Kot bi se trenutek ustavil!

Hej, moje življenje je zdaj prelepo, da bi se ozirala nazaj! Pa zakaj bi se!?

Seveda me misli želijo ponesti v preteklost ali prihodnost. Kaj je bilo, je bilo! Zaključena celota. Zdaj gledam na vse z ljubeznijo. Vem! In ne samo to, še celo smešno mi je! Res! Saj je bilo zabavno! S tega vidika zdaj! no, celo noro zabavno! Zgodbice za umret od smeha!

No, saj jih spoštujem! Tudi! Ker sem zaradi njih zdaj tu, kot sem.

Zato vsem iz preteklosti, hvala!

In vsem iz prihodnosti, hvala. Čudovita zgodba bo!

Ampak zdaj, samo zdaj, imam moč, da to življenje res čutim. Zdaj sem v tem lepem trenutku. Imam to lepo telo. Imam to lepo prisotnost. Pozornost. Kaj si res želim, da bi nezavedno spolzelo mimo mene? potem pa mine deset le, pa sploh ne vemo prav, kdaj so minila.

Vsak trenutek je čaroben. Vsak. Samo prostor mu damo, ga ga res čutimo! Vem!

In ustvarjam si te trenutke. Polnosti. Veselja. Radosti. In sploh, da sem. Da čutim! Da vidim! Da voham! In da občutim to prisotnost. Kot bi se trenutek ustavil! Danes čutim polnost tega, kdo sem. Rada sem jaz.

Ene dni mi je tako lahko narisati nasmeh na usta. Kar sama mi lezejo v nasmeh, tudi ko pišem! In zdaj bom imela smejalne gubice! Pa kaj! Naj jih bo čimveč. Kako sem preko tega, kako izgledam. Želim si izraziti svojo notranjo lepoto. Zdaj! to mi je najpomembnejše!

Pomembna mi je pristnost. Lahko jo živim danes bolj! Zdaj pa komaj čakam, ker imam seminar! In to dva dni. Oziroma poldne, ves dan in zjutraj! Komaj čakam! Vse vam bom povedala, kako je bilo!

Ljubek iskren pristen sijoč srčkan vesel nasmejan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čarobnost. Čutiš ta čarobne prah v tem trenutku?!

Fabulous Fashion Friday: Steal her style! Iris Apfel I @iris.apfel

Poslušam svoje srce: Ni več naša. Nikoli ni bila!

Poslušam svoje srce: Ni več naša. Nikoli ni bila!: Saj ne bom spet začela! Ampak tako sem hvaležna, da vas imam! Hvaležna sem, da lahko živim svoje življenje! Hvaležna sem, da lahko bolj in b...

Ni več naša. Nikoli ni bila!

Saj ne bom spet začela! Ampak tako sem hvaležna, da vas imam! Hvaležna sem, da lahko živim svoje življenje! Hvaležna sem, da lahko bolj in bolj živim po sovje. In upam si! Vsaj malo bolj, kot sem si.

Kaj pa to, ko sem včeraj slišala, da bi naj bili najboljši prijatelji sami sebi?!

Res je!

Zdaj pa praksa!

Kolikokrat se kar iz navade zmerjamo, pa nisi to, pa nisi taka, pa nisi ono, pa spet nisi… ne vem kaj! Same neumnosti.

Kaj če bi se ob takih trenutkih ustavili.

Možgani ponavljajo staro zgodbo. Verjetno iz časov dinozavrov, ko smo morali sedeti pri miru in biti čimbolj nemoteči za srečo (odklop) staršev. Imamo polno tega notranjega negativnega kramljanja. Pustimo starše na miru, naredili so najboljše, kar so znali. Danes jih cenimo. Je pa bilo, kar je bilo!

Kaj če bi ga danes pogledali od blizu?

