Maskiranje kot nindža?!!!

Hej, kako kaj danes?

Smo kaj radodarni? S svojim nasmehom, prijaznostjo, prisrčnostjo, spodbudo, ljubeznijo, srčnostjo, toplino?

Saj ne rečem, da se moramo kot nindža maskirati v vse te lepote. Samo dopustimo jim, da se izrazijo. Ne čuvajmo jih samo za posebno osebo. Mi smo posebna oseba.

Vsako srečanje je sveto. (Tečaj čudežev)

Vsaka povezava je tu, da se širi in zacveti. Najbolj pa, da pustimo, da se širi in vzcveti v nas. Ljubezen. Vse je že tu. Vse je že urejeno.

Vse je že tu za nas. Vse je že urejeno v naše najvišje dobro. Zdaj pa to samo še dopustimo. S sledenjem svojemu sijaju, kot bi rekel Joseph Campbell.

Sledimo kaj svoji zvezdi? Sledimo kaj svoji sreči?

Danes je dan, da nas zapelje v čarobnost življenja. Tu je za nas. Tu je, da nas vodi po najlažji poti do vsega, kar si želimo iz srca. sledimo temu kompasu!

Ljubek srčkan pikasto mavričen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Sprejmi vabilo čarobnosti!

Je že komu uspelo?

Kaj že živimo svoje srčne želje?

Sploh vemo, kaj so?

Kaj je vaša resnična radost?

Tako, zdaj smo prebili led. Zdaj pa gremo malo bolj osebno.

Kako naj privlačim nekaj v svoje življenje, kar nisem prepričana, da sem to že, zdaj. Tako, da to vibriram, da si to predstavljam, da to občutim, kot da je že uresničeno.

Najprej pa, kar res mislim, da si želim stvari in materialno, ali se samo želim počutiti dobro? Kaj bi raje stvari ali živela srečno do konca svojih dni?

Zdaj pa, ali to verjamem?

Če ne verjamem, zakaj bi se trudila biti srečna, če tako verjamem, da je življenje topljenje, boj in muka. Kje je tu sreča? Ni je! Ena sama velika žalost!

Lahko pa si dam priložnost in živim drugače. Je že komu uspelo, da je bil srečen. Je. Je že komu uspelo, da je bil notranje zadovoljen? Je. Je že komu uspelo, da je sijal od notranjega žara, veselja, radosti, ker dela, kar ljubi? Je.

Torej je možno. Če je možno za druge, je možno zame.

Zdaj pa, kaj je lahko slabega v tem?

Mislim, da me bo potem doletelo sto let nesreče? Ali, da mi bo to veselje vzeto? Ali, da bom potem bolj izpostavljena polenom in nevoščljivosti? Da bom izstopala? Da se ne bom več mogla skrivati v množici in bom odgovorna za svoje življenje in kreacije? Da se mi bodo javno posmehovali?

Uh! Kaka grozljivka!

Nič od zgoraj navedenega ni vredno, da bi opustila svoje sanje. Zdaj stopam proti njim. Prav čutim jih, da so zrele, da postanejo otipljive. Nič ni pomembnejše od tega, da se počutim dobro! Zdaj!

Ljubek sijoč pristen nagajiv srčen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čarobnost. Zdaj! Živimo jo!

Kaj pa če je normalno, da smo srečni preko vseh mej?

Joj!

To pa je bilo! Osho se je spet izkazal z resnico! Čakajte, to vam moram naprej povedati. No, napisati!

»Ljubezen krepi inteligenco, strah jo otopi. Kdo hoče, da bi bili inteligentni? Tisti, ki imajo moč, že ne. Kako naj bi hoteli, da bi bili inteligentni? Če bi bili inteligentni, bi začeli odkrivati celotno strategijo, njihove igre. Hočejo, da ste neumni in povprečni. Vsekakor hočejo, da ste učinkoviti pri delu, ne pa inteligentni; zato človeštvo živi na minimumu svojih zmožnosti.

Zamislite si svet, v katerem bi vsi izkoriščali vse svoje zmožnosti… Zemlja bi postal raj, super-raj.

Če se v človeka nihče ne vtika in ni zastrupljen, je ljubezen preprosta, zelo preprosta. Nobenih težav ni. Je kot voda, ki teče navzdol, ali para, ki se dviguje. Spominja na cvetoča drevesa in pojoče ptice. Vse je naravno in spontano!«

Osho – Pogum: Radost drznega življenja (Osho, Pogum: Radost drznega življenja – vpogledi v nov način življenja, str.: 86, Primus, 2015.)

Kaj če bi na vse gledali bolj sveže? Skozi oči ljubezni? Skozi oči pristnosti? Kaj če bi bili manj naučeni, kaj moramo in bi bolj izhajali iz srca, kaj pa si želimo? Življenje je radostno potovanje!

Kaj pa če je normalno, da smo srečni? Kaj pa če je normalno, da smo srečni preko vseh mej? Kaj pa če je normalno, da zaupamo svoji naravi, poslušamo srce?

Kaj če so nas samo narobe učili? Ker sami niso bili prav naučeni. Kaj če samo niso vedeli?

