Nasmehni se! Daj no, saj gre!

Kako kaj smeh?

Smeh je pol zdravja!

Zdaj ga še bolj potrebujemo!

Kojc, Martin Kojc, pa piše tako:

»Smeh sodi vsekakor k najučinkovitejšim sredstvom, s katerimi krepi narava naše telo. Pogoj, da se smejemo res od srca, so vselej le prešerne in vesele misli. Te misli uskladijo vse procese v telesu, ki so si prišli navzkriž. Za duhovno delovanje so kakor olje za stroj. Preprečijo namreč trenje, ki ga povzroča enolično, naporno vsakdanje življenje.«

Kojc že ve! In velja mu zaupati! Prav prijala bi kakšna dobra komedija. Zares! Ali pa Mr. Bean. Kdaj sem kaj nazadnje gledala?

Bilo je tako smešno, ko je imel policijskega psa, pa ga je ven zaprl. Potem pa so se norije samo stopnjevale. Res je bilo smešno!

Kako lepo se je smejati! Obožujem to! sicer pa se mi vedno zgodi kakšna bedarija.

Našla pa sem tudi stare slike od mojega psa Rikija, ki je bil pravi nagajivec. Pa tako prikupen je bil! Malo pa ga pogrešam, ker je vedno kaj ušpičil. Upam, da imate ob sebi kakšno žival, ki vam polepša dan.

Jaz imam zdaj ptice. Ne vem, kako se lahko usede čisto na vrh breze, velika ptica, vrana, črna velika vrana in drži ravnotežje na tako tankih vejicah. Pa še dolgo je sedela tam. Nekaj mi je prišla povedati, samo ne vem kaj.

Ljubek sijoč pristen igriv srčkan srečen zabaven nasmejan navihan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je praznik. Uživajmo! Danes!

Ni hitrih rešitev

Nekaj bistvenega sem spoznala! Kaj če sem naredila napako?

Prijateljici sem rekla, da grem zraven nje na izlet, če ne bo tečna.

Pa kaj ima sploh ona z mojim počutjem? Če bi bila tečna do stropa, pa kaj? Je to res pomembno za moje občutje?

Potem pa še je druga stvar.

Ali to je bilo prvo, kar sem pomislila.

Zakaj ne smemo biti tečni? Tečnoba je znak, da se nekaj dogaja. Znak, da smo sitkani, da nekaj spremenimo, da smo manj sitkani.

Pa kaj, če sem kdaj tečna.

Samo Barbi iz trgovine ni tečna! Če ne veste, samo zato, ker je plastična. Res!?! Če vam rečem.

Mislim, da smo kot punčke vzgojene, da moramo biti prijazne, lepe, se smehljati, nositi nasmeh vedno in povsod. Uh, kako naporno!

Kaj pa pristnost.

Verjetno so moške kaj tudi učili, da ne smejo biti reve, da ne jočejo.

No, čakaj. Zdaj sem ženska. V tem življenju. Zakaj bi vedno morali biti dobre volje, nasmejani in polni navdušenja!?

Kaj pa resničnost? Pristnost?!

Ni hitrih rešitev.

Tečnost je znak, da je čas za spremembe.

Vredni smo ljubzeni tudi, če smo tečni. Takrat smo je še bolj. Sestavljamo sestavljanko življenja. En košček tiščimo nekam, kar sploh ne spada! Ni čudno, da smo tečni!

To je dober znak! To ja znak, da že zaznavamo, da nekaj ni tako, kot bi si želeli!

Torej danes bodimo tečni, koliko si želimo! Koliko nas srce poželi! Dober znak je! zavedamo se! Zavedamo se, da ne gre, tako kot smo se zamislili. Lahko prepustimo Univerzumu, da to vidimo z ljubeznijo? Lahko smo mili do sebe.

Začele so nas motiti stvari! Zavedamo se! Opazimo! Kako dobro!!!

Ljubek sijoč pristen srčkan unikatno lep dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Zaslužite si, da ste ljubljeni tudi takrat, ko ste tečni. Takrat še bolj, ker ste pristni. Iskrenost šteje!

Kaj bi radi z njimi?

Danes je nov dan!

Kot da sem ugotovila kaj novega! Ne! Res!

Ampak dovolj sarkazma! Ima moč, da vse zbirše. Kar je bilo včeraj, je bilo včeraj. Danes imamo novih celih neoporečnih – čistih kot solza ogromno minut!

Kaj pa bomo z njimi?

Kaj bi radi z njimi?

Kaj vas veseli?

