Pa kaj ni super, ko je super? Saj ne vem, ali sem si sama to ustvarila
ali privlačila. Samo je zdaj tukaj. In tako sem hvaležna za to! Res cenim! In uživam
v tem! Moje življenje je polno in v polnosti sem vse, kar sem. Notranja lepota.
Dobro. igrivost. Smeh. Nagajivost.
Samo sem v tem lepem trenutku.
Mislim pa, da mi je meditacija to naredila. Da se mi je spet na boljše
poslabšalo! (Saj je samo hec!)
Mislim, da mi meditacija kar nekako viša prag tega dobrega počutja. Lahko
se počutim slabo ali nerazpoloženo, samo nikoli ne drži dolgo. Vedno najdem kar
brez napora kaj, kar me veseli. Kar mi je lepo. Pa če je nekaj ravno tako
postranskega, kot petje ptic. Rada imam vse to. To pa mi vedno polepša dan. ali
drobno belo pero, ki je zdaj ravno lebdelo mimo.
Ne vem, če res imam vpliv na vse to. Mogoče, ker sem se odločila, da
bom srečna. Ampak vseeno. Kot da čutim zdaj prav zares, da se vse dogaja zame. Vse
vesolj mi stoji ob strani. Vse se dogaja v moje najvišje dobro. in vse je
dobro.
Seveda imam vedno »zanimive« situacije. Ostane pa samo pri tem. So zanimive.
So del življenja. In na nek način so tudi lepe, ker mi razjasnijo pogled, kar
si resnično želim. Vem, kar si ne želim še bolj, in že to je nekaj. Pridobivam si
jasnost.
Lahko sem čisto v trenutku in vseeno nekako stran od vsega. Vseeno sem
lahko srečna. Vseeno sem lahko izraznost in pestrost. Bližina. Edinstvenost. In
to bližino mislim na svoje srce. Lahko sem pristnost. Lahko sem povezana s
svojim bistvom, jedrom, ki je pod vsem tem navideznim valovanjem in nevihtam na
površini, od spodaj čisto mirno. Seveda lahko zaupam, da je vse dobro. Celo
popolno. Točno zdaj v tem trenutku, vse, kot je!
Ljubek prikupno nagajiv srčkan pisan popoln dan!
Cmok! Objem!
P.S.: Življenje te ljubi v vseh pogledih! Zdaj! Sledi svojemu srcu!