Danes si dovolimo biti vse, kdo smo! Čudoviti smo točno taki kot smo! Izkoristimo vse svoje zmožnosti! Bodimo kot reka, ki teče navzdol!

Lep sijoč pristen igriv srčkan prisrčen nagajiv zabaven luškan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čarobnost in lepota. Začutite jo s srcem!

Samo živi po svoje...

»Ni se vam treba soočiti s človekom – srečajte se z drevesi, rekami, gorami, zvezdami – srečajte se z vsem stvarstvom. In to je naše vesolje, njegove del smo. Ni se vam ga treba bati in pred njim vam ni treba ničesar skrivati.«

Osho: Pogum – Drznost radostnega življenja

To je nadaljevanje, da se bojimo sodb. Ali okolice, družbe, ljudi, da nas ima za nore ali boga. Ampak, kot pravi Osho. On nas je ustvaril. Torej, če je kaj narobe z nami, je on dogovoren.

Torej pri bogu pridemo skozi.

Kaj pa okolica?

Ne glede, ali si misli, da smo nori ali ne, živimo po svoje. Tako kot tulipan ali marjetica ne neha cveteti, ker obstaja vrtnica in samo živi po svoje in cveti po svoje, tako je tudi to naše poslanstvo. Cvetimo po svoje. Sledimo svojemu srcu. Sledimo svojemu sijaju. Joseph Campbell. Sledimo svoji sreči. Cvetimo. Dovolimo si biti to, kdo smo. Točno zaradi tega smo tu. Točno zaradi tega smo bili ustvarjeni, kot to, kdo smo.

Zdaj pa živimo po svoje.

Danes sem odprla knjigo od Osha in malo je zavelo ven po zatohlem. Saj vemo, da sem jo malo namakala v kopalnici. Po pomoti. Ampak, resnica pa je resnica. Vedno bolj glasna je. Kliče me k sebi. Upam, da se zabavate od odkrivanju globin, pristnosti, veselja, ki ga imate v srcu.

Ljubek sijoč unikaten srčkan pristen mavričen samorogast dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čarobnost, v vseh pogledih!

Najplemenitejše...

Si upaš verjeti, da si že zdaj dobra, dober? Že zato, ker si. Že zato. in že samo zato.

Ni se mi treba dokazovati. Ni se mi treba zvijati kot kača, da ugodim vsem. Ni mi treba spreminjati barv, da se prilagodim okolici in okolju.

Ne!

Samo jaz sem!

Dopuščam, da se božansko pretaka skozi mene.

Zdaj pa je čas za Osha.

Pač pritegne me!

»Bog ni oseba, ampak najneplemenitejša različica dobrega počutja, občutek, da smo doma, da pripadamo temu svetu, svet pa nam. čutimo, da na tem svetu nismo tujci, nismo neznanci. Gre za vrhunski in stvaren občutek: »Ta celota in jaz nisva ločena.« Ta izkušnja je Bog. Ampak mogoča je samo, če dovolite, da izrazi vaš notranji čut.«

Osho: Pogum – Drznost radostnega življenja

Zdaj pa zares občutimo. Ali vemo, da je vrtnica lepa, ker smo naučeni, ali vemo, ker jo vidimo, ali čutimo, kako čudovit izraz življenja je. ali je sploh ne pogledamo, ker vemo, da je lepa, ali se vedno znova čudimo lepoti vsakega cveta posebej. Odpustimo naučeno. Čutimo.

Ljubek sijoč pristen nagajiv unikaten dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je tu, da ga občutite, doživite, ga gledate s srcem...

Preusmerjanje...

Ptuj, december 2019

Danes je dan!

Karkoli sem si želela početi, zdaj imam čas. Zares čas. Pa saj sem ga vedno imela. Samo izbirala sem si ga natrpati z neumnostmi.

Zdaj komaj vidim, da ne gre za stvari. Materializem. Saj sem vedno vedela, ali vsaj slutila.

Zdaj vem, da gre za povezavo. Za smeh, za radost, za igrivost, za veselje, za globine, za nasmeh iz srca, toplino, srce...

Res je, da je pomembno, da vidiš s srcem. Ali, da gledaš s srcem. Potem je vse drugače. Kot bi rekel Mali Princ.

In stvari, ki so zares pomembne, niso vidne z očmi. tisto, kar je res pomembno, ostane očem nevidno.
drobna vez, ki postaja vedno bolj močna. Mostovi, ki jih gradimo. Od srca do srca. Ali pa jih rušimo, ker zaupam, da bodo prišli novi svetovi, do katerih si želim graditi mostove.

s kom si želimo graditi mostove? V katero smer si želimo graditi mostove!?

S kom in v katero smer gradim mostove naj odloča moje srce. To je vedno pravi kompas zame. Zdaj pa še bolj.

Tako sem hvaležna za vse ljudi v mojem življenju. Zaradi njih je moje življenje še bolj bogato.

Ljubek sijoč pristen igriv sijajen svileno čipkasto zabaven radosten zabaven dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čista pot srca. Ali preusmerjanje na njo...

