Si upam? Res?

Življenje je karkoli. Sami izbiramo. Pa res verjamem to? Včasih že. Sploh, ko mi kaj dobrega dogaja. Sama bi si tako najboljše izbrala zase. Pa si?

Bila sem na tako lepo obnovljenem gradu. Vse imajo tako poustvarjeno, da izgleda že skoraj kot moderna hiša. Samo večja in bolj v srednjeveškem stilu. Dvorišče je obnovljeno, vsi oboki. Vodnjak. Park je tako lepo zasajen z rožicami. Trava je na sveže pokošena. Ko da je vse pripravljeno, da se grajska gospodična vsak čas sprehodi mimo. V senci ogromnih dreves. Kako opojno so lipe dišale! Božansko!

Nisem je srečala. Sem pa srečala prijazno gospo z vnukom. Kako super je bilo z njo klepetati. Vsepovsod kamor je šla ona, je hodila mačka za njo. Pa njen vnukec. Kako so ljudje prijazni!

Rada grem domov. Tam mi ati ali mami vedno skuhata tako dobro kavico. Bila je še posebej dobra. S smetano na vrhu. Potem pa še ogromna lučka. Kar nisem je mogla več pojesti. Samo pol… kako me razvajajo.

Zanimive se mi zdijo naše vloge v družini. Najprej, ko smo še otroci. Pa potem, ko jih nezavedno ali zavedno igramo naprej. V partnerstvih. Ali do svojih otrok. Kako se vleče nit. Ni dovolj zavedanje, bolj so še pomembna dejanja in odločanje na zavedanju. To je staro, to mi ne služi več, to je novo. To si želim. Zase. Za druge. Tako si želim biti do drugih. Zanimive odslikave. Zanimive povezave. Koliko sem več podedovala, kot sem si sploh mislila.

Ampak ni poanta v tem. Kopanju do dna. Nenehnem kopanju. Potem lahko kopam celo življenje in bo samo globlja luknja. (Brez dna!) Tema. Še več teme. Samo zavedanje. Tako je bilo. Res je. Ni krvde.

Tukaj in zdaj imam moč, da naredim najboljše kar zmorem. Zdaj. Nihče ni krvi. To je moje, da sem zdaj odgovorna. Zdaj imam moč, da sem srečna in izpolnjena. Si jo upam uporabiti? Si upam?

Si upaš!?!

Ljubek pristen barvit dan poln vitaminov ljubezni!

Cmok! Objem!

P.S.: Življenje je čarobno od znotraj navzven! 

K A T E J A : The rainbow on a pocket!

Hi my Beloved!

Every day I don’t go to my dreams, it’s lost. Every day I'm not genuine, it’s lost. Every day I don’t live in the moment, it’s lost. Every day, when I don’t drink coffee in peace, it’s lost. 

Every day is precious!

Magical! Closer!

I love my life. Lightness. Laughter. Playfulness. Creativity. Pleasure. Warmth. Home. Travels. Or one great adventure.

I found such a good book. I can’t wait to read it later. What pulls me to it! I always carry it along, and then I always get into a chat that I can’t read. Today is the day! I can’t wait!

I don’t want to be nostalgic. Now is my time. Now at this moment everything is exactly the way it should be. Everything is happening to my greatest good. I trust that in the past I can’t find anything satisfying. Reliving the past only steal moments of the present. Nevertheless, I like to remember the good times. And they were really good.

I adore colors always! They're alive! I also like to combine them. There are so beautiful orange shades on the tunic. On the pocket of the skirt is all the rainbow! Lovely! Just that it has colors!!! (And ruffles!)

A lovely day full of adventure!

Love yourself, be yourself! Have fun!

Be delicious... inside outward...

Ly♥

P.S.: Be yourself! Love! Enjoy delightful fun day!

**

SLO: K A T E J A : Mavrica na žepu!

Hej moje drage, moji dragi!

Meni je vsak dan, ko ne stopam proti svojim sanjam izgubljen. Vsak dan, ko nisem pristna, mi je izgubljen. Vsak dan, ki ga ne živim v trenutku, mi je izgubljen. Vsak dan, ko ne pijem kave v miru, mi je izgubljen. 

Vsak dan je dragocen!

Čarobnost! Čisto od blizu!

Rada imam svoje življenje. Lahkotnost. Smeh. Igrivost. Ustvarjalnost. Užitek. Toplino. Domačnost. Potovanja. Ali eno samo veliko potovanje.

Našla sem tako dobro knjigo. Komaj čakam, da jo pozneje berem. Kar vleče me k njej. Vedno jo nosim zraven, pa se potem vedno zapletem v kak klepet, da je ne morem brati. Danes pa je ta dan! Komaj čakam!

Saj nočem biti nostalgična. Zdaj je moj čas. Zdaj v tem trenutku je vse točno tako, kot mora biti. Vse se odvija v moje največje dobro. Zaupam, da v preteklosti ne morem najti nič zadovoljujočega. Samo te trenutke sedanjosti mi krade. Vseeno pa se rada spomnim dobrih časov. In res so bili dobri. 

Vedno obožujem barve! Prav poživijo me! Rada jih tudi kombiniram. Tukaj na tuniki so tako lepi oranžni odtenki. Na žepu od krila pa vsa mavrica! Ljubko! Samo, da so barve!!! (In volančki!)

Ljubek dan poln pustolovščine!

Ljubite se, bodite kar ste! Zabavajte se!

Bodite sočni, od znotraj navzven!

Ly♥

P.S.: Bodite kar ste. Ljubite! Uživajte slasten zabaven dan!

Nikoli preveč!

Kako lepa pesem se čisto narahlo sliši od daleč. Moja najljubša. Prav lepa je. Zanimivo je, da sem to, kar sem. Vedno bolj. V resnici sem verjetno na kakih desetih procentih. (Ali enem! Deset je dobro!!! Odlično!!!) Od vseh potencialov. Ampak nič zato. Počasi se daleč pride. Kje sem že to včeraj slišala?

Jutri bom mogoče že na 10,1%. (Ali 1,10%!!!!! OMB!) Res. Kako pa vem? Zato, ker delam vedno več stvari, ki me veselijo. Stopam proti sreči.

Zanimivo mi je, ko me je kolegica vprašala, če sem vedno tako pozitivna, srečna, navdušena? To ni diploma iz sreče. Naredila sem jo, zdaj pa imam vse odgovre od vsem. Ne! To je vsakodnevno delo. Ampak ga niti ne jemljem kot delo. Bolj kot naravannost. Usmeritev. Pošiljanje namenov, kaj si v resnici želim. Bolj vsakodnevo izražanje svoje pristnosti.

Meni to daje meditacija in seveda pisanje. To je moj izstop iz klepetavega uma, ki mi nameče in našpuka same neumnosti. In ne samo to! Ko najde nekaj. Vedno najde nekaj. Potem še najde več tega. In še to. In še to! Kar se ne neha! Dokler potem na koncu ni že skoraj, da ob cel svet upostošen v naslednje pol ure. Naj se rešim, kako se vem! Neumnosti! Vedno več neumnosti. In ko se spomni ene slabe stvari. Se še kar zaplete in zakvačka noter.

Rabim, da me malo spusti. Rabim malo odmora.

Med pisanjem sem priklopljena na moj notranji vir svetlobe. Na mojo naravo. Na mojo resnico. Strah in vse neumnosti so samo iluzija. Potem sem v toku dobrega. Vse je v moje najvišje dobro. Vem. Zaupam, da je vse dobro. zaupam, da je vse prav. Zaupam, da je vse, čisto vse, točno tako, kot mora biti. Zaupam, da se vse kvačka točno tako, kot je prav. Nastaja mojstrovina.

Če sem vedno tako, kot sem med meditacijo in pisanjem? Ne! Se pa prej zavedam blatenja. Bolj se zavedam, da se kljub vsemu želim počutiti dobro. Bolj se zavedam, da sem ne glede na vse, lahko srečna. Samo moja je odločitev. Samo v meni je moč.

Uh, znam biti tečna. Spomnim se, da ko smo šli v planine. Če ni bilo takoj zjutraj malice, spoh nisem mogla funkcionirati. Potem je bila vsako minuto ista tema? Kaj bo že postanek? Kaj bo že »južna«? Kdaj gremo jesti? Potem so se navadili, da so me najprej nahranili. Sem pa res takrat bila najstnica in sem rabila veliko energije za rast. Verjetno!

Tako. Sita že moram biti. Drugo nujno pa je spanje! Sem kot mesečnik. Drugače. Neodzivna. Rabim veliko spanja. Drugače sploh ne morem slediti. Tako sem kot računalnik, ko ni vklopljen. Tam sem. Lepo izgledam. Ampak ni zvoka in ni odziva. To je to. Samo sem kot bolj mrtev predmet. Spanja pa res rabim dosti. Boljše preveč. Ampak nikoli ni preveč!

Ljubek dan poln lepega kvačkanja!

Cmok! Cmok! Objem!

P.S.: Življenje je točno tako, kot je namenjeno. Samo zate! Spustimo čarobnost k sebi! Nicola Benedetti - Tango - Por Una Cabeza (https://www.youtube.com/watch?v=mOY2NQdFHuc)

Jaz srečna. Vsi srečni!

Krošnje so tako zelene. Spet sem bila v zavetju ene. Kaj je že to običaj, da me skrije v svoje zavetje? Tako lepo šumijo njeni listi. Labodi so tako sproščeni v svoji lepoti in lahkotnosti na reki. Rada grem tja.

Zunaj so pa tako lepi puhasti oblački, kot bi jih nekdo oblikoval v velike kosme vate. Potem pa položil na nevidne tirnice. Vsakega na svoje, ampak vzporedne. Tako se zdi, da so pri miru, da gredo s hitrostjo nič. Se pa premikajo.

Včasih se mi zdi, da se jaz pomikam proti sovjim sanjam s hitrostjo proti nič. Proti nič bi še tako hitro bilo. Občutim, kot da stojim na mestu. Pa ni res! V meni se nabirajo zrna peska, in ko bo tehtnica prevagala na strani sanj, bo izgledalo kot magičnost! V resnici pa se v meni kopiči zagon. Moč.

Rada bi še pisala o nečem. Vem, da sem si vedno želela družino. To sem si tudi ustvarila. Sva si ustvarila. Smo si ustvarili. Potem pa ni bilo tako, kot sem želela. S sinom sva bila vedno bolj sama. Saj je bil tam. Nekje. Ali bolj daleč stran. (Večinoma je bilo to…) Ni znal. Ni zmogel. Vem, da me je iz vsega srca ljubil. Tudi jaz njega. Sina ima rada bolj kot vse na svetu.
   

Ni šlo skupaj. Tako sva bila skozi sama s sinom vseeno. (To skozi je tako posplošeno, je pa res. Naj bo dovolj. Ne bom se spuščala v podrobnosti!)

Trudila sem se, da bi funkcioniralo, pa nisem znala. Nisem. Nisva zmogla. Potem pa sem šla stran. Ne glede, kako me je bilo strah, kako slabo bo to vplivalo na otroka, sem šla. Vsaj sebi sem dala priložnost, da sem srečna. (Si še jo vedno dajem vsak dan!)

Sinu pa je tudi sigurno boljše, kot če bi čutil neke podtalnice hladu. Sigurno bi čutil. In ko nekateri govorijo, kako ločitev slabo vpliva na otroke. Da je boljše ostati skupaj. Kako so šele otroci v stiski, če so priča vsakodnevnemu trpljenju. (Obeh.) Če partnerja ne najdeta sreče skupaj, je boljše, da gresta narazen. Vedno pa sta starša in to je pomembno uskladiti.

Zdaj pa smo že toliko časa narazen, da smo se vsi navadili. Res spoštujem očeta mojega sina. Vedno se lahko zanesem na njega. Mislim, da je spoštovanje obojestransko. Vem. Ponosna sem tudi na svojega sina. Cenim njegovo igrivost, smeh, veselje. Rada ga imam.

Ponosna sem nase, da sem zbrala pogum. Zdaj lahko živim jaz srečno in on srečno. Skupaj pač ni šlo. Je to kaj slabega? Ne. Samo priznala sem si resnično. Končno. Saj je že bil čas!

Če je mama srečna, so vsi srečni!

In če še ni vse dobro, še ni konec!

Ljubek pristen igriv dan!

Cmok! Cmok!

P.S.: Poslušaj svoje srce! I Like To Move It (https://www.youtube.com/watch?v=hdcTmpvDO0I)

K A T E J A : Precious!

Hi my Beloved!

In reality, it is important that we feel fear and move forward anyway. Just like that. What can I do? I don’t even know if this makes sense. The point is, however, that now we can go forward.

  

What does that mean at all in my life? What does it mean to go on for me?

Some playfulness is in the air. Maybe spring?! Or mischief... isn’t it perfect? All together. Growth through everything that we are and what we are becoming. Realizing yourself through the hints of the soul. Or the universe. Or the all. Or internal knowing.

I know that I’m more than just physical. I know. When I listen to that inner voice. Tips. Directions. Hints. Something is getting bigger. The purpose is only to calm down as much as possible so that I can really hear it. That I don’t translate chaos from outside or inside. I just harmonize with my nature and everything runs smoothly. Or at least in the desired direction.

This is what nature gives me. Walking. Painting. Writing.

Every day is precious. Every day is valuable. And every day, when I let my drama be my boss, it's lost. I'm the boss of my life. I'm the boss of myself. I'm a creator.

Green color is the color of expression. Art. At least for me. I love it! Sometimes it's so easy to put on something together. Just the same color family! A perfect combination. Materials are also important. Airborne. Natural. Everything breathes. The skin has breathing space.

Have the nicest lovely happy pink day!

A lovely day full of adventure!

Love yourself, be yourself! Have fun!

Be delicious... inside outward...

Ly♥

P.S.: Be yourself! Love! Enjoy delightful pink day!

**

SLO: K A T E J A : Dragocenost!

Hej moje drage, moji dragi!

V resnici pa je pomembno, da čutimo strah in da gremo naprej. Kar tako. Kar lahko. Sploh ne vem, če ima to smisel. Bistvo pa je, da zdaj pa zmoremo iti naprej.

Kaj pa to sploh pomeni v mojem življenju? Kaj pomeni iti naprej zame?

Neka igrivost je v zraku. Mogoče pomladna?! Ali nagajivost… kaj ni popolno? Vse skupaj. Rast skozi vse, kar smo in kar postajamo. Uresničevanje sebe skozi namige duše. Ali vesolja. Ali univerzuma. Ali notranjega vedenja.

Vem, da sem več kot le to fizično. Vem. Ko poslušam tisti notranji glasek. Namige. Usmeritve. Prebliske. Kar nekam vse bolj steče. Namen je samo čim več se umiriti, da res lahko slišim. Da ne prevajam kaosa od zunaj ali od znotraj. Samo uskladim se s svojo naravo in vse teče gladko. Ali vsaj v zaželeno smer.

To pa meni daje narava. Sprehodi. Slikanje. Pisanje.

Vsak dan je dragocen. Čisto vsak dan je dragocen. In vsak dan, ko pustim, da je drama moja šefica, je izgubljen. Jaz sem šefica svojega življenja. Jaz sem šefica sebe. Jaz sem kreatorka.

Zelena barva je barva izraznosti. Umetnosti. Vsaj zame. Rada jo imam! Včasih je tako enostavno obleči kaj skupaj. Samo enaka barvna družina! Popolna kombinacija. Pomembni pa so tudi materiali. Zračni. Naravni. Vse diha. Koži daje prostor dihati.

Imej najlepši ljubek srečen pink dan!

Ljubek dan poln pustolovščine!

Ljubite se, bodite kar ste! Zabavajte se!

Bodite sočni, od znotraj navzven!

Ly♥

P.S.: Bodite kar ste. Ljubite! Uživajte slasten pink dan!

Zavetje krošnje

Včasih je vse kar rabim, tukaj. Zdaj. V tem lepem trenutku. Sedim v senci. Ptički pojejo. Imam dobro kavo z veliko penice. Računalnik, da pišem. Čas samo zase. Ogromno drevo s katerega letijo tako ljubka semena. Labode, ki so prišli pogledati iz radovednosti. Reko. Lahkotno oblekco…

Vse je po mojem okusu. Popolnost tega čudovitega trenutka.

Tišina je. Samo ptički pojejo. Samo sem. Zdaj, tukaj v tem čarobnem času.

Rada živim. Rada imam to pisanost. Rada imam lepoto. Rada imam naravo, a vseeno v mestu. Rada se razvajam. Rada si privoščim.

Cenim lepoto narave, belih labodov, ki tako spoščeno lahkotno plujejo po reki. Rada imam šumenje vetra. Res živim v lepem mestu. Popolnost.

Zdaj je sonce osvetlilo reko. Ampak samo velik krog, kot reflektor. Ga že ni več. Pa je spet tukaj. Voda tako lepo migota v zlatih bleščicah sonca. Ljubko je tukaj.

Listje tako lepo šumi, nežno plapola. Ravno mi je eno seme padlo po hrbtu in me tako prijetno žgčekalo. Nekaj jih je padlo na računalnik. Kako mi to polepša dan! V polnosti!

Čisto k meni je prišel majhen ptiček. Tako je smešen. Ljubek je. Še več jih je. Vrabček. Cela družina ima srečanje pod drevesom. Kako sem vesela, da sem se odločila, da zavijem sem. To me tako osrečuje!

Zelo cenim pogovore. To pa mi je tako bogastvo. Rada imam raznolikost. Včeraj sem kar naglas rekla, na to še niti pomislila nisem.

Zdaj pa so še račke prišle zraven… Saj niso male račke. Samo proti labodom so. Na poti sem sem videla tako dobro kavarno. S fotelji! Na njih so vzorci vrtnic! Kako razkošje. Ampak so nekaj kopali tam v bližini, tako da zaradi hrupa nisem silila tja. Bom pa sigurno šla kaj tja ta teden.

Neka velika kapljica je padla na ekran. Komaj sem jo obrisala, je padla še ena. Pa kaj se to ponavlja. Samo zdaj čisto na rahlo dežuje. Zadnji čas, da vzamem parelino vedno zraven. Ampak je tako toplo, da je prav osvežino čutiti kakšno kapljico na koži. Saj bo verjetno nehalo. Krošnja še me zdaj lepo ščiti. Sonce je in dežuje. Lepo. Poletno. Ljubko!

Je že nehalo... samo vetrc še malo pihlja... pometo mi je semena iz računalnika... škoda!

Ljubek pristen dan, moje drage, moji dragi!!!

Objem!

P.S.: Življeje se dogaja ta trenutek. Kako si ti kaj?

Eno dovolj?

Moja ura je samo dvakrat na dan točna. Pa še to ne vem, kdaj. Točno. Velika ura je. Z rimskimi številkami. Vedno mi je bila všeč. Dragocena je, ker hrani veliko spominov. Od zadaj imava napisano letnice in kam sva potovala. Z alkoholnim flumastrom, da ne bo zbledelo.

Danes je čas, da menjam baterijo.

Kaj če bi bil danes dan vprašanj.

Lahko bi bil.

Seveda.

Kaj lahko danes naredim, da se počutim boljše?

Kaj če bi bilo kar eno vprašanje dovolj?

Lahko.

Seveda.

Komaj čakam, da se odpravim s kolesom v center! Tam se že vidim na vrtu kavarne. Lahko s knjigo, lahko, da bom pisala. Kaj če bi šla k Dravi!!!?! Uh, tam je tako lepo! To bom naredila. Komaj čakam!

Neverjetno me privlači knjiga Martina Kojca. Koliko vsega je vedel. Zanima me, če obstaja kakšna skupina, ki dela po knjigi Učbenik življenja. Če ni nobene, mogoče. Bi mi začeli?

Kakšno zaupanje veje iz njegove knjige. Brala sem jo pred spanjem. Potem pa kar nisem mogla nehati brati. O tem, kako je vse, kar se nam dogaja dobro in zaželeno. Za nas. Samo za nas. (Saj ne. Tako je čisto za vsakega.)

Želim si še iti v bukvarno. Tam že dolgo nisem bila. Kako bi rada raziskovala! Uh, vleče me tista debela knjiga SSKJ. Adijo je lepa. Res debela. In to mislim res debela. Saj imam vse na internetu. Ampak knjiga je knjiga. Rada imam otipljivost knjige.

Včeraj je bila tako lepa luna. Skoraj polna. Skoraj se je videla skozi oblake. Prekrivala jo je tanka tančica. Ne pregosta. Okoli nje pa še je bila rahlo ožarčena čipka svetlo rumene barve. Videla pa sem zanimivo samo eno zvezdo. Samo eno. Kar blizu lune. Lepo je bilo. Rada imam čarobnost noči. Mir.

Ljubek dan moje drage, moji dragi!

Cmok! Objem!

P.S.: Že zaupamo? Vsaj malo!?! Dajmo no!!!  Sara Bareilles - Brave (https://www.youtube.com/watch?v=QUQsqBqxoR4)

P.P.S.: Bi še bil kdo za to, da začnemo delati skupaj po Kojcu? Kot bralni krožek, le s svojimi izkušnjami! Napredni bralni krožek...