Plusk! Pljusk! Pozdrav z morja!

Zaupam tej bližini, ki ostaja. Obstaja. Tu sem. povezana s svojim srcem. Blagost. Lepota. Ljubezen. Pristnost. Prisotnost. Narava. Vse je del mene in vse je del narave. Živim. Ljubim. Sem.

Na morju sem. tukaj se mi je še lažje povezati z naravo. Ljubeznijo. Vsem, kar imam v srcu. Tu še mi je lažje zaupati, da se vse odvija v božansko pravem času. Zaupam toku. Ne glede, kako izgleda, vem, da je v moje najvišje dobro in dobro vseh.

Bližina sem s sabo vedno bolj. To mi je pomembno.

Uživam vsak trenutek radosti. Polnosti. Užitka.

Saj je vsak trenutek dragocen.

Kako bi živela, če bi res verjela, da je moj zadnji dan? bi odlašala s čim še, ali kaj bi naredila? Živim radostno. Zdaj. to je pomembno. Živim tako, kot si želim. Pogled na bore, morje, sonce in pitje ledene kave pomaga.

Bila sem pod oljkami. Ljubki kavarnici čisto blizu morja. Nekako mi je prirasta k srcu. Zdaj se vedno tja vračam. Kliče me. Ampak danes je bilo tako vroče, da sem spila limonado v trenutku. Senca oljk je bila kot čipka položena na tla, mizo, stole.

Zdaj pa naprej. Kopanje. Kosilo. Kava. Ledena kava.

Ljubek sijoč pristen nagajiv srčkan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Želim ti, da se res povežeš s svojim srcem. Naj ti bo kompas do bogatega izpolnjujočega srečnega življenja. Danes. Zdaj!

Pljusk! Plusk!

Hej, hej!

Morski pozdrav!

Nič ni lepšega kot pisanje v senci s pogledom na morje! Čarobnost! sama čarobnost! super je! vetrc v laseh! Morje in še več morja! Jadrnice, ladje v daljavi!

Zdaj pa me čaka kavica! Pa kosilo!

Lepo je življenje, čuj!

Pestrost in sama pestrost!

Včasih pa prav prija, ko imam dneve na odklop! Nič v planu in še več nič! Samo zajtrk, kosilo in večerja. Vmes pa uživanje.

Samo, da sem v senci. to valovanje morja tako pomirja! Blagi oblački na nebu, dajejo romantičen pridih. Prav lepo je!

Zdaj pa kopanje! Zares! Čas je! Pljusk! Pljusk!

Ljubek sijoč pristen dan!

Cmok!

objem!

P.S.: Življenje te ljubi! (Louise L. Hay) Zdaj! Točno zdaj!

Hmmm. Hm! Hmmm!

Kaj ni zanimivo, da se mi vedno vsake toliko zbriše računalnik? Hmm. No, saj zdaj je bilo komaj drugič. Pa saj se ni zbrisal. Datoteke so izginile. Vsaj malo jih ne najdem.

Pa saj vseeno. Vsak dan napišem nov blog. Kaj pa pesmi? Saj lahko napišem nove. To pa je tudi res. Stare so bile odslikave stare mene. Zdaj pa sem nova. In nastale bodo nove pesmi. Tako je to!

Zanimivo se mi zdi, bolj dozdeva, kako druge uporabljam za izgovor, da ne rabim živeti po svoje. Pa saj veš, kaj mislim. Ne bi jim bilo všeč. Ne bi razumeli. In sploh bi si mislili, kaj si te mislim, kdo sem. Ali pa še kake druge neumnosti.

Sploh ni pomembno!

Samo izgovor je, da ne stopim naprej.

Bom se še res izgovarjala? Bom še res krivila druge, karmo in ne vem koga ali kaj še? Ne! Sama sem odgovorna za svoje življenje. Zdaj! in to vedno bolj in bolj!

Življenje je čudovito, če mu le dopustim.

Ljubek sijoč pristen nagajiv srčen srečen popolnoma lep srčkan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je praznik. Danes. Zdaj! le poslušaj svoje srce.

Tako nam je vsem lepše!