Kaj je lepega v tvojem življenju?

Cenim, da sem tako dobro! cenim, da imam čudovit pogled na mesto! Cenim, da je tako lepo sonce. cenim, da sem unikatnost.

Cenim, da imam tako pestre ljudi v svojem življenju.

Cenim, da praznujemo, čeprav na daljavo!

Cenim, da mi rože cvetijo.

Kaj pa ti ceniš?

Kaj je lepega v tvojem življenju?

Več, ko smo hvaležni, več priložnosti za lepoto privlačimo. Pa saj to si želimo!

Kje je naš fokus!?

To odloča o vsem! To je to! ustvarjam si življenje, ki ga rada gledam! Ustvarjam si užitek v vsakem trenutku po malo, da sem še bolj pristna in s svojo rastjo pomagam drugim, da rastejo z mano!

Tako je! življenje je lepo, če mu le pustimo.

Si predstavljate, da nam kot sveža kri, z vsakim utripom… čk, čk, čk, čk, čk… življenje nosi sveže energije, navdiha, lepote, radosti, božanskosti… zdaj pa se nehajmo temu upirati!

Naj bo lep čudovit sijajen sijoč pristno zabaven dan, ker si bomo takega ustvarili!

Akcija!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje te vsak trenutek poljublja kot Trnuljčico, da se zbudiš! Gremo! Sprejmimo vso ljubezen v srce!

Vse je pred mano!

Življenje je v polnosti lepota.

Vse življenje je pred mano.

Ampak zdaj ga lahko živim bolj zavestno. S pozornostjo. S pravo pozornostjo. Ne glede tega, kaj si bodo mislili drugi. Ali ohranjam ugled ali sem pridna punčka, dobra oseba… nič od tega.

Počasi spuščam ta oklep.

Ne služi mi več. Vsak ima stotine pravil, ki si nasprotujejo.

Tudi, če bi želela, nikoli ne morem ugoditi vsem. Ali sploh komu.

Torej je boljše, da sem vsaj jaz srečna. Nekje pa moramo začeti. Ali ne?

To je bilo čudno vprašanje, kot da spet iščem potrditev in pritrjevanje in ovrednotenje, da sem dobra. Sem. Ne rabim pa biti razpeta med iluzorne svetove. Kaj pa si bodo drugi mislili? Kdo sploh so drugi? Ne hodim z njimi na kavo? ne poznam jih!?! Zakaj bi si jih želela impresionirati?

Leta so dobra, ker to počasi odpada. Dobro, da se levim.

Luščim se po plasteh kot čebula. Jedro je zdravo. Bolj sem pristna in bolj poslušaj svoje srce.

Ljubek sijoč pristen nagajivo samosvoj dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čista radost od znotraj navzven. V drobnih trenutkih, v malenkostih, ki odločajo. Čakajo, da jih opazimo!

Prioriteta

Če bi te vprašala, kaj je tvoja največja prioriteta v življenju?

Karkoli je, je tvoja.

Mislim, da so me narobe učili.

Ni denar. Niso dobrine. Ni to, kar imam za pokazati. Hišo. Avto. Materialno.

Saj so vedno rekli, samo, da si ti srečna. Samo ne vem, če so mislili tako.

Pa zakaj se sploh ukvarjam s preteklostjo? Ni več pomembna.

Zdaj sem sama odgovorna za svoje življenje.

Moja prioriteta je sreča. Če lahko delam, kar ljubim in ljubim, kar delam, so zame nebesa. Zdaj si jih ustvarjam.

Nekje sem včeraj slišala, da bi se raje jokal v Ferrariju, kot bil srečen v stari kripi.

Ferrari so moje sanje. Ampak raje sem srečna v stari kripi. Vem, neka nostalgija me daje. Ali pa samo to prepričanje, da nisem prišla zbirati stvari, ki jih tako ob smrti ne bom mogla vzeti s sabo. Mojo dušo pa bogatijo doživetja. To pa verjetno bom vzela s sabo. Ali pa tudi ne. Vseeno. Zdaj mi to bogati življenje.

Zdaj pa, če pogledam, da sem optimistična. Kar priznam. vedno sem imela malega anglečka v sebi, ki pa je rekel, kaj pa če gre? Kaj pa tudi če ne gre, pa je tako dobro.

Verjamem, da je sreča lažje dosegljiva, kot se zdi. sploh, ko sem si včeraj naredila kopel v vodi s soljo, pa zdaj pijem kavo s penicami.

Prav čutim srečo. Prav otipljiva postaja. Zares! Čarobnost!

Ljubek sijoč pristen srečen nagajivo lep dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je tukaj zate. Zdaj. Vse se je zarotilo, da ti pomaga.

P.P.S.: Malo navdiha... priporočam! https://youtu.be/2wL8kkPuRVg

Zdaj pa stopimo ven iz tega...

Hej, pa sem spet na terenu. Tako mi je super.

Kako pa kaj ti, moja draga, moj dragi?

Kako kaj tvoje življenje?

Si ga narediš kaj, da ti je fajn?