Če kaj nismo naredili je to zato, ker to verjetno ni za nas. Ne navdušuje nas! Ne zbuja v nas iskrice veselja, da komaj čakamo, da bi to naredili. Potem pa je prav, da ne naredimo.

So stvari, ki jih moramo narediti. Tam pa ne razmišljajmo in jih čimprej opravimo, samo, da ne okupirajo našega uma!

Čakaj!

Zavedamo se danes klepeta, ki ga imamo v glavi.

Je res naš najboljši prijatelj? Samo klepet je, ki ne pomeni nič. Sploh ni res!

Daleč smo že prišli! Zelo daleč! Ne samo, da smo dobri, zelo dobro smo to izvedli. Naše vse dneve do zdaj! več je dobrega kot slabega, če ne nas več ne bi bilo tukaj!

Danes si dajmo priložnosti in bodimo prijateljski do sebe.

Pustimo neumnosti, ki se pletejo v avtomatskem govorjenju. Samo vdihnimo, in vse to nesnago izdihnimo. Ni več naša. Nikoli ni bila. In zraven se nasmejmo! Seveda je zanimivo!

In res nam gre prav dobro!

Če ne, zdaj vsaj vemo, kaj pa nas navdušuje, kaj je tisto, kar nam zaigra srce! danes je dan, ko res lahko zacvetimo v polnosti!

Ljubek sijoč pristen unikatno lep srčkan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje te objema toplo. Cenjena si! Cenjen si!

Poslušam svoje srce: Imam tako lepo udobno ljubko življenje

Poslušam svoje srce: Imam tako lepo udobno ljubko življenje: Pa zakaj je vedno tako, da ko se odločim, da sem srečna, da je potem res lažje biti srečna. Zakaj je tako, da ko se odločim, postanem kot ma...

Imam tako lepo udobno ljubko življenje

Pa zakaj je vedno tako, da ko se odločim, da sem srečna, da je potem res lažje biti srečna. Zakaj je tako, da ko se odločim, postanem kot magnet za dobre malenkosti?!

Torej bom danes magnet.

Če sem samo odločitev naprej, je to torej to.

Danes se odločam, da bom en procent bolj srečna! Danes se odločam, da bom srečnejša. In že zdaj sem!

Moja jutranja kavica. Ustvarjanje! Oblikovanje!

Pogrešam pa naravo.

Pa saj jo imam pred nosom!

Ravno prej so ptice preletele moj dom! Cela jata. Kako so bile lepe. Začelo se je svitati. Bile so tako lepe črne v primerjavi z rahlo svetlikajočim nebom. Samo nežno je bilo svetlo obarvano, zato so bile še lepše!

Rada imam ptice. Rada imam svoje lepo življenje! Rada ima polnost in pestrost tega, kdo sem. Vadim biti bolj pristna.

Zdaj pa nekaj.

Imam tako lepo udobno ljubko življenje.

Pa si ga res želim skozi tako preživeti?

Kaj pa pomikanje naprej? Kaj pa to, da ko imam neko idejo, da ji kar sledim, kot nora? Ali pa da sem tu pa tam, ali vedno, saj je vseeno, nora. Čudna. Živim po svoje.

Česa me je res strah? Zakaj še ne živim bolj polno? Se bojim izgubiti to, kar imam?

Kaj je moj največji strah?

Čudna in samosvoja tako sem. Torej mnenje drugih tako ne bi smelo šteti. Vseeno, če si mislijo, kar si mislijo, tako je malo čudna in je vedno bila. To je potem urejeno.

Se bojim izgube doma? Če pa je že moj! Se bojim izgube denarja? Vedno sem se znašla in se bom tudi zdaj.

Kaj pa je potem?

Ljubek sijoč pristen dan poln ljubezni in čarobnosti!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje te res ljubi. Vsak dan bolj! Zaupaj!

Slovenia: Primorska - SEŽANSKI KRAS and MONTE ORSARIO - MEDVEDJAK ... 4...