Kaj če je res to, da je življenje gostija, pa tega sploh ne
opazimo?
Kaj če gredo vse lepote dneva mimo mene… ali vsaj večina?
Zakaj dopuščam, da lepo gre mimo mene z lahkoto – medtem, ko
vse »zanimive situacije« čisto posrkajo mojo pozornost?
Lahko se naučim drugače. Lahko spremenim fokus.
Življenje je res čarobno.
Vsak trenutke.
Že to, da zdaj pišem v postelji, uživam in samo sem, ter sem
čisto v lepoti tega trenutka, je pravo razkošje.
Slišim pomivalni stroj, kako mi pomiva v ozadju. Če to ni
lepota! Niti posode mi ni treba pomivati! Saj ne rečem, da sem navezana na
stvari. No ja! Pa sem! obožujem svoj pomivalni stroj, ki mi prihrani toliko
časa!
Seveda obožujem tudi lepe stvari! Dobila sem popolno obleko!
Tako lepe obleke še nisem videla! Res je pravo veselje! Meni in že ko jo
gledam! Veš kaj pa je najlepše! Skupaj sva jo odkrili s prijateljico!
Pa še to! Komaj sem se malo začela dotikati, kako sem
hvaležna za vse stvari v sovjem življenju! Kako sem hvaležna le še za vse ljudi
v mojem življenju! Najraje jih imam na svetu. In s svojo nagajivostjo,
iskrenostjo mi čisto polepšajo dan! Kako imam rada te iskrice v očeh, ko kaj
ušpičimo skupaj. Ali ko samo smo! V vsej tej lepoti!
Čakaj! Še o tem bi rada pisala!
Prijateljstva. Ljudje odidejo z namenom. in pridejo novi! To je
dobro! Tako kot je sprememba dobra. Tu bi še potrebovala malo prepričevanja.
No, saj! Če si mislim, da mi prihodnost prinaša vse, kar si
želim. Ali ne bi šla naprej? Ali ne bi šla v neznano? Ali ne bi sprejela
svobode ustvarjanja čudovitih dni kot svoje naravno stanje?
Bi si upala?
Zdaj delam nekaj novega. Pišem dan, kot si ga želim
ustvariti. Samo pet minut. Mislim, da sej že čisto izboljšalo. Hrana je tako
bolj okusna! Bolj jo cenim! Prav se mi zdi, da čutim vsak grižljaj in da čisto
uživam v njem. Popolnoma. Kaj šele druge stvari. Bolj vem, kaj si želim čez dan
in bolj opazim lepoto.
Pa še nekaj sem včeraj naredila. Res sem si ga šla kupiti. Moj
čarobni zvezek.
Najlepši je, kar sem jih videla v življenju!
Na prvo stran sem napisala…
Čarobni zvezek.
Vse, kar napišem v njega, živim.
To je to!
In že čutim, kako deluje.
Napisala sem tudi prvo stvar v njega. No, da pojasnim. Tu noter
pišeš svoje želje in to desetkrat večje od tega, kar si lahko predstalvjaš. No,
tako je. To zdaj pišem. In bom še pisala. Čutim, da se bo pokazala pot do
vsega, kar napišem noter. To je pot moje duše in čutim, da me bo intuicija do
tega vodila. Z lahkoto.
Čisto zaupam svoji duši! Zdaj! Saj ji tudi lahko! No ja, kak
je zdaj to! Učim se ji zaupati. Učim se ji še bolj odpreti. Zaupam svoji duši. Zaupam
svoji intuiciji…
Ljubek sijoč pristen srčkan unikaten dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Pusti, da te življenje preseneti. Čarobno je!
P.P.S.: Zdaj vem! Sploh nisem želela pisati o tem! Pisati sem mislila o čarobnosti sončnega zahoda! Čisto me je prevzel! Čisto sem bila navdušena! Čutila sem tako enost in povezanost in lepoto. Vse to sem jaz! Vse to smo mi! Narava v vsej svoji lepoti! Univerzum v vsej svoji lepoti! Izraz Univerzuma v vsej svoji lepoti!