Veš, da si ti fajn?

Saj vem, ampak res je.

Vedno so nas popravljali in primerjali. Če pa smo čisto vredu, taki kot smo.

Čisto vredu sem, taka kot sem. čudovita. Izjemna. Pristna. Polnost. Veselje. Radost. Izjemnost. Izvirnost.

Še bolj pa je pomembno, da se res odkrivam. Kaj sem in kdo sem?

In to ni naloga ega. Ne! Bolj dopuščanje, da karkoli se želi izrazit skozi mene, da se. Narava. Narava v meni, ki me kliče. To je to. pestrost. Izjemnost. Izvirnost. Izpolnjenost. Občutek notranje sreče!

Kako je zdaj čas, da izstopim iz tega, da sem stara jaz. v udobju. V gnezdu. Če pa bi rada videla svet. Samo ne danes. Samo ne še danes. Mogoče jutri. In jutri spet kaj pride vmes in mi ni za iti. Res ne. Res še ne bi danes. Kaj pa če bi spet jutri? Potem pa to kar odlašam. In gnezdo postaja vedno bolj vabljivo. In domače. In udobno.

Zamujam pa pustolovščino. Zamujam pa vse, kar je res zanimivo in pristno in pravo. In tisto, kar je res zame. V vseh pogledih!

Ljubek sijoč pristen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Ustvari svoje življenje po svoje!

To pa bi bilo!

Kako se stvari izjemno zanimivo odvijajo! Pa to je noro! ali noro dobro! saj ne vem! Ampak vedno je lahko noro dobro, če tako naredim!

Potem pa se sprašujem, kaj pa jaz sploh delam? Kaj ni moje delo, da sem uglašena s svojo dušo? Da sem na isti frekvenci!? In ta frekvenca je visoko. Vsi smo kot radiji, samo sprejemamo signale. Smo vsaj malo odprti za božansko? Za srečo? Za vse lepo, kar se pretaka skozi nas? za vse, kar se želi pretekati skozi nas?!

Čutim, da mi je kar težko biti v tišini, delati nič. Ali gledam kaj navdihujočega, ali ustvarjam ali karkoli, kuham, zraven poslušam nekaj, kar me dviguje. Kaj pa tišina? Kaj pa prostor, da se lahko naravnam? Kaj pa narava?

Mislim, da si bom dala več tega razkošja v svoje lepo življenje. Zdaj!

Cenim, da se spoznavam. Cenim, da si dovoljujem biti bolj in bolj pristna.

Danes je dan, ko sem lahko še bolj.

Moja naloga je samo, da sem srečna. To je to! in srečna sem, ko sem v sozvočju s svojo dušo. Kaj pa je moj kompas? Dobro ali slabo počutje.

Dobro – to! Na pravi poti sem!

Slabo – to! Signal, da se popravim, preusmerim na nekaj, kar mi vliva in daje veselje.

Kaj pa je to? kaj je moja čarobna škatla? Sigurno ne bom potegnila ven zajca kot čarovnik. Imam pa lahko nekaj stvari noter. Napisanih na listke.

Sprehod.

Ples.

Slikanje.

Povabim se na kavo.

Kaj pa čajnica? Tam že nekaj časa nisem bila!? To pa bi bilo! Hej, res imam lepo popolno sijajno življenje!

Kaj bi še bilo v magični škatli?

Pisanje. Po pisanju sem vedno dvignjena k miru, k ljubezni, k radosti, k zabavnosti.

Skuham si kaj dobrega. Ali spečem? Kaj če bi končno uporabila tisti recept za čokoladne piškote? Seveda!

Ljubek pristen sijoč srčkan super dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Vse je čarobno!

Nikoli nismo v pomanjkanju...

Kako lepa svetloba je zasijala skozi meglo. Kot bi vse žarelo v belini. Kot bi bili v oblaku moke in bi vsak delček odseval svetlobo! Kako lepo! rada imam vse to! Rada imam naravo! Rada sem del nje. Rada sem v njej. Kakorkoli!

Kdo bi si mislil, da je megla lahko tako čarobna!

Sicer pa je vse čarobno, če gledamo na to tako!

Vse je ali čarobno ali čarobno. Odvisno, kako se odločimo?!!

Dnevi so, ko sem si prav morala privoščiti popoldansko kratko dremanje. Kako pa to prija. Malo sem zaprla oči. Samo malo. Pa sem potem tako kot mucka zaspala na sedežni garnituri. Mogoče pa sem mačka, samo v človeškem telesu. Kako razkošje je, da lahko delam, kar si zaželim! Pravi luksuz! Nikamor mi ni treba! Samo sem! Prav super se počutim! Prav obožujem to obdobje! Kako dragoceno mi je!

