Kako si kaj, moja ljuba, moj
ljubi?
Kako kaj ustvarjanje dni po
svoje? Si dovoljuješ malo razvajanja? Si dovoljuješ biti to, kdo si?
Točno tako! Zdaj je čas!
Prisluhni svojemu srcu. Zdaj je
čas, da mu res slediš. Naj srce vodi!
Bodi čarobnost! bodi veselje! Bodi
z vsem srcem to, kar si! Zdaj je čas, da zacvetiš!
Pa saj bi rada – rad cvetela –
cvetel?
Pa saj bi se rada – rad počutil –
a dobro?
Pa saj bi rada – rad vzljubil – a
svoje lepo ljubko srčkano življenje?
O tem sem razmišljala. Kaj si
bomo mislili, ko bomo sedemdeset ali osemdeset? O tem je tudi govorila Dobra
vila Maja. Raje bi čutila notranje zadovoljstvo, da sem srečna, da sem bila
izpolnjena, kot o tem, kaj vse sem si kupila materialnega. Saj materialno ni
slabo. Sploh ne! Ampak po čem si je vredno zapomniti življenje so dogodki,
pripetljaji, smešni zapleti, norosti, ko je res bilo noro dobro! torej zbirajmo
zaklade srca, kot bi rekla moja sestra!
Res je, čuj! (Prevod za
neštajerce… Res je, čisto res! Čuj!)
Ljubek sijoč srčkan pristen dan!
Cmok!
Objem!
Cmok!
P.S.: Življenje te kliče! Kaj imaš
zasedeno z neumnostmi!?! Čas je, da jih odložiš! Življenje kliče!