Hej, kaj sem ti napisala, da sem včeraj napisala blog, potem pa je vse skupaj zamrznilo in se ni shranil. No, potem je že bilo tako, da je drugič bilo še boljše!

Včasih se kaj zbriše, da lahko začnemo na novo.

Ali pa se zbriše, da se res posvetimo temu, kaj smo si čisto zares želeli.

Kdo si v srcu? Se poznaš? Si povezan-a s svojim srcem?

Pa še nekaj.*

Čutiš to čarobnost v ljudeh, ne glede na spol. Nismo ločeni, ni boja za prevlado, nismo tako drugačni. Vsi si želimo biti srečni. Skupaj pa smo lahko še bolj. Kaj če bi pozabili vse stare stereotipe in kako je bilo to po patriarhalno. Duše smo. Mi in oni. Ženske in moški. Skupaj smo celota. Celota duš.

Zakaj ne bi uživali v unikatnosti drug drugega? Zakaj ne bi opustili vse razdvojenosti in bi se sprejemali in s tem ustvarjali bolj srečen svet?

Lepo spadamo skupaj. Ali po štajersko:

»Lepo pašemo skupaj, čuj!«

Tako je!

Zdaj pa tako živimo!

Ljubek sijoč radosten igriv dan v vseh pogledih!

Cmok!

Objem!

P.S.: Spoštujmo drug drugega in unikatnost drug v drugem. Svet je takoj bolj čaroben. Pozabimo stare zamere in nesmisle! Ni treba, da so še resnični! Tako nam je lepše!

Srečno do konca svojih dni!

Danes pa začnemo, kjer se pravljice končajo! Točno tako!

Srečno do konca svojih dni!

Kdaj mislite, da se ta konec svojih ni začenja?

Zdaj!

Danes!

No, si ga vsaj malo bolj ustvarjate srečnega, kot je bil včeraj? Vsaj pikico!

Danes je začetek konca preostanka vaših dni!

Danes je začetek konca preostanka mojih dni!

Danes želim živeti srečno do konca svojih dni!

Pa saj živim!

Ne vem, kaj me nekaj dni omotavala okoli svoje osi neka sivina, žalost, otožnost, kar tako na splošno. Nič posebnega! Ampak zdaj pobegnila temu omotavanju, ker če ne bi me vedno bolj čvrsto oprijemalo v objem! Ni več pomembno! Ni pomembno, kar je bilo! Sploh ni pomembno! Pomembno je, kaj zdaj ustvarjam!

Čarobnost. ljubezen! Radost! Tako je! to je to!

Predilka otožnosti pa naj koga drugega prede, če mu je to domače in prijetno! Meni več ni!

Danes živim svoje najboljše življenje!

Kaj pa to, ko se jutri začenja res prava pustolovščina! Vam poročam s terena, kako je šlo! To pa bo! Vam rečem!!! Komaj čakam!

Ljubek srčkan pisan mavričen unikatno zabaven samorogasto navihan pikast dan!

Cmok!

Objem!

No, kaj pa ti!?! Ne zdaj okoli gledati! Vsak pri sebi začne! Pajčevinasto zapreden-a ali srečna – srečen do konca svojih dni!?! Samo ti odločaš!!!

Vedno, vedno ti odločaš - zase!

Hej, kako kaj?

Uživamo kaj življenje ali se samo pogovarjamo o tem, da bi ga?

Živimo kaj svoje sanje, ali samo debatiramo, da bi bilo dobro?

Kaj še čakam?!

Zdaj je tako ugoden čas!

Čas je, da poslušam svoje srce.

Kaj, če bi prej, ko se spustimo v raziskovanje in odkrivanje novih teritorijev čarobnosti kot Columb – najprej lotili raziskovanja čarobnosti v sebi.

Res verjameš, da si čarobna – čaroben?

Res verjameš, da imaš to v sebi?

Zdaj pa to res začuti. Ponotranji. Zdaj pa to živimo!

Čisto enostavno je. ali verjameš, da si čarobna – čaroben, ali ne… vedno imaš prav. Kaj bo danes? Ti odločaš!!!

Ljubek sijoč pristen nagajiv dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čarobnost, ti pa tudi!

Smo kaj pogumni?