Kako zanimivo, da nam je dano dovolj kisika, da smo živi. Vedno. Nikoli nismo v pomanjkanju kisika. Kaj če bi zaupali, da nam je dano tudi vse drugo? Da je tudi za vse drugo poskrbljeno. Verjetno je. samo ne dopuščamo, ker želimo s svojim malim sitnim egom vse nadzorovati in sami urejati. Kaj če pa je res za vse poskrbljeno. V resnici je! Zato, ker če bi jaz skrbela za pretok krvi, bi bilo odvisno od mojega trenutnega navdušenja. Saj delam redno na sebi. Tu pa tam pa si privoščim počitek od vsega in zapravljam čas. In tako dobro dene! To pa je pravo razkošje! No, potem verjetno več ne bi kri krožila. Ali pa bi mogoče kak dan pozabila, da moram kaj narediti. Sigurno bi se kaj zakompliciralo. Hvaležna sem, da je za to poskrbljeno. Tudi Zemlja je v svoji tirnici, sonce je spet vzšlo. Brez moje pomoči. Torej če je za tako velike in pomembne stvari poskrbljeno, zakaj ne bi bilo zame!?

Danes to dopuščam. Dopuščam, da Univerzum ljubeče skrbi zame. Moja naloga pa je, da sem čimbolj srečna, ker takrat sem resnično pretočna za božansko!

Ljubek srčkan poln navdušenja dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Čarobnost je v zraku. Čutiš ta sijaj čarobnosti, ki te obdaja?! Zdaj!!!

Čisto se je zataknilo!

Danes je tako lep dan! Čaroben!

Malenkosti štejejo!

Želela sem na hitro v mesto in potem hitro domov! Vse na hitro! Z maksimalno ravnijo užitka! Listje živo rumene barve je bilo prilepljeno na moje vetrobransko steklo! Imela sem zlato preprogo listja! Dokler jih nisem stisnila v trak spodaj! Še vedno živo rumene oker barve!

Kako me pa take malenkosti razveselijo!

Kako sem mislila, da bo prazno v centru? Po kaki logiki!? Začetek tedna je! In očitno so se vsi odpravili naokoli urediti stvari. Karkoli so stvari!

Ampak dobila sem prosto parkirno mesto! Kako prikladno, gospa je ravno zapeljala ven! Dobro, da sem jo imela na očeh, ko je šla proti avtu!

Potem pa kovanci za modro cono. Dovolj jih imam! Zdaj jih samo hitro zmečem noter! Zadnjič sem bila prepočasna in mi jih je prej ven izvrglo. To sem ponovila potem vsaj trikrat. Silil me je! Ampak je potem uspelo!

Zdaj pa je šlo! Mečem koliko hitro lahko! Na polne! Danes pa ne boš zmagal! Pa se zašopa! Vse sem noter zmetala, pa nič! Ni želel natisniti listka! Ni želel vrniti denarja! Nič!

Tako pa je šla zmaga!

Malo sem preložila star račun, da bi denar potisnila noter, pa nič! Ni trzal! Nič!

Poklicala sem telefonsko številko! Javil se je zelo prijazen gospod!

Vprašal me je za registrsko, da mi da listek gor, da ne bom plačala kazni! In vse sem mu povedala, kako je bilo. V tistem pa sredi razlaganja avtomat vrne približno pol denarja! No, ampak vseeno ni šlo! Čisto se je zataknilo!

Moram počakati ali lahko skočim za pol ure okoli?

Lahko greste, vam bom nastavil listek!

Tako je bilo! Vse sem uredila tako hitro, še boljše, kot sem si mislila!

Nazaj grede pa sem videla gospoda, kako mi daje listek za brisalec.

Jaz sem vas klicala! Hvala!

Moral je ročno odmašiti avtomat!

Pogledam na listek, ki mi ga je zataknil za brisalec!

Še celo uro imam parkiranje! To pa bo dovolj za kavico! Kako dobro! in potem se šla na kavico z razgledom! Kako sem uživala! Sonce je tako sijalo, tako je bilo toplo na terasi, da sem bila brez bunde! Uživala sem v prijetnem ambijentu! Tako dobro sem se imela. Srečala sem še prijazno gospo! Že nekaj dni sem razmišljala, da bi šla sem na kavo. Zdaj pa se je tako obrnilo, da sem tu! Kako me pa to veseli! Rada sem polnost in pristnost! Ljubim vsak košček tega dneva! Vsak trenutek! Ljubim svoje življenje!

Ljubek sijoč pristen srčkan unikatno lep dan!

Cmok!

Cmok!

Objem!

P.S.: Vse je za nas. Vse Vesolje nas želi ljubiti! Dopuščamo? Danes spustimo malo več sonca navznoter!

Danes je dan akcije!

Danes je dan akcije. Pa če tudi je to samo vizualizacija. Ne bi je podcenjevala! Si lahko res predstavam, kot da že imam vse!

seveda!

Potem je to to!

To je moje navajanje, da sem vse, kdo sem.

Se lahko počutim dobro, celo odlično, ne glede, kaj se dogaja?

Seveda se lahko!

Uh, kako dobro kavo pijem! Vesela sem. To pa mene osrečuje.

Kako bi se to po slovensko reklo… kaj ni celo pregovor na to!? ali vsaj rek!?

Hudič je v podrobnostih.

In oziroma ali domače povedano, tako kot je danes moderno, v drobnem tisku.

