sobota, 7. marec 2020
Cmok! Cmok! Cmok!
Uh!
Kak je super!
Poetičnost se v meni prebuja kot pomlad. čeprav sredi zime.
Ni vse zima, kar piše ali bi morala biti, ker pač ni. Toplo je
kot pomladi. Zvončki cvetijo. Žafrani se odpirajo. Norice cvetijo. Pa še lapuh
sem videla, da cveti. Dobro!
Prav tako se počutim sama! samo k cvetenju. Soncu.
Vsa narava v meni se želi izraziti skozi mene, zacveteti. Zakaj
ne bi poslušala tega notranjega ritma, ki je samo zame? Tako kot roža ve, točno
kdaj cveteti, tako ve narava v meni. Roža nikogar ne sprašuje neumnosti? Pa kdaj
naj odprem cvet? Pa kako naj iz popka naredim cvet? Pa kako bom to naredila? Pa
enega po enega, ali vse naenkrat? Ne sprašuje se ali naj naredi rdeče cvetove
ali pikaste ali nežno bele z roza pikicami! Vse take neumnosti so odveč! Zato,
ker samo sledi svoji naravi!
Seveda jo imamo mi tudi v sebi.
Jaz vem, da jo imam. Pride zima, ko je vse bolj umirjeno,
dnevi so kratki in se želim samo zabubiti. Včasih je v povezavi z letnimi časi,
včasih pa ima čisto svoj ritem!
Pride pa čas, ko želim biti cvetoča, skakati do stropa od
navdušenja, sem klepetava in navdušena nad vsako malenkostjo!
Zdaj me navdušuje šopek rož na mizi v kuhinji. Seveda sem si
kupila novo vazo. V srebrni barvi, ki tako lepo odseva svetlobo! Prav velika
je! pravo veselje! Šopek je bil ovenel, cveti so bili zaprti, ampak me je
vseeno pritegnil! Če bi ga videli zdaj! cvet pri cvetu. Spremenil se je v
cvetočo kroglo! Kako sem vesela, da sem vzela ravno ta šopek! To me osrečuje! In
sledenje svoji naravi!
Ljubek sijoč pristen ljubeč iskren zabaven igriv dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Pristnost mi je tako razsvetlila pot. Naj sonce posije
tudi k tebi. Čas je!
P.P.S.: Navdih, da živite svoje sanje... https://youtu.be/F8WfAdgjQwA
P.P.S.: Navdih, da živite svoje sanje... https://youtu.be/F8WfAdgjQwA
petek, 6. marec 2020
Poslušam svoje srce: Pa res! Iz srca!
Poslušam svoje srce: Pa res! Iz srca!: Cenim, da lahko pišem. Saj vem. To pač rada delam. Kaj pa ti rada – rad počneš? Meni prav mine čas. Prav potopim se noter. Čas pa kar beži. ...
Pa res! Iz srca!
Cenim, da lahko pišem. Saj vem. To pač rada delam. Kaj pa ti
rada – rad počneš? Meni prav mine čas. Prav potopim se noter. Čas pa kar beži.
Je pa res, da ko pa mi ni ali ko se počutim manj kot dobro,
pa se izogibam pisanja kot bi imelo kugo. Nočem in ne morem. To je dobro. saj
niti nočem jamrati. Čeprav nezavedno jamram. Verjetno, kar veliko. Tako iz
navade.
Pa ni treba, da je tako!
Boljše, da sem tiho, če nimam kaj lepega za povedati. Ata je
imel prav! Čeprav je to bila interna šala. Samo utišati smo koga želeli. Ali pa
je bilo malo drugače. Boljše, da si tiho, če nimaš kaj pametnega povedati. Problem
je bil, ker smo bili sami pametni. Vedno smo imeli kaj dobrega za povedati.
Zabavno je bilo.
Zabavno je bilo.
Zdaj pa ta vojna med možgani in srcem. Možgani lahko
pomagajo srcu, da se uresniči. Lahko delam, kar ljubim in sem vseeno pametna. Ni
treba, da je ali – ali. Ni treba, da kaj izključim. Ni!
No, pa da vidimo, kam ta pustolovščina pelje!
Ne pišem iz trebuha, kot bi rekel Partljič, tudi jaz pišem
iz srca – ne iz glave! Pa da vidimo to noro dobro pustolovščino!
Ljubek sijoč pristen dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je čisto tvoje. Poslušaj svoje srce.
P.P.S.: Navdih... https://youtu.be/Qa0tbozXcVs
četrtek, 5. marec 2020
Naročite se na:
Objave (Atom)