Zakaj ne bi praznovala danes?
Zakaj ne bi danes vnesla ščepec prazničnosti?
Saj pa lahko. Praznovala sem prvi jesenski dan. po svoje.
Prižgala sem štiri svečke zvečer na okenski polici. Tako lepo je izgledalo.
Danes pa sem videla najtanjšo luno sploh! Samo spodnja
črtica je bila! Spodnji robek! Pa še to je komaj zjutraj vzšla.
Včasih se počutim, da je pri meni vse zmešano. Luna vzide
zjutraj. Sonce se skriva ta črto oblakov. Samo žari neka svetloba izza njih. V
resnici pa se vse in čisto vse dogaja zame. Dogaja se v moje dobro.
Čisto me je navdušilo razmišljanje Joe-a Dispenza. Kako
dobro vse to opisuje. Vsa ta svežina v življenju.
Pravi, da se naj zjutraj vprašamo, kako bi živeli danes, če
bi bili idealni, če bi naš dan bil idealen? Tako preusmerimo možgane, da ne
kopljejo po starih stvareh in nas ne spustijo iz starih povezav – utrjenih in
zabetoniranih v nas, da naredimo kaj drugače, da naredimo kaj svežega.
Čas je. za svežino. Za utrjevanje nečesa novega.
Telo ima vse te stare zapise v sebi, kjer vse smo se
počutili prizadeto, neljubljeno in vse take stvari. Kot bi nas želelo
obvarovati pred tem, da se držimo poznanega. Zato reče, eh, pa greva raje jutri
na sprehod, pa raje jutri narediva to novo stvar.
No tu pa zdaj pride vaja na vrsto. In to potem moramo vedno
znova utrjevati, dokler to ne postane naš novi zapis.
Prav navdušena sem. bom šla danes po knjigo v knjižnico, da
se malo bolj poglobim. Kako novejšo. Vedno odkrijem kaj novega! In prosta
knjiga je! Juhu! Komaj čakam!!!
Ljubek srčkan pustolovski dan!Živost je v vseh pogledih polnost in radost v vseh pogledih.
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je čarobno! Zdaj!