Kaj pa so malenkosti?

Dobra kava. Če lepo začnem dan, kako pa lahko sploh kaj gre narobe?!

Včeraj sem spoznala spet nekaj iz Kojca! To vam moram povedati! Ali moram to vaditi, zato vam moram to spet povedati!

Vsi smo del prasile. Ali Univerzuma. Čakaj! Spet ta beseda! No, pustimo besede. Po Kojcu je prasila.

In naš višji jaz je vsemogočen in vseveden v svojem delčku prasile. Torej!

Torej!

Torej!

Intuicija!

Poslušanje svojega srca!

To je naš višji jaz, ki ima večjo sliko, posebej za nas, vodi k temu, kar si želimo. Kar je dobro za našo rast ali za izboljšanje našega življenja!

Uhhhhh!

Če bi tako lahko zaupala! Saj lahko zaupam! Samo ko pa vem, da neke stvari moram, če prav mi višji jaz pravi, da se bo vse uredilo!

Čakaj! Kaj pa če bi zaupala in bi vseeno delala, kar moram, dokler se nova priložnost ne pokaže? Pa je potem to zaupanje. Pol po moje z ego perspektive in pol po višjem jazu. Saj tako vem, kdo bo zmagal in kdo bo imel prav. Oh!

No tu pa se zakomplicira.

Jaz bi! Eh, pa ko šmirgla moj mali jaz in ego, naj srce vodi! Kaj bo bo! Saj več kot umreti ne morem! In če bom, je tudi to klic višjega jaza k moji celovitosti. To pa je zaupanje!

Ljubek unikatno lep srčkan prisrčen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Vse je samo za nas! Uživajmo!

Kaj bi radi z njimi?

Danes je nov dan!

Kot da sem ugotovila kaj novega! Ne! Res!

Ampak dovolj sarkazma! Ima moč, da vse zbirše. Kar je bilo včeraj, je bilo včeraj. Danes imamo novih celih neoporečnih – čistih kot solza ogromno minut!

Kaj pa bomo z njimi?

Kaj bi radi z njimi?

Kaj vas veseli?

Sem lahko v visoki vibraciji? Malo bolj dolgo kot sem bila včeraj? Se lahko še malo več smejem? Se lahko še malo več zabavam? Seveda! To pa je nekaj, s čimer nimam pogosto težav.

Tukaj sem! Ne! Res!

In če že samo to sprejmem, če sprejmem, da sem kje sem, je to že visoka vibracija. Sem, kje sem. Tu sem. Zdaj.

No, zdaj pa je potrebna vaja. Kako sem lahko še bolj jaz? Kaj to moram vaditi! Pa saj to vem. Sem srčna oseba, ki se učim biti še bolj pristna, ustvarjalna, ljubeča.

Dobro. dobro!

Vaditi je treba visoko vibracijo. Sem lahko malo boljše volje? Sem lahko malo bolj vesela?

Seveda sem lahko!

In ne samo to! želim si! Ker se počutim boljše! In to je nekaj, kar si res želim. Želim si dobro počutiti in v resnici ne vseh stvari. To je danes moj cilj – dobro počutje!

Ljubek sijoč pristen unikatno lep dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje te ljubi, kot bi rekla Louise L. Hay! pa to dopuščaš!? Si upaš sprejeti toliko ljubezni vase!? Zda je čas! Res! Če ti rečem!

Zdaj pa je tako!

Cenim, da imam tako zabavno življenje! Pa saj ni nič takega! Čimveč trenutkov spreminjam v zabavne! To je to!

Kako ste kaj vi, moje drage, moji dragi!?

Eh, pustimo oliko in vikanje. Saj smo bolj prijatelji. Tukaj se pogovarjamo o temah, ki se jih verjetno s kom na Vi ne bi pogovarjali.

No, kako si kaj, moja prijateljica, moj prijatelj?

Upam, da si ustvarjaš čudovito življenje. Upam, da si ustvarjaš življenje, kot ti je všeč.

Vedno bolj me zanima zakon privlačnosti. Ampak je bolj zakon dopuščanja. Bolj kot razumem, bolj nečesa ne dopuščamo.

Samo nehajmo s tem!

Bolj smo dobre volje, bolj smo razigrani, bolj smo pristni, bolj smo v tem lepem trenutku – tudi hvaležni, bolj dopuščamo srčnim željam pot.

Če pa smo v drugo smer, razdražljivi, se počutimo krive, skozi razmišljamo, premlevamo, smo preobremenjeni, sitni, sitkani, v skrbeh – pa srčnih želj ne dopuščamo. Kot bi jim metali železne barikade pred noge. Želje želijo priti k nam.

Če smo si jo lahko predstavljamo, je naša! Vesolje jo je že prej sanjalo za nas, zdaj smo jo samo ozavestili. In zdaj je čas, da jo dopustimo! Vesolje nam jih želi uresničiti.

Kako z lahkoto sem pisala vsa negativna čustva, pri pozitivnih pa sem že mogla malo bolj razmišljati. Tako je bilo!

Zdaj pa je tako!