Sem lahko v visoki vibraciji? Malo bolj dolgo kot sem bila včeraj? Se lahko še malo več smejem? Se lahko še malo več zabavam? Seveda! To pa je nekaj, s čimer nimam pogosto težav.

Tukaj sem! Ne! Res!

In če že samo to sprejmem, če sprejmem, da sem kje sem, je to že visoka vibracija. Sem, kje sem. Tu sem. Zdaj.

No, zdaj pa je potrebna vaja. Kako sem lahko še bolj jaz? Kaj to moram vaditi! Pa saj to vem. Sem srčna oseba, ki se učim biti še bolj pristna, ustvarjalna, ljubeča.

Dobro. dobro!

Vaditi je treba visoko vibracijo. Sem lahko malo boljše volje? Sem lahko malo bolj vesela?

Seveda sem lahko!

In ne samo to! želim si! Ker se počutim boljše! In to je nekaj, kar si res želim. Želim si dobro počutiti in v resnici ne vseh stvari. To je danes moj cilj – dobro počutje!

Ljubek sijoč pristen unikatno lep dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje te ljubi, kot bi rekla Louise L. Hay! pa to dopuščaš!? Si upaš sprejeti toliko ljubezni vase!? Zda je čas! Res! Če ti rečem!

Čutiš to čarobnost, zavedanje, pretok duše?

Cenim, da imam lepo življenje.

Cenim, da sem vedno bolj vse to, kdo sem.

Kako rada imam svet! Ali se bolj učim… vsega po malo.

No, rada imam rože. Rada imam ptičke. Rada imam sončne zahode. Rada imam zvezde. Rada imam polno luno. Rada imam pestrost vsega.

Stala sem na mostu. Na eni strani se je paleta zahajajočega sonca zlivala v nežno tekočo reko.

Preslikala se je iz neba v gladino vode. Barve hiš so se mračile. Samo lučke so še svetile. Prazničnost se je slutila. Avti so vozili mimo in ustvarjali tekočo reko lučk.

Na drugi strani mostu so samo nežno sijale lučke v ozadju. Videl se je odsev sončnega zahoda v veliki stekleni stavbi. Nežno je odseval vso živost realnosti. Za vsem tem, čisto zadaj, pa je žarela luna. Ne rumena! Bila je žareče oranžna. Vzhajajoča! Prav čutila sem, kako me kliče ven! Želela sem na sprehod. Skoraj bi si premislila! Pa sem potem vseeno šla!

Bila je tako lepo okrogla. Bolj ko se je dvigala nad prostranost črne pokrajine, bolj je postajala rumenkasta, pastelna. Vseeno pa je žarela! Kot bi odsevala svetlobo notranjosti!

Ne glede, kako sem jo uspela ujeti na kamero, ni šlo. Imela sem zraven navadno. Pa specialno. Vse je bil samo rahel približek kraljevosti lune v resničnosti.

Sprašujem se, če je moje fizično samo odsev, približek resničnosti moje duše!

Duša ni prišla sem, da bi izkušala še več duhovnega. To tako je! Ampak je tukaj, da bi doživela radost in raznolikost fizičnega posvetnega sveta. Delček Univerzuma je v vsakem v nas. Mi smo uresničene sanje Univerzuma. Boga – kot bi rekel Vadim Zeland! Se bomo še res naprej pomanjševali, primerjali, se zatajevali? Ali bomo sijali bolj kot ta luna in sončni zahod obenem! Zdaj je naš čas.

Zapravljamo čas s tuhtanjem in intelektualnim razmišljanjem. Doživetja dajejo čarobnost duši. Pa čeprav je to doživetje samo vdih in izdih! Čarobno je! Čutiš to zavedanje?

Res se božansko pretaka skozi mene! in tebe! In vse!

Ljubek sijoč dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Ne prikrajšaj svoje duše za doživetja radosti, ko se zapiraš med štiri stene. Ali si v toku misli. Živimo danes!

Lahko sem! Torej!!! Gremo!

Pa kaj čutiš ti to?

To čarobnost?

To lepoto?

Vse to omamnost in vabljivost!

Vse je zate!

Vse je zame.

Kaj če bi res gledala, da je vsak dan praznovanje!

Nič ne bi bilo! Bi pa bila jaz bolj srečna!

In danes je praznik!

Veliki!

Zdrava sem! odprla sem oči! Še diham! Še sem tu! Sonce je zalilo mojo sobo! Zalilo je moj dom!

Zadovoljna sem, kje sem. cenim to kar imam. Odpiram se še bolj temu, kar si želim. Nič ni narobe, če si želim še več. Če sem že zdaj zadovoljna in zdaj cenim, kar imam, se odpiram na široko temu, kar me še čaka. Zdaj. In kar je moje je tako moje.

Mislim, da sem rada malo drugačna, nora, navdušena, optimistka. In če to izgleda noro, mi je čisto vseeno. Zato, ker mene to osrečuje!

Kaj zdaj!

Brez opravičevanja!

Rada sem srečna. Sem lahko še bolj srečna?

Lahko sem! Torej!!! Gremo!

Čutim se kot v pustolovskem parku. Vse je tako zanimivo, da kar ne vem, v katero stran bi šla! Pa poglej to, pa poglej ono, pa tisto! Vse je neznansko vabljivo. Pa ne glede, da je polno adrenalina, nič se mi v resnici ne more zgoditi. Vse je varno, vse je zaščiteno.

Tako čutim, da je v moje življenju. Sledim svoji intuiciji. Sledim vzgibom. Sledim navdušenju. Sledim radostim! Kako visoka vibracija! Popolnost!

In kakorkoli se obrnem, kakorkoli se odločim, vse je zame! Celo Vesolje me podpira, da sledim svojim srčnim željam.

Seveda je zdaj čas, da omenim Vadima. Pač pri srcu mi je. Zelanda!

Pot do srčnih želj se sama pokaže. Samo vrtimo si film, kot da se je že vse uresničilo. Predstavljam si tok energije, k igre spredaj gor in zadaj dol, kako se poveča naša pretočnost. Potem pa si vizualizirajmo želje!

Pa to je čisto lahko!

Vredna sem ,da stopam proti svojim željam. Zaupam, da mi Vesolje želi vse dati, kar je zame. Široko odpiram roke!

Ljubek pristen srčen srkan sončen lahkoten svoboden ustvarjalen dan poln pustolovščine!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je praznvovanje! Pleši danes skozi dan! čarobnost se ti razkriva na vsakem koraku!

Debela vijugasta vrv!

Let nad Beogradom. Prej so se videla tako lepa zelena polja. Velika dolga zavijugana reka! Izgledala je kot velika debela rjava vrv. Taka, za velike, kaj velike ogromne ladje. Tvorila je tako lepe zavoje in se spet zravnala in se spet zavijugala! Potem pa so se že približevale hiške. In vedno več hišk!

Letenje z letalom mi je vedno prava pustolovščina. Ne vem, če me je kdaj bilo zares strah. Bolj je tako vznemirjenje. Videla se je cesta. Pa avti na njej. Pa avtobusi. Potem pa se vse kar povečuje. Kot bi gledala normalno. Potem pa približevala s povečevalnim steklom ali mikroskopom. Stvari dobivajo obliko in podrobnosti. Tik nad tem sem, da imam že občutek, da se že skoraj dotikamo tal. Čisto smo že spodaj, pa še vedno ne dovolj!

Potem pa samo rahlo zaropota! Nas strese! In že smo na zemlji!

Sin je rekel, ko smo še bili v zraku, če je ročno zavoro zategnil. Kar naenkrat se je drastično zmanjšala hitrost letala in nas je kar cuknilo! Kako dober smisel za humor ima! Vedno preseneti!

Včasih smo ploskali pri pristanku. Jaz sem zaploskala od navdušenja! Pilot ima res občutek! Drugi pa niso nič trzali! Eh, pa kaj!

Mislila sem, da se bova izgubila na letališču. Vse je bilo dobro označeno! Videla sem, kje je znak zalet naprej. In kje je carina. Vseeno sva šla vprašati na carino, kam morava. Prijazno naju je usmeril naprej!

Potem sva takoj našla letalsko družbo pri kateri sva letela in prijavila prtljago za naslednji let! Ne vem točno, kaj mi je razlagala. Nekaj s prtljago. Saj zdaj vem. Dali jo bodo v letalo, čeprav je ročna, tako kot vse velike kovčke. Vseeno sem ji pustila, da mi dvakrat razloži. Hitro je govorila. Dobro razumem hrvaščino, srbščino – kakorkoli, čeprav jih ne ločim.

Takoj sva našla gate pri katerem letimo potem naprej.

Ljubek sijoč pristen uniakatno lep srčkan dan!

Cmok! Objem!

Življenje je lepo v vseh pogledih!

Odprtost srečnost...

Kaj imaš danes lepega v svojem življenju? Kaj lahko občuduješ?

Sonce. Rože. Naravo. Cvetje v polnosti. Vonju cvetja. Jasmina. Kako rada imam lepoto.

Se kaj giblješ? Si kaj na zraku?

Kaj lahko danes narediš, da se počutiš bolje?

Se kaj počutiš blizu sebi, svojemu srcu, duši?

Si si kaj blizu?

Si lahko kaj na soncu danes?

Si lahko urediš svoje življenje tako, da uživaš v njem? Tvoje življenje je. Naredi si ga po svoje.

Uživaš?

Pestrost je danes v tem lepem trenutku. Rada imam polnost. Rada imam lepoto. Povabljam jo še bolj v svoje življenje.

Nekaj je še, kar me veseli in me vedno razpoloži, je meditacija. Mislim pa, da še lahko naredim nekaj drugače. Lahko se vprašam na začetku, kaj moram vedeti.

Torej, kaj moram vedeti.

Danes slavim vse! Moje telo, kolena, komolce, kolke, zapestja, vse vmes, vrat. Vse dela odlično.

Kaj če bi danes pogledala kaki butasti nori film…

Rada bi kaj drugačnega. In norega in nekaj ne tako resnega. Danes rabim malo razvedrila…

Ljubek sijoč pristen pisan srčkan dan!

Cmok! Objem!!!

P.S.: Živi po svoje... tvoje življenje je...

Orazpoloži...

Imam tako lepo ljubko življenje v vseh pogledih. Kako rada imam vse okoli sebe. Prav prisrčno imam vse tako, kot si želim. Najpomembneje pa je, da se pomikam v smer, kot si jo želim. Tako. Imam se rada in to je moj izraz ljubezni do sebe.

Kaj sploh pomeni ljubezen do sebe? Poslušam svoje srce. Spoštujem se.

Tega se še imam toliko naučiti. Ali dovoliti. Bolj si dovoljujem biti vse, kar sem, bolj sem srečna. Bolj moje življenje teče lahkotno. Bolj izpolnjena se počutim.

V srcu točno vem, kdo sem. Srčna oseba polna navdiha, nagajivosti in zabavnosti in seveda ljubezni. Ustvarjalnost. To sem tudi. Barvitost. Samosvojost.

Sebe najboljše poznam. Si upam biti še bolj pristna? Avtentična? Še bolj samosvoja?

To pa je vedno nekaj, kar mi odpre srce. Kar me tako orazpoloži, da sem čisto noter v dobrih občutkih. Samo smejim se, hecam, sem čisto v trenutku.

Lepo življenje imam. Postaja pa še lepše. Postaja pa še bolj izvirno. Pestro. Izvorno. Rada ima vse, kar sem. Rada sem jaz.

Ni to zanimivo, da se navajam biti jaz jaz?

Toliko je naučenega, kar vse moramo biti in poniževanja, če nismo popolni s strani družbe in kaj vse moramo doseči. Pa ne rabimo. Lahko smo samo to, kdo smo. Drugega tako ne moremo biti. Ne rabimo več ugajati. Živeti po scenariju, ki ga nismo napisali sami.

Moje življenje je. In želim ga živeti po svoje. To je moj privilegij. In legenda. Točno tako je!

Ljubek sijoč pristen radosten srčkan poetičen dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Življenje te ljubi! Louise L. Hay

Ljubke katastrofe...

Kako lepo mi je, ko odkrivam vedno nove stvari. Meni se tako dogaja! Vsak dan sproti! Vedno izvem kaj novega, vedno me kaj novega preseneti!

Včeraj ponoči je šel peš policaj po avtocesti z lučko na glavi in mahal. Saj niti ustaviti potem nisem rabila, kar mi je pokazal naj kar naprej peljem. To pa še nisem doživela. Bil je kot kresnička. Samo bolj pri tleh je letalo.

Ampak bolj mislim s tem dogajanjem na notranja odkritja. Pa jih vse poslušam? Pustim kakemu, da mi res spremeni življenje? Ali si samo mislim, uh kako dobro in grem dalje!? Rada bi bila bolj konsistentna v tem pogledu, da bi tako tudi zaživela. Če kaj novega spoznam, da to tudi bolj vnesem v svoje življenje.

Pa saj tudi vnašam. Neke ideje mi čisto spremenijo pogled na svet in dogajanje na njem. Lahko sem pristana in se uresničujem. To mi je pa taka svoboda in radost in veselje in igrivost. Lepota!

Kar čutim to svobodo ustvarjanja. Postaja vedno bolj dominantna v dobrem smislu. Leta so dobra. Bolj vem, kar si želim. Bolj sem že dala svetovne katastrofe skozi – vsaj meni so se se to zdele - zame – v času dogajanja. V resnici pa sploh niso bile katastrofe, samo ljubki dogodki, ki so me samo usmerili k temu, da sem še bolj pristna.

Ljubek sijoč pristen sončen srečen dan, moje drage, moji dragi!

Cmok! Objem!

P.S.: Odprimo svoje srce sreči. Vredni smo je danes. Nič se ne rabi spremeniti. Zdaj je naš čas za srečo in veselje. In igrivost in zabavnost. Lahkotnost. Poslušajmo svoje srce.

S priprtimi očmi...

Pa je prišel. Hitro. (Bila sem na podzemni železnici. Samo ta metro sem čakala. Res je prišel!) Usedla sem tako, da sem videla napisane postaje. Seveda sem jih kontrolirala in primerjala z listkom. Vožnja je bila prijetna in mirna. Ljudje so večinoma sedeli s slušalkami v ušesih. Mladi. Starejši par je klepetal.

Postaje so se hitro izmenjevale. Slišal se je le šum želzja pod kolesi, kot bi malo škripalo v ovinkih. Moja postaja!

Kako pa zdaj ven? Kar šla sem za nekimi ljudmi. Ni bilo to to. Šli so v drugo smer. Ne mojo smer. Smer brez izhoda...

Potem sem šla tja, kamor je zavila druga polovica. Hitre visoke tekoče stopnice. Potem še ene. Stopila sem ven iz tega labirinta na svetlo. Juhu! Sem že videla Štefanovo baziliko v ozadju. To pa je bil najlepši pogled danes! Našla sem! Kje je zdaj moj Stabucks!

To pa tako najdem brez navigacije. Vedno…

Tako prijazen mladenič mi je naredil kavo! Imajo mandljev napitek! Božansko odločila sem se za okus kokosa. Božansko. Velika skodelica. Ni bilo nič gneče, ker še je bilo toliko hitro. Pridem. Kar vzela sem prvo skodelico. Seveda sem si še šla po sladkor, za rezervo, če bo potrebno. Pa me je iskala gospa, da sem njeno kavo vzela. Od kod se je vzela, če sem prej bila sama tam? No takoj za tem, pa sem dobila mojo. Kaj sem si res naročila veliko? Uh, kakšen lonček! Božansko! Tako lepo napišejo moje ime gor, čeprav sem vedno nekaj drugega. Pa ni važno, samo, da se začne na M.

Tako dolgo sem bila v preži, da sem dobila sedež v okenski izložbi. Čisto blizu trga s pogledom na baziliko. Malo sem pisala dnevnik. Malo sem raziskovala, kam grem naprej. Zanimalo me je, kje je moja soba. Pisalo je pet minut peš. Kar malo prevelika kava mi je bila, ker me je že vleklo naprej. Pa tudi galerija…

Ljubek ustvarjalen pustolovski dan, moje drage, moji dragi!

Cmok! Objem!

P.S.: Kaj te veseli? Dajmo temu malo več prostora danes... Sway - Dean Martin  (https://www.youtube.com/watch?v=Nx0ekVnQEn8)

Šsttt! Novo! Uuuuuuu!!!!!!!!!

Kaj pa to, ko sem spet tako polna novih spoznanj?

Kaj se je te zgodilo včeraj?

Sploh ne vem. Samo vem, da sem spet nekaj spoznala.

Zdaj se spomnim. Karkoli drugi delajo, karkoli drugi so, ne vpliva name in na mojo srečo. Oni so lahko srečni ali nesrčeni koliko želijo. Tako je! Jaz pa sem lahko srečna ali nesčrena koliko si želim! Kako se odločim. Nimajo vpliva. Samo to so, kar so in lahko so vse, kar si želijo biti. Svobodna sem.

Moja sreča pa je samo moja.

Samo moja odgovornost. Zadovljstvo. Srečnost. Srčnost. Unikatnost. Izraznost.

To vse sem jaz.

Izbiram si sebe in si želim karkoli. Svežino.

Kaj pa če bi danes tako živela?

Kaj pa če bi danes lahko živela tako kot si želim?

Si upam?

Unikatnost sem. Lahkotnost. Svežina. Pisanost. Raznolikost. Barvitost. Ok. Film v barvah. To je to. Danes je to to.

Ljubek razigran dan poln navdiha!!!

Cmok! Objem!!!

P.S.: Življenje te ljubi! V polnosti! Jimmy Cliff - I Can See Clearly Now (https://www.youtube.com/watch?v=MrHxhQPOO2c)

Preneseš toliko sreče!?

Še kar moram malo nadaljevati. Saj ne, da moram. Niti slučajno ne. Eh, kje pa! Želim si!

Sreča ti je naravna, lahkotna in ti je brez napora, ko je samo sprejemanje visoko. Ko pa si nizko, sanjaš o tem, da bi bil srečen. na skrivaj pa si misliš, da sreče mogoče nisi vreden, zato dvomiš, se sprašuješ, upiraš, testiraš, braniš, spregledaš in potiskaš stran povabila, da bi bil srečen.

Robert Holden

Pa če to ni čisto res!

Doda pa še, da uživaš toliko sreče, kot misliš, da si je vreden.

Trpiš pa toliko bolečine, kot misliš, da si je vreden.

Samo sprejemanje (samo vrednost = lastna vrednost) je ključ tako do sprejemanje sreče kot nesreče.

Tako dolgo kot si misliš, da »nisi dovolj«, tako dolgo odlašaš s srečo in jo daješ na stranski tir, ker te je strah ali se počutiš krivo!

Robert Holden

Opa, to pa je!

Zakaj bi sploh verjela, da sem vredna bolečine (trpljenja), če lahko verjamem, da sem vredna sreče.

Koliko sreče lahko prenesem? Kaj če bi naredila teden sreče? Pustimo minuto, uro ali dan! Ves teden samo sreča!?

Uresniči si svoj dan poln sreče!

Cmok! Objem! Cmok!

P.S.: Sreča zdaj! Nič več odlašanja!!! Bon Jovi - I'll Be There For You (https://www.youtube.com/watch?v=mh8MIp2FOhc)

Ne ena! Dve!

Kako lepa mavrica je bila! Dvojna! Pod prvim obokom je bilo, kot bi se samo nebo bolj potemnilo, na vrhu pa je še bil en lok! Najlepše pa je bilo, da sem videla od enega konca do drugega! Kako je to bilo čudovito! Fascinantno! Celo mavrico sem videla! Čista popolnost! Razkošje! Najlepše barve na nebu!

Lepo mi je biti tukaj. Zdaj. V tem času. Lahko se svobodno izražam. Lahko sem pristna. Privilegij!

Poslušala sem, da si ženske nič ne privoščimo zase! Najprej vsi drugi! Ampak ni treba, da je tako! Danes si bom privoščila mojo najljubšo kavico! Šla bom v čisto novo kavarnico, ki ima tako lepi vrt. Za nagrado. Za praznovanje! Za pozdrav pomladi. Sploh ne vem, zakaj potrebujem toliko utemeljevanja. Šla bom! Pa pika! Ker lahko! In ker si želim!

Kaj ni to čisto dovolj, da si želim? Preko zadostno opravičilo. Pa zakaj tako čuden besede skupaj zlagam? Utemeljevanja. Opravičilo. Zadostno. Kot da se počutim krivo, če si kaj privoščim! Ne! To, da se povabim na kavo, je komaj začetek! (Minimum!)

Speti bi rada kam odpotovala. Na duhovni vikend. Zase. Na duhovni teden. Le zase! Tako, da sem malo stran od vsega in da se povežem s sabo. Še bolj!

Spomnim se, ko smo imele že zelo dolgo časa nazaj, več kot petnajst let je že od tega, ženske večere. Zabavno je bilo. Vedno smo se naučile kaj pristnega. Prostor za pozitivno in unikatno. Pogrešam te pogovore. Za radostno rast. Razvajanja, ki smo si jih skupaj privoščile. Delavnice. Predvsem pa redne tedenske pogovore. Lepo je bilo. Zakaj si zdaj ne bi ustvarila kaj tako lepega in bogatega? To pa mi je bogatilo dušo!

Danes se razvajam, ko imam vazo živo rdečih rož na mizi. Pijem kavo s smetano. Pogled imam na čudovita drevesa in puhaste bele oblačke na jasno modrem nebu. Lepo je. Krasota! Tako je lepo, da je že skoraj kič!

Ljubek pristen dan, moje drage, moji dragi!

Cmok! Cmok!

P.S.: Življenje je čarobno in magično! Čutiš to mavrico v srcu? KUD Dobreč in Oto Pestner - Vse je lepše, ker te ljubim (https://www.youtube.com/watch?v=Z7HrfgqqaZ4)