Pisanost sem! In opuščam, kar mi ne služi!

Hej moje drage, moji dragi! Kako kaj danes? Že čutimo to navdušenje? Že čutimo to ljubzene? Že čutimo ta optimizem? Pravljičnost? Čarobnost? Vse je tukaj zdaj! in prav je tako!

Kaj če bi danes praznovali? 

Kar tako! Ker smo!  

Kaj če bi se danes srečali s svojo smrtnostjo in zato še bolj uživali!

Zdaj smo še tu! In to šteje! To je moja radost! To je moje veselje! To je moj užitek! Rada sem to, kdo sem! rada sem polnost in pristnost! Rada sem užitek! To je moje veselje! Rada imam to, kar sem! rada sem vse to, kdo sem!

In še nekaj! imamo v sebi prepričanja, ki nam koristijo ali ne!

Včeraj sem spoznala, da če se počutim manjvredno, ali nevredno, ne rabim nič narediti, da bi dejansko stopila proti sanjam. Zakaj bi sploh kam stopala, če pa tega tako nisem vredna? To mi je dajalo občutek kontrole. Varnosti. Zavetja. Tukaj, kjer sem, mi je vse znano! Uh! Nisem rabila biti nič narediti – prav – ali sploh kaj! Nisem rabila tvegati, da bi bila zavrnjena zaradi sebe. Nisem rabila narediti kaj spontanega in neumnega! In ob tem izgledati čudno ali neumno!

Ta prepričanja so mi včasih služila! Želela so me zaščititi! Vzdrževala so strah! Zdaj pa je čas! Verjamem drugače.

Poznam koga, ki je že uspel? Seveda!

Enako velja za odnose. Verjela sem, da nisem vredna ljubezni. Zato niti nisem koga spustila blizu! Hej, vredna sem ljubezni! Vredna sem, da odprem svoje srce. seveda sem bila prizadeta in mogoče tudi bom! Ampak je vredno tvegati, ker je to občutek, ki mi bogati življenje.

Sama pa sem v visoki vibraciji! Tako da to res lahko pride!

To pa mi je bilo tako spoznanje. Kot bi sonce posvetilo namesto sveče! Adijo pamet! Sploh nisem verjela, da sem lahko uspešna! Sploh nisem verjela, da sem lahko ljubljena, taka kot sem. okoli sebe sem imela zdi, ki me je varoval ne samo pred slabim, ampak predvsem pred dobrim. Zdaj pa odpiram srce! zdaj pa odpiram vse, kdo sem svetu! In svet me ljubi, tako kot sem!

Pa če tudi me ne, sem vsaj polno prisotna. Ampak me! Vem! Čutim!

Ljubek sijoč pristen unikatno lep srčkan dan! cmok! Objem! Rada vas imam! Uživajte!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje in svet te ljubita! Si upaš dovoliti to ljubezen od znotraj navzven!?

Pristnost v srcu...

Cenim, da sem tukaj v tem lepem trenutku. In kako lepo je ko šumijo krošnje zunaj. Danes sem naredila najlepšo meditacijo sploh!

Sedela sem ob reki. Na mehkem stolu. Slišalo se je šumenje krošnje. Listja. Nekaj je šumelo ali brenčalo v krošnji. Potem pa sem dala noge na zemljo. Kako pa mi to pomaga.

Kar čutim, kako se energija zemlje pretaka vame. Kot bi se neka notranja moč prelivala vame. Kako rada to občutim. To pa mi je čista polnost življenja.

Z lahkoto sem se potopila v notranji mir. Z lahkoto sem se samo umirila. Poslušala sem vodeno meditacijo. Res cenim, da sem se tako hitro potopila vanjo.

Res občutim notranji mir, ko meditiram.

Med meditacijo se spominjam, da sem čutila rahlo mrzlo ali bolj svežo sapico na ramenih.

Mislim, da mi meditacija pomaga bolj od vsega.

Prav čutim notranjo moč. Ampak ne tisto navzven. Na način, da lahko premagam kogarkoli. Ampak navznoter, da sem lahko še bolj pristna v tem, kdo sem.

Nekako sem se umirila v tem.

Nekje sem slišala. Mislim, vem, da od Louise L. Hay. Toliko let smo se krivili, poniževali, se obsojali, grdo ravnali s sabo… ne deluje. Kaj če bi zdaj preizkusili nekaj novega! Se v celoti sprejeli.

Zaupam.

Sem taka kot sem – z namenom. Sem sanje Univerzuma, ki so se uresničile. Zakaj ne bi živela te čarobnosti zame, zdaj?!

Ljubek čarobne pristen srčkan dan poln barv!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje te ljubi! Le zaupaj! Zate je!

Kaj zdaj? Vzhod ali zahod?

Moje življenje je čisto drugačno. Novo. Pa sveže. Pa saj je enako. Isto. Enako. Ampak vseeno drugače. Čutim to notranjo izpolnjenost. Čutim to veselje. Čutim to lepoto. Čutim veselje.

Danes sem šla na polje sivke! Kako je to bilo dobro! kaj dobro! izjemno! Tako uživam v vseh pogledih. Kako rada imam pestrost in lepoto. Uživam v vseh pogledih in sem samo tukaj. Zdaj sem veselje. Zdaj sem užitek. Zdaj sem vse, kdo sem. popolnoma. Rada imam svoje življenje. Nadredila sme si budilko. Samo zato, da bi videla sončni vzhod. Ljubim moje ljubko življenje. Ljubim v se v njem.

Rada bi samo povedala, kako lepo je bilo. Tam na poljih sivke. To pa mi je čisti užitek. Rada ima pestrost. Želela sem si iti včeraj zvečer. No ne zvečer! Ob sončnem zahodu! Pa je bila taka nevihta.

Potem pa sem si kar predstavljala, kako blato bo tam. Polje sivke. Kako bo to vse pocasto!

Zdaj pa je bilo tako idilično. Rosa se je svetila na travi in sivki. Bilo je idilično lepo. ljubim vse v zvezi  s tem. Ljubim izlete. Zdaj! Kam me bo pot zavlekla!? Ne vem!

Bom pa se čisto prepustila.

Zdaj.

Mislim, da pustim preteklosti, da me še vleče dol. Ampak zdaj, ko se zavedam. Zdaj me ne več. To je prelomna točka. To je trenutek, ko sem lahko drugačna. Ali pa bolj pristna.

Življenje je res lepo. v vseh pogledih. Kaj lepo! čarobno! Zdaj v tem trenutku!

No ne vem ali postajam bolj jaz. Ali se samo lušči, kar nisem jaz. ali pa mi postaja bolj očitno. V obraz! In to mi je tako zabavno. Mogoče ima to kaj z leti.

Želim živeti!

Želim živeti pristno!

Želim živeti polno!

Ljubek sijoč pristen srčkan pisan radosten sproščen srečen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Zaslužiš si dobro, odlično, super življenje! Tu je! Uživaj!

P.P.S.: Nov svež navdih! Uživaj na sivkinem polju! https://youtu.be/8HR0nkw-fao