Zdaj pa lahko razmišljam z lahkoto o pozitivnih čustvih! Kako lepo mi je! čista zabavnost! Čista lepota! Kako rada imam svet in vse v njem! ljubim se! Ljubim se z vsem srcem! Rada sem to, kdo sem. rada sem polnost in lepota. Rada sem hvaležnost in upanje in jasnost! Rada sem vse, kdo sem! Ljubim vse, kdo sem. In to je moje.

Kaj si danes želim početi?

Kaj lepega za dušo?

Kaj je najbolj radostna stvar, ki jo lahko naredim? To je srčnost in srečnost. Veselje!

Ljubek srčkan pristen uresničujoč dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je praznik!

Življenje je lepo, ko ga živimo po svoje...

Cenim, da sem tukaj in zdaj v tem lepem trenutku. Sonce ravno vzhaja in tako tudi moje boljše počutje.

Kaj ni zanimivo, da sem imela razstavo. No, neuradno otvoritev?

Bilo je tako sproščeno, kot da sem to delala že stokrat. Čisto normalno mi je bilo, da sem vse postavila. Ampak ne na hitro, najprej zunaj. Potem smo spili kavico. Potem pa od znotraj. V kavarnici. Če imate čas, si jo pojdite ogledati. Slike so čudovite! Pravi navdih! In čisto majhen, ščepec opomnika, da je življenje lepo. Prav čarobno, če le pustimo!

Res sem od nekdaj imela rada barve in še jih imam!

No, zdaj pa sem se odločila, da še bom imela eno otvoritev, iste razstave, ker prijateljica ni mogla priti!

Pa kaj češ lepšega!!!

To pa bo zdaj pravo!

Moja prva samostojna razstava!

Prav prija mi malo oddiha od vseh priprav in letanja. Prav prija mi tišina okoli mene, če ne štejem pomivalnega stroja. Ampak to me pomirja, ker vem, da ne rabim sama prati posode! Prav prija mi ta zvok, ker dela in dobro dela!

Rada imam vso to sprostitev. Rada imam vso to veselje in radost in polnost in živost. Kar nekaj se dogaja. Dobro se počutim. Dobro mi je tako, kot je. to sem jaz. To je moj izraz vsega notranjega. Rada imam svoje slike. Rada imam, da sem vedno bolj pristna. Rada imam, da mi vse tako z lahkoto uspeva! To je moje življenje. Radost! In zaslužim si uspeh v vseh pogledih!

Ljubek srčkan uresničen pristen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je lepo, ko ga živimo po svoje... Danes je ta dan!

P.P.S.: https://youtu.be/_CMTHxOcPak ... navdih, pridružite se mi prosim na youtubu...

Kaj pa me danes navdihuje?

Danes je čudovit čaroben dan! kako sem zadovoljna, da sem lahko vse, kdo sem! Našla sem čudovite ponudbe in to mi je v veselje. In kako rada sem vse to, kdo sem. ljubim svoje življenje v polnosti. Ljubim radost in polnost tega, kdo sem. zadovoljna sem. Res sem v vseh pogledih polnost in zadovoljstvo!

Jutri pa potovanje! Kako sem zadovoljna! To pa je moje najlepše doživetje. Že zdaj se veselim! Načrtujem obisk otoka, ki bi ga rada raziskala! In komaj čakam, da grem čez! Res imam lepo življenje!

No, če je moj edini problem, kaj bi spakirala, pa imam res lepo življenje!

Kaj pa me danes navdihuje?

Lepo vreme!

Seveda!

Uh, ne vem, če sem omenila, grem na predavanje! Pa kako vam tega nisem povedala! To je bil začetek povoda, da sem se sploh odločila, da grem na morje! Pa da! To je bistvo vsega! To je tisti razgloh, za kar sem se sploh odločila! Premik od doma! Živim v vseh pogledih na polne!

Je pa predavateljica, ki me vedno znova navdihuje! Tako na lahek način razlaga vse, kar me zanima. In vedno ko iščem odgovor ali se zamotam v njega, se mi nekako pokaže, ko poslušam njen kanal na Youtubu! Vedno je naključje, da o tem, o čemer razmišljam, dobim odgovor! Čeprav naključij ni!

Tu je njen kanal, ki ga definitivno priporočam vsem nam ustvarjalcem svojih dni!

https://www.youtube.com/watch?v=ZdjJOIdPceY

Seveda in potem če sem že pri morju, zakaj ne bi šla malo raziskovati naokoli! In točno to bom naredila!

Hvaležna sem, da lahko potujem! hvaležna sem, da lahko delam, kar ljubim! Hvaležna sem, da sem polna ustvarjalne sile! Hvaležna sem, da sem polna zagona in motivacije in zanosa in navdušenja!

Ljubek srčkan pristen zadovoljen srečen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Živi zdaj v tem lepem trenutku! življenje je radost v vseh pogledih! Bodi to, kdo si!

P.P.S.: Nov navdih... https://youtu.be/A0nvts1_ERU ... in seveda se naročite prosim na moj yutube kanal... kot blog, samo v videju...

Kako ne bi imel človek rad življenja?

