenim, da imam avto! Cenim, da zdaj pišem v postelji, sonce tako lepo vzhaja in tako prikupno čisto majhni, oblački so. Rada imam lepoto narave.

Nikoli mi ni bilo logično! Vse okoli tolik lepote, pa da je ne bi opazili! Če je tu za nas!

Ljubek sijoč navihano zabaven pustolovski dan poln srčkov!

Cmok!

Objem!

P.S.: Že čutiš kaj metuljčke pustolovščine v trebuhu? Zdaj!

Zdrami...

Hej, kako kaj, moja draga, moj dragi!?

Kaj samo meni tako hitro čas leti! Ena dvanajstina leta je že mimo! Nizki start! Ampak zdaj pa bo! Čas je, da se uresničim! Čas je, da še bolj divje grem proti svojim sanjam. Pa saj hodim. Ali blodim. Nekako me vse vodi k sanjam. Če se oddaljujem, je to dobro, ker se tega bolj in bolj zavedam. Potem pa me spet potegne zagnano nazaj.

Kako pa vem, da se oddaljujem?

Bolj sem tečna, bolj sem vstran. Bolj sem sitna, bolj sem na golem minimumu, ko mi že skoraj gori rezerva, bolj sem stran.

Ampak nič ni to!

Tako kot avto ne peljem k mehaniku, ko porabim bencin, tako tudi jaz ne rabim kake posebne operacije. Ali česarkoli. Samo vprašam se, kaj lahko naredim zdaj, da bi se počutila vsaj malo boljše?

Danes je bil to jasen odgovor. Kava s penicami. Veliko penic. In seveda pisanje. Navdušena sem, kako hitro deluje!

Še prej pa je seveda bil klepet s prijateljico in konkretno stopanje proti ciljem. Zato še je vzdušje boljše. Točno tako!

Pa še eno vprašanje je, ki me zdrami.

Kaj je najbolj navdušujoča stvar, ki jo lahko naredim zdaj?

Ah, to pa je lahko.

Če samo pogledam kak video o krajih, ki si jih želim obiskati, sem že boljše volje.

Navdušuje me tudi dobra knjiga. klepet s prijateljico. Lepo oblačenje. Nalakirani nohti! Uuuu!

Tako!

Kaj pa navdušuje tebe, da ti duša poje?

Zdaj pa akcija!

Lahko to narediš! Zase. Ker si zaslužim le najboljše, ti pa tudi! Si upaš stopiti proti svojim sanjam? Si upaš biti samosvoja, samosvoj?

Saj ne vem več, ali sprašujem bolj sebe ali sebe ali tebe?!!!

Saj je vseeno! Čas je! za pravo smer in srčna dejanja!

Ljubek unikatno lep srčkan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čisto tvoje. Ga živiš tako?

Uživam v vseh trenutkih dneva

Ah, kako sem se pa včeraj nasmejala! Kako so lahko tako preproste stvari zabavne! In to vedno bolj in bolj! Prav zabavno je bilo! Res! Lahko bi nas nerviralo. Lahko bi nas žalostilo! Lahko bi nas res potrlo! Ampak ne!

Mi smo se smejali kot nori! Ne samo sredi dogajanja! Še potem! Prav neustavljivo sem se morala smejati! Kako noro je to bilo! Noro dobro! vem! Kaj ni popolnost, da si sami ustvarjamo trenutke, ki so lepi. Pa vse druge tudi! Samo s tem, kako gledamo na njih! Prav zabavno je bilo! Res!

Dobili smo pomoč, ko smo jo potrebovali. Dobro!

Ni res, da bolj super, ko postaja, bolj super postaja. Tako je to!

Uživam v vseh trenutkih dneva.

Sploh zdaj!

Ob kavi. Rože mi bodo tako lepo cvetele. Saj so že zdaj lepe. Ena mi že cveti!

Prav rada sem tukaj doma. pa tudi mojim rožam ugaja. Vidim.

Mislila sem, da bom imela božično drevo do začetka februarja, ali sredine. Pa sem se odločila, da je čas.

Čas je, da se vsa umirjenost spremeni v srčnost. V pristnost. V dejavnost srčnih želja. tako je to! potem je življenje res zabavno!

Nič ni lepšega kot čista akcija. V pravo smer.

Seveda sem tudi za dneve brez akcije.

Kako smo se igrali z otroci! To pa je bilo tako zabavno! Prav noro dobro je bilo!

Ljubek sijoč pristen srčkan prisrčen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Živi po svoje, saj je življenje tvoje! Ustvari mojstrovino!