Hej kako kaj, moje drage, moji dragi?

Smo kaj srečni?

Smo kaj pogumni, da smo na srčni poti? (To me Osho hujska! Bolj in bolj!)

Mislim, da bolj ko se dogajajo stvari, bolj se sprašujem, kaj je res moja srčna pot. Nekako mi je premalo biti zbiralka stvari. Ne zadovolji me. Ali me vsaj ne zadovolji za dolgo. jaz pa si želim srečna. Ne samo srečna, nadpovprečno srečna!

Vidim, čutim, vem, z vsem svojim bitjem, da je čas za pustolovščino. Točno tako!

Bolj kot povabljam radost v svoje življenje, bolj lahko živim pristno. Tako je moje življenje. Danes.

Kaj se kaj primerjate z drugimi? Kaj se kaj primerjate s tem, kje bi radi bili? Jaz sem se. Včeraj. Danes pa je nov dan. Sem točno tu, kot moram biti. Moja pot je samo moja in zdaj je čas, da jo res živim!

Srečna sem! V polnosti sem lahko to, kdo sem. to pa je največji privilegij in legenda, ki jo ustvarjam.

Ljubek sijoč pristen igriv dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Smo v tej lepi čarobnosti. Čez sto let ali tisoč let se ne bo nihče spomnil, da smo živeli, sploh. Zakaj si ne bi ustvarjali življenja, v katerem bi zares uživali. In zame je užitek živeti pristno.

Srčna pot! Pristnost! Osho!

Včeraj me je tako vleklo, da preberem knjigo Osha – Pogum. Vsaj malo, da jo prelistam.

Kaj pa je bilo prvo poglavje?!!!?!!

Seveda!

Srčna pot!

To je bistvo življenja.

Takrat vsaj vemo, da smo živi? Smo živi ali smo res živi?

Živimo, ali res živimo?

V knjigi je bilo tako smešno, ko so vprašali, kot nekje sredi nekega nemira, vojne, ne vem že koga in zakaj, ali tud živi ta in ta. In je rekel, da ne. Potem pa, ko ga je vprašal, kdo pa je, je rekel, da je ta – seveda so iskali njega. Ampak potem je rekel v odgovor:

»Temu vi pravite življenje?«

In res! Temu vi pravite življenje?

Kaj pa je življenje za vas? No, kaj pa je življenje zate?

Zdaj pa si to ustvarimo, najbolj divje nepredstavljivo dobro življenje do zdaj!

Vredni smo tega!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čarobnost! Zdaj! ustvarjajmo si življenje, ki ga je vredno živeti. Vredni smo tega!

Res? Čisto res? Pa resno ti to?

Zaupam ti življenje v vseh pogledih. Zaupam ti bolj in bolj. Ali pa sem ti vsaj pripravljena zaupati. Bolj in bolj.

Je res lahko tako enostavno?

Samo slediš svojemu sijaju in te pelje naprej do naslednje čudovite pustolovščine?

Kaj pa če je?

Kaj pa če bi moralo biti življenje čarobno? Že sama ta izkušnja življenja – čarobna – pa so nam pozabili to povedati?

Kaj če so nam pozabili dati navodila?

Kaj če smo jih namerno pozabili, da se jih lahko zdaj spominjamo in spoznavamo čarobnost?

Potem pa mislimo, kaj smo našli in odkrili.

Ali pa samo utrjujem. Malo čarobno, srednje čarobno… čarobno preko vseh mej!

Kaj pa, če na tak način res ne pozabim?

Vsak dan je čaroben. Trenutki so čarobni. Ljudje so čarobni. Jaz sem čarobna. Ti si čarobna. Ti si čaroben.

Vse je čarobnost.

Si upamo tako živeti? Si res upaš?

Si upaš tako močno slediti svojemu siju, kot je rekel Joseph Campbell, da si srečna – srečen preko vseh mej? Si upam?

Si upam slediti strasti, ki pripelje do naslednje navdušenosti in naslednje? (To veliko opisuje Bashar…) Kaj pa če je to življenje, ki je res, življenje, kot ga je vredno živeti?

Si upamo danes malo bolj – pojačati – srečo? Samo zato, ker lahko?

Si upamo uživati v soncu, vetru v laseh, naravi, sebi?

Ljubek sijoč pristen nagajiv dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je pravljica, samo da ne čakamo na konec. Zdaj živimo srečno do konca svojih dni. Ta dan je danes!

Bom drugače dramatizirala!

Kaj ni zanimivo? Kako kaj življenje v polnosti? Kako se kaj ljudje odzivajo na vas? Kakšno energijo oddajate?

Vidim, da sem po naravi bolj prijazen človek in to dobim nazaj. Nasmeh in prijazna beseda tako pomagata. Vedno cenim vse prodajalke in prodajalce, ki so tam zame.

So pa še druge negativnosti, na katere sem se navadila. Drama. Poskušam manj in manj. Pa saj ne več tako, kaj se je drugim zgodilo in kaj so novice. Ampak tako, da vse povem na bolj dramatičen način, kot bi bilo normalno treba.

Ampak resnica osvobaja.

Torej, če sem to zdaj obsijala z lučjo resnice, naj izgine. Izpuhti. Izpari. Izmegli.

Včasih pa sem trmasta.

Vem, da ni dobro, pa ne morem mimo. Ampak se vsaj zavedam, kaj si ustvarjam. Tako je to. Drugič bom drugače. Drugič bom manj dramatizirala.

Sicer pa, nihče ni popoln. In verjetno bi bila angel ali kako drugo višje bitje, če bi bila.

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je zabavno!

Direktno pred mano!

Kako je lepo!?! Seveda postaja vedno lepše in lepše!

Pred novim zelo zanimivim izzivom sem!

No, ni izziv. Če pomislim, malo tudi je!

Bolj veselje in nekaj, kar sem sanjala že od nekdaj!

Zdaj pa je tukaj! Pred mano!

Čisto pred mano!

Pa tako lahko je bilo!

In uresničujem si željo z mojimi najljubšimi ljudmi!

To pa bo pestro! Čista radost! Vem! Vem!

Vse je mogoče!

Res pa je, da bom v to vložila izjemno veliko časa. In to seveda z veseljem!

Drži prosim pesti, da mi bo uspelo!

Zaupam, da bo! Enkrat bo!

Pa če življenje ni popolno sosledje noro dobre pustolovščine!

Tako je!

Vse je čarobno in bolj in bolj to dopuščam!

Srečna sem!

Življenje je popolnost v vseh pogledih! Zaupam! Bolj in bolj!

Ljubek čaroben dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čista čarobnost! Sprejmi jo v srce!

Kronično odvisna od optimizma!

Življenje je lepo. Vse poteka tekoče. Vse je v toku z najboljšim zame in za vse, za vso Vesolje.

Kako kaj odvisnosti od drame?

Kako kaj odvisnosti od nakupovanja?

Kako kaj odvisnosti od negativnega razmišljanja?

Saj ne, da ne bi. Ampak!

Seveda je ampak!

Kaj če ne bi!

Kaj če bi za vsako negativno misel našla pet pozitivnih misli, kot bi rekla Maja Debevc? Kaj če bi se vadili v tem?

Kaj če bi to trenirali? Kaj če bi bili kronično odvisni od pozitivnih misli, od optimizma? Kako bi se to odsevalo v mojem življenju?

Vem, da mi negativno spije energijo, in potem jo posledično tudi jaz drugim. Vem, da imajo misli moč, da se spreminjajo v realnost. Potem pa še privlačijo več tega.

Ampak lahko jo prekinem. Ni mi za poglabljanje in razmišljanje o negativnem razmišljanju, ker sem tako samo v glavi. Želim se počutiti dobro. in če to prekine en zavesten vdih in izdih. Če opazim lepo drevo, kako se sonči v žarkih in zraven še slišim ptičje petje, sem tok nesmisla prekinila. Vsaj za malo. Tako se začne!

Življenje je lepo, če si ga takega ustvarjamo! Vedno bolj in bolj! Zaupam, da zmorem! Zares! To je pristnost in življenje je polnost v vseh pogledih! Tako rada imam svoje lepo polno bogato srečno življenje!

Zdaj!

Ljubek sijoč igriv dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Vse vzemimo bolj igrivo. Samo igra je in bolj kot uživam v njej, boljša postajam!

Izgovori, da se da!

Kdo je že to rekel, da če misliš, da zmoreš, imaš prav. In če misliš, da ne zmoreš, imaš prav.

Tako je to!

Lahko zdaj nehamo s tečnarjenjem! Zmorem – ne zmorem! Dobro!

Ali se lahko neham pomanjševati in v vse dvomiti? Kaj me je lahko vsega ne strah? Kaj lahko nekaj naredim brez tisoč strani analiz?

Lahko naredim nekaj samo zato, ker čutim, da je v srcu prav. Moja duša ve.

Kaj lahko neham čakati ne vem kake potrditve od ne vem koga?

Pa kdo me pozna boljše kot jaz? zakaj bi zaupala nekomu, ker je avtoriteta in ker bi naj vedela ali vedel?

Tu sem, da poslušam svoje srce, da se res povežem z njim. Potem pa mislim, da mi bo razkrito na tak način, karkoli? Ali da bom dobila potrditev?!

Daj no, koga hecam?!!

Vse je samo odgovor in še bolj izgovor. Odgovor, ne, ne rabim si zaupati, ker potem bom morala nekaj spremeniti. In izgovor, saj tako vem, da ne bi uspelo, ker… kaj pa jaz vem, kaj!

Zdaj pa dovolj! Zmorem! Ti pa tudi!

Ljubek sijoč dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Kaj sem rekla! Brez izgovorov! Ali pa saj naj bodo izgovori, za kaj pa se da! Ker se sigurno da!

Kaj zdaj? Da ali da?!!

Kaj smo se že kaj naučili?

Vem, da malo pretiravam. Niti ne. Ampak to, kar imamo v srcu, naše vedenje za nas, naše notranje občutke, naš notranji kompas, to je neprecenljivo.

Se znam povezati s tem vodstvo?

Ali niham s svojim jamborom kot jadrnica sem in tja v valovih! Malo levo, malo desno. Ali pa še malo nazaj in naprej.

Srce pa je vedno pravi vodič.

Vedno je tako, da sem od nekdaj želela vedeti, kaj je moje poslanstvo. Saj vem! Ampak želela sem potrditev! Tako, da bi me prepoznali. Da, pa si res to. ampak če vem v srcu, res rabim potrditve? Res rabim koga drugega, da mi reče? Potrdi:

»Super si to "pogruntala". Sedi pet!«

Zaključeno!

Pa ni!

Vse je potovanje! Vesno so nove in nove še neodkrite poti. Živi smo! Živa sem! Premikam se po reki življenja, vse se spreminja, vedno pa je en kompas, srce.

Kaj vse se še mora zgoditi, da ga bom res poslušala? Si upam povezati s sabo? S svojim srcem in potem temu slediti? Si upam? Si upam biti srčnost v vseh pogledih. Potem pa bodi!

Tako enostavno je. Zares.

Ljubek sijoč pristen nagajiv dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Kaj si upaš ali si upaš poslušati svoje srce?

Dopuščam čarobnost v srce

Življenje je čarobnost. Zaupam, vedno bolj zaupam temu.

Vedno bolj zaupam sebi, da sem jo pripravljena videti.

Zaupam, da je prav, da je čarobno.

Zaupam, da sem vredna, da je čarobno.

Zaupam, da se imam dovolj rada, da si dovoljujem čarobnost. Živim jo vsak dan! Bolj in bolj!

Zaupam, da je vse čarobnost.

Bolj ko vidim to čarobnost, več je je.

Rada živim to čarobnost. Rada živim v srcu.

Bolj kot živim v srcu, več je čarobnosti.

Samo to je pomembno. Srce. Danes zaupam svojemu srcu.

Zaupam čarobnosti srca. Vse sva že preživela, vse. Ostaja pa samo čarobnost.

Potopljen je dan v čarobnost. Pretaka se skozi mene.

Čutim jo v sebi.

Čutim jo okoli sebe.

Sama čarobnost.

Diham čarobnost.

Zdaj si jo dopuščam zares živeti.

Naj se pustolovščina srca začne.

Ljubek čaroben pristen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čista čarobnost! Saj veš, da jo samo opaziš? Sama si jo ustvarjaš. Sam si jo ustvarjaš.

Prostor za izvir...

Zdaj pa samo nekaj. Želim si novo! Vizualiziram novo. Stremimo po novem! Hkrati pa bi vse po starem!

Pa kako to gre skupaj!

Sem neke vrste posoda. Skleda. Pustimo skledo. Kristalna vaza. Ali vsaj kristalna skleda. No, in če starega ne opustim, kako lahko pride noter novo. Ali pa, če ne izpraznim sklede z umazano vodo, kako naj bo v njej kristalno čista voda?

Lahko nalivam in nalivam svežo vodo in se bo počasi sčistila. To je ena možnost.

Lahko pa se odpovem vsemu, kar mi ne služi. Umazano blatno motno vodo takoj ulijem stran in je prostor za čisto.

Se lahko odpovem milim, ki mi ne služijo? Ali ki verjetno sploh niso moje? Pa sem jih posvojila, ker sem jih tako dolgo doživljala, so bile v moji okolici, zdaj pa so postale del mene.

Nič niso odgovorni drugi. Sama sem odgovorna zase. Samo, da ne bo občutkov krivde in staremu. Zdaj to razčistimo!

Opuščam misli o nevrednosti, krivdi, neljubljenosti, neprijaznosti, ne prijateljstvo, revščini, hladnosti, skoposti, da nisem dovolj, da moram biti drugačna, da se moram boriti, da moram biti normalna, brezčutnosti, pohlepu in vsem ostalim takim bedarijam.

Vse to sem doživljala. Vse to je v meni, ampak ni moje. Več.

Zdaj to opuščam. Zdaj tega več ne rabim.

Dobra sem.

Vem, da sem.

Zdaj pa lahko čista voda priteče.

Ljubek sijoč pristen igriv dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Spustimo čisto vodo v srce. Jaz sem ljubezen, prijateljstvo, toplina, srčnost, vrednost, bogastvo, obilje, zabavnost, igrivost, veselje, dovolj. In ti si vse to. In seveda sem čudna, kar pa mi je bilo vedno všeč!

In z vse, mislim, vse. Vse!

Kaj če bi bili danes hvaležni? Kaj če bi danes cenili vse? Vse. In z vse, mislim, vse.

Tako sem hvaležna, da sem doživela negativne stvari, že davno, da zdaj vem, kaj si želim. Hvaležna sem, da sem prišla ven iz njih. Cenim, kdo sem zdaj. cenim, da so me te izkušnje s tako lahkoto pripeljale do tega, kar pa si želim.

Na to se želim osredotočati. Kaj pa si želim?

Zares?

Če pomislim na stvari, si jih želim. Seveda. Vem pa, da si jih želim samo zato, ker mislim, da me bodo osrečile. Vem, da bi me. Za vsaj pol dneva. Ali urco. Ali mogoče popoldne.

Torej je to, kar vedno iščem samo sreča. Občutek sreče. Notranji občutek zadovoljstva. Stvari so samo izgovor.

Zakaj bi potrebovala izgovore, da sem srečna?

Kaj ne bi mogla biti srečna zato, ker je sonce ali ker je dež ali ker je noč ali ker so zvezde?

Vse, in res čisto vse, je lahko izgovor za srečo.

Zdaj!

Ljubek pristen izjemen radosten igriv srčkan samorogast pisan mavričen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je praznik! Zdaj! Uživaj praznovanje!

P.P.S.: Navdih ... Prosite, dano vam je Esther in Jerry Hicks Proces #6 Proces meditacije https://youtu.be/DLxjS7EbqrE

P.P.P.S.: Navdih ... Bubamara - Black Cat White Cat - Emir Kusturica https://youtu.be/M3MfuFoULYI

Samo dovolim...

Zaupam naravi v meni, da me vodi prav.

Kaj pa to, ko sem šla spati in sem se zjutraj zbudila. Drugačna. Nova. V nov dan!

Kaj pa to, ko sem šla v kuhinjo in potem nazaj v dnevno in sem bila drugačna. Nova. Sveža!

Kaj pa to, ko nekako uspevam, da mi nohti rastejo, lasje daljšajo in srce bije, pa ne vem kako!

Mislim pa, da narava v meni ve. Povezana sem s to reko življenja. Ali sem v njej. ali je ona del mene. pretaka se skozi mene. Vsak trenutek. Samo če dovolim radosti, sreči, izpolnjenosti, da je to, kar je. Pristnost. Prava pustolovščina.

Zdaj pa vprašanje!

Zakaj bi jaz kaj morala upravljati, če se vse upravlja samo skozi mene?

Mislim, da je moja naloga bolj dopuščati. Ali usmerjati. Najbolj pa uživati.

Lep poln uživaj dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je praznik! Mi smo zvezda večera! Dneva! Našega življenja!

P.P.S.: Navdih... https://youtu.be/7QD9HotM0Ns

P.P.P.S.: Malo glasbenega navdiha ... SEVERINA - TRIDESETE https://www.youtube.com/watch?v=OsUuPT8_FV8

Kaj lahko izgubite? Resnično vedno ostane!

Ne morem, ali saj nisi mislila - mislil, da bo šlo brez Osha!?! Napaka! Tu je! in bil je nežen z mano! Lepo mi je rekel, kaj naj. Na lep način!

»Človek se dolgočasi, ker živi po mrtvih vzorcih, ki smo mu jih vcepil drugi. Odrecite se tem vzorcem, znebite se jih! Zaživite po svoje!

Ne gre za denar, moč in prestiž; gre za to, kar želite početi globoko v sebi. To počnite – ne glede na rezultate – tako boste pregnali dolgčas.

Dolgočasite se, ker niste odkriti do sebe, ne spoštujete svoje biti.

Ko svetujem, da se sprejmete, pravim, da zavrnite vse drugo – razen sebe.

V trenutku, ko se boste brezpogojno sprejeli, boste doživeli izbruh radosti. Vzplamentela bo v vas in življenje bo postalo res vzneseno.

Še je čas – odidite iz zapora, v katerem ste živeli do zdaj! Samo malce poguma potrebujete – poguma kockarja. In zapomnite si: izgubite lahko samo svoje okove, nič drugega. Izgubite lahko svoj dolgčas in nenehen občutek, da vam nekaj manjka. Kaj drugega lahko še izgubite? Prekinite rutino in sprejmite svojo bit – sprejmite sebe, ne pa Mojzesa, Jezusa, Bude, Mahavire, Krišne. Odgovorni niste Budi, Zaratustri, Kabirju in Nanaku: odgovorni ste zgolj sebi.

Ne govorim o dolžnostih, odgovornostih, ampak besedo uporabljam v dobesednem pomenu: odgovorite resničnosti, bodite odgovorni.

Gotovo živite neodgovorno in izpolnjujete najrazličnejše obveznosti, kar od vas pričakujejo drugi. Kaj lahko izgubite?«

Osho – Pogum: Radost drznega življenja (Osho, Pogum: Radost drznega življenja – vpogledi v nov način življenja, str.: 150-153, Primus, 2015.)

Če pa si to zdaj ne vzamem k srcu, potem pa ne vem! Kaj mi res mora kaj kam pasti? Kamenček, skala, opeka, gora? Želim živeti po svoje, to kar čutim globoko v sebi, da želim. Zdaj pa še bolj. Ne rabim slediti nikomur, nikomur ne odgovarjam samo sebi. Živim po svoje? Sem jaz jaz? Na koncu življenja bo samo to pomembno, sem jaz bila jaz? Sem živela pristno? Ne pa, ali sem bila dovolj pridna punčka ali dobra državljanka? Bolj sem srečna, bolj sem pristna, boljše življenje imam. In želim ga imeti!

Želim živeti!

Ljubek sijoč pristen igriv dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čista radost obstoja! Delimo to lepoto, notranjo srečo z drugimi, čudoviti smo, oni pa tudi!

P.P.S.: Sprehod... https://youtu.be/6ZCgiHJuObE

P.P.P.S.: Malo glasbe za dušo...   Mišo Kovač - Od svega te volim više ...  https://www.youtube.com/watch?v=JeEIWatM1_0