Kako lepo sonce je! naša jesen je skoraj blago poletje. Kako imam to rada! Pišem. Kavica mi že diši. Kako ne bi imel človek rad življenja?

Tako sem hvaležna, da mi tipke tako z lahkoto letijo.

Nekaj sem delala meditacijo pred ogledalom. Ne nekaj. naredila sem meditacijo za ljubezen.

Ljubezen do sebe. Preprosta je. Samo ponavljaš si:

»Rada te imam! Res te imam rada! Z lahkoto te je ljubiti. Tako si ljubeča. Rada te imam.«

Čutila sem, kako se prav zdravim. Kako se mi pretaka energija iz mest po telesu navzdol. Čutila sem jo na polne! Pa kaj je res tako malo potrebno, da se imam rada!? Da se pozdravim. To kar si želim slišati od drugih, si lahko damo sami! Najprej!

Posoda je polna! In samo iz polne posode lahko preko teče k drugim. Če ne sem vedno počutim, kot da me ropajo. Ali jim zamerim, da ne cenijo, da sem se žrtvovala. Moj čas za njihov čas. Dragoceno je, da se imam rada. Z vsem srcem. Rada se imam. Rada se imam v polnosti.

Pa saj gre vedno lažje.

Sploh, če pijem kavo z lešnikovim mlekom! Kako razkošje! Kako pa je to dobro! Čista popolnost!

Čas je, da si dovolim čutiti to ljubezen. Čas je, da si jo res dajem na take lepe načine.

To me je navdušila Louise L. Hay. Kaj je to opravičilo, da si ne bi kdo mislil, da sem si sama izmislila tako čudne stvari!?! Brez opravičenja! Pa kaj če je čudno! Če pa pomaga! In res sem pripravljena vse poizkusiti. No vse?

Res sem hvaležna, da imam tako lepo polno življenje. Mogoče se mi zdaj komaj začenja. Mogoče se mi zdaj začenja vse dobro. Pa saj je že prej bilo vse dobro. če pa ni bilo, pa še ni bilo konec. Ko je vse dobro, je konec. In verjamem v pravljice. Vem. Res!? Res!!!

Ljubek sijoč pristen bogat z ljubeznijo dan!

Objem!

Cmok!

P.S.: Ne hodi več po prstih! Dovoli si biti čarobnost! Življenje je zate!

P:S:S.: Navdih... https://youtu.be/2QnlB35JDj0

Čutiš to čarobnost, zavedanje, pretok duše?

Cenim, da imam lepo življenje.

Cenim, da sem vedno bolj vse to, kdo sem.

Kako rada imam svet! Ali se bolj učim… vsega po malo.

No, rada imam rože. Rada imam ptičke. Rada imam sončne zahode. Rada imam zvezde. Rada imam polno luno. Rada imam pestrost vsega.

Stala sem na mostu. Na eni strani se je paleta zahajajočega sonca zlivala v nežno tekočo reko.

Preslikala se je iz neba v gladino vode. Barve hiš so se mračile. Samo lučke so še svetile. Prazničnost se je slutila. Avti so vozili mimo in ustvarjali tekočo reko lučk.

Na drugi strani mostu so samo nežno sijale lučke v ozadju. Videl se je odsev sončnega zahoda v veliki stekleni stavbi. Nežno je odseval vso živost realnosti. Za vsem tem, čisto zadaj, pa je žarela luna. Ne rumena! Bila je žareče oranžna. Vzhajajoča! Prav čutila sem, kako me kliče ven! Želela sem na sprehod. Skoraj bi si premislila! Pa sem potem vseeno šla!

Bila je tako lepo okrogla. Bolj ko se je dvigala nad prostranost črne pokrajine, bolj je postajala rumenkasta, pastelna. Vseeno pa je žarela! Kot bi odsevala svetlobo notranjosti!

Ne glede, kako sem jo uspela ujeti na kamero, ni šlo. Imela sem zraven navadno. Pa specialno. Vse je bil samo rahel približek kraljevosti lune v resničnosti.

Sprašujem se, če je moje fizično samo odsev, približek resničnosti moje duše!

Duša ni prišla sem, da bi izkušala še več duhovnega. To tako je! Ampak je tukaj, da bi doživela radost in raznolikost fizičnega posvetnega sveta. Delček Univerzuma je v vsakem v nas. Mi smo uresničene sanje Univerzuma. Boga – kot bi rekel Vadim Zeland! Se bomo še res naprej pomanjševali, primerjali, se zatajevali? Ali bomo sijali bolj kot ta luna in sončni zahod obenem! Zdaj je naš čas.

Zapravljamo čas s tuhtanjem in intelektualnim razmišljanjem. Doživetja dajejo čarobnost duši. Pa čeprav je to doživetje samo vdih in izdih! Čarobno je! Čutiš to zavedanje?

Res se božansko pretaka skozi mene! in tebe! In vse!

Ljubek sijoč dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Ne prikrajšaj svoje duše za doživetja radosti, ko se zapiraš med štiri stene. Ali si v toku misli. Živimo